Fotografije na klubski mizici

Roman Inšpektor Castillo je Clare Azzopardi zasnovala kot večplastno metakriminalko, v kateri se resničnost in fikcija ne le prepletata, temveč tudi nenehno prekrivata in dopolnjujeta. Tako se v pripovedi vseskozi izmenjujeta družinska zgodovina ter izmišljena serija policijskih romanov. Obe obravnavata družbeno in politično zgodovino Malte v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Osrednja pripovedovalka Amanda Barbara se po očetovi smrti odloči poiskati mamo Emmo, ki je pred petindvajsetimi leti, 6. januarja 1987, brez pojasnila zapustila njo in moža, kasneje imenovanega »tati«, s fotografijami na klubski mizici. Njuno srečanje ne prinese preprostega odgovora, ampak pred bralca postavlja postopno razkrivanje družinskih skrivnosti. V pripoved se vključuje zgodba Emmine sestre dvojčice Cathy, Catherine, Kitty, K. Penza, uspešne avtorice kriminalk o inšpektorju Dennisu Castillu, umrle v eksploziji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tretjo pripovedno plast sestavljajo odlomki iz njenih romanov o že prej omenjenem inšpektorju. Azzopardi tako vzpostavi tri medsebojno povezane preiskave: Amanda raziskuje materin odhod in tetino življenje, Emma po sestrini smrti ureja njeno zapuščino, Castillo pa v vloženih zgodbah preiskuje zločine in bralcu prek svojega delovanja postopoma razkriva pokvarjenost sistema, ki mu pripada.

Roman je razdeljen na dela »Zvoki po smrti« in »Česar Cathy ne pove«, s čimer malteška avtorica na kratko opredeli njuno dogajanje. Mrtvi in odsotni govorijo prek predmetov, fotografij, rokopisov in spominov, vendar nobena pripoved ne pove vsega. Amandina želja po resnici trči ob izmikanje, nedokončane stavke in protislovja. Emma pripoveduje veliko, a zmedeno, njene besede ne pomenijo nujno razjasnitve. Oče je o ženinem odhodu molčal, Cathy pa je najpomembnejše izkušnje zakrila s fikcijo. Molk zato ni le odsotnost govora, ampak način zaščite, nadzora in prikrivanja temeljnih informacij, ki bi bralcu nudile celosten vpogled v dogajanje. Prav zaradi njega Amanda deluje kot detektivka, ki iz razdrobljenih sledi sestavlja možno različico preteklosti.

Azzopardi napetosti ne gradi le z vprašanjem, kdo je tetin morilec, temveč tudi s tem, kateri pripovedi je mogoče verjeti. Podatke razkriva postopoma, pogosto na koncu poglavij, kjer nova podrobnost spremeni pomen že prebranega. Ponavljajo se tudi nekateri dialogi. S tem avtorica bralcu vsakič znova predstavi dopolnjene ali celo popravljene različice dogajanja. Ponekod pa se zaradi številnih imen, časovnih preskokov in ponovitev pripoved nekoliko zgosti. Bralec mora pozorno ločevati med Amandino sedanjostjo, materinimi spomini, Cathyjino biografijo in odlomki kriminalk. Prav zato roman od bralca zahteva več zbranosti, kot običajno pričakujemo od žanrske kriminalke.

Tudi slovenski naslov je pomenljiv. Čeprav v ospredje postavi inšpektorja Castilla in obljublja običajno policijsko zgodbo, je resnično središče romana skupina žensk iz iste družine, Amanda, Emma in Cathy. Castillo je literarni lik, s katerim Azzopardi prek Cathy poseže v resničnost. Naslovna preusmeritev zato ustvari koristno zmoto: bralec išče detektiva, a ugotovi, da morajo preiskovalno delo opraviti ženske, potisnjene na rob. Cathyjina smrt je bila namreč obravnavana kot nesreča, nihče noče govoriti o njej, niti Amandin oče, ki je bil v preiskavo vključen kot policist.

Najizvirnejši element dela so odlomki iz romanov K. Penza, ki sicer lahko delujejo kot prekinitev glavne zgodbe, saj ni takoj jasno, ali gre za samostojne primere ali ključe za odkrivanje družinske zgodovine. Postopoma se vendarle pokaže, da niso okras, literarna igra, temveč osrednji del zgodbe, ki pokaže, kako fikcija preoblikuje resničnost, izmišljeni inšpektor pa vpliva na dejanja oseb v romanu. Castillovi primeri odsevajo družbo, v kateri so policija, politika in nasilje tesno povezani. Inšpektor ni klasičen moralno brezmadežen junak; iz knjige v knjigo postaja vse bolj del sistema, ki naj bi ga nadzoroval, nazadnje pa sodeluje pri prikrivanju smrti zapornika. Cathy s tem žanr kriminalke uporabi proti njegovim običajnim pravilom. Namesto da bi zločin razrešil in obnovil red, pokaže, da je tudi red sam lahko zločinski.

Takšna metafikcijska zasnova poveže zasebno in politično zgodovino. V zgodbi se pojavljajo eksplozije, prikriti umori, nezaupanje v policijo ter bližina političnih veljakov. Fotografije osrednjih oseb z Moamerjem Gadafijem na klubski mizici in v stanovanjih literarnih oseb niso naključen dodatek. Libijski voditelj je imel z Malto tesne politične in gospodarske odnose, zato podobe nakazujejo tako na dostop do oblasti kot tudi zgodovino dežele in družine.

Politično ozadje kljub temu nikoli povsem ne zasenči družinske zgodbe in odnosov osrednjih likov. Emmo avtorica spretno karakterizira prek dialogov s hčerjo, pa tudi s tem, kako se nanjo odzovejo ostali liki. Gina, materina soseda, jo opisuje kot čudno, Anne, Cathyjina najboljša prijateljica in ljubimka, kot strahopetno. Je neprijeten in protisloven lik, hči Amanda jo vidi kot štorasto, mlahavo, klavrno in šlampasto. Emmina zavrnitev materinstva je povezana z občutkom ujetosti, sestrino smrtjo, maščevanjem in nezmožnostjo, da bi prevzela odgovornost za posledice svojih odločitev.

Amandin odnos do lastne hčere Klarisse predstavlja zrcalno sliko materinega ravnanja. Ker je bila sama zapuščena, želi biti v življenju hčere stalno prisotna in skrbna, vendar roman pokaže tudi njeno razdražljivost, potrebo po nadzoru in strah, da bi ponavljala podedovane vzorce. Amanda je sicer zanesljivejša od Emme, vendar hčer tudi sama kaznuje z grožnjo z odtegnitvijo ljubezni, ko ta ne želi jesti. Manj izdelan ostane Amandin odnos z možem Mattom, ki se pojavlja predvsem kot del njenega vsakdana, in ne kot enakovredno razvit lik. O Klarissi in Mattu Amanda tudi ne poroča materi ob ponovnem snidenju.

Pomembna je razcepljena identiteta Cathy, Catherine, Kitty, K. Penza. Različna imena kažejo na različne odnose z v zgodbo vpletenimi osebami. Kot Cathy – ta vzdevek je sovražila – sta jo poznali Emma in Amanda, kot Catherine Ann, kot Kitty mama ter kot K. Penza njeni bralci. Njeno istospolno razmerje z Anne je javnosti prikrito kot tesno prijateljstvo, kar razkriva družbeni pritisk in mehanizme brisanja zasebnega življenja. Cathyjini romani tako nadomeščajo fotografije in pričevanja, ki jih Amanda nima. V fikciji se ohranijo njeni politični pogledi in izkušnje, čeprav jih ni mogoče preprosto enačiti z avtobiografijo. Anne Amandi namreč razkrije, da v prvih romanih Catherinin namen ni bil predstavljanje domače politične situacije. Literatura postopoma postane arhiv tistega, česar uradna zgodovina in družina nista pripravljeni izreči.

Motiv zbiranja in razvrščanja predmetov like dodatno povezuje. Amandin oče popisuje ovitke baterij, Amandina babica (Emmina in Cathyjina mama) ter Emma in Cathy za seboj puščajo predmete, urejene in evidentirane po škatlah, kuverte in rokopise. Stvari po škatlah razporeja in kasneje evidentira tudi prvoosebna pripovedovalka. Takšno urejanje daje občutek nadzora nad kaotično preteklostjo, vendar predmeti ne ponudijo dokončne razlage. Najmočnejši simbol so fotografije na klubski mizici. Ko osebe izginejo iz življenja, ostanejo na slikah. Kljub temu fotografija ne zagotavlja resnice, temveč pokaže le izbran trenutek in navidezno bližino. Enako velja za roman. Tudi ta je sestavljen iz fragmentov, ki podatke bralcu sicer razkrivajo, vendar jih nikoli dokončno ne razložijo. Bralec tako na koncu ne dobi odgovorov na vprašanja, ki si jih med branjem zastavlja. Ne izve namreč, kdo pravzaprav je Emma, kdo njen partner John, kdo je tati, kdo so ostale osebe v zgodbi in kakšne so njihove povezave s smrtjo Cathy, Catherine, Kitty, K. Penza.

Slovenski prevod Brede Biščak spremljajo opombe, ki pojasnjujejo izgovarjavo imen in kulturne reference. Večinoma so koristne, ker slovenskemu bralcu približajo malteški jezikovni in zgodovinski prostor. Občasno preusmerijo pozornost od pripovedi k dodatnim informacijam, na primer o delih, ki jih Amanda bere hčeri Klarissi, vendar se ne pojavljajo tako pogosto, da bi bistveno motile ritem branja.

Azzopardi ne ponudi udobja, razrešitve desetletij družinskih skrivnosti s priznanjem ene osebe. Emma se z maščevanjem poigrava z mejo med resničnostjo in fikcijo. Po njenih pričevanjih morata namreč umreti tako Cathyjin glavni lik kot njen domnevni morilec. Umreti je morala K. Penza, zato je moral umreti inšpektor Castillo. Umreti je morala njena sestra dvojčica Cathy, zato je moral umreti njen domnevni morilec, katerega umor je naročila.

Roman se zaključi z novo fotografijo na klubski mizici in z občutkom, da se zgodba nikoli zares ne konča. Nadaljuje se v podobah, predmetih in pripovedih, ki jih bodo drugi razlagali drugače. Ob prvem odhodu Klarisse v vrtec Amanda namreč posname njeno fotografijo, za katero pravi, da bo uokvirjena in postavljena na klubsko mizico zraven kavča. Inšpektor Castillo je zato bolj kot klasična kriminalka roman o nezanesljivosti spomina in o družbi, v kateri resnica obstaja, vendar je razpršena med tistimi, ki njeno zamolčanost razlagajo vsak po svoje.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.