Mehiška melanholija

Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec, Meksikajnarji V. Ljubljana: Umco, 2016. (Dos Pesos)

Iztok Sitar

»Znanstvena fantastika ja out. Zgodovina je in,« je januarja 1987 zapisal Ivo Štandeker v članku Preteklost je pred nami, s katerim je v Mladini odprl rubriko XX. stoletje in začel pisati o – stripu. Namreč tako kot v literaturi ali likovni umetnosti nasploh tudi strip ni bil imun na nove trende, ki so v določenem obdobju diktirali modne smernice žanrskega stripa. Šestdeseta leta, denimo, so bila v znamenju feminizma in seksualne revolucije, v katerih so prevzele glavno vlogo do takrat zapostavljene ženske, osvobojene vseh seksualnih predsodkov, ki so se bolj ali manj razgaljene borile proti šovinističnim nasprotnikom v boju za enakopravnost spolov in svobodno ljubezen. V sedemdesetih letih so s pojavom Métal Hurlanta in novega francoskega vala primat prevzele kratke znanstvenofantastične zgodbe z Moebiusom na čelu, pri katerih je bila likovna izvedba pomembnejša od ideje. Osemdeseta leta pa so pomenila vrnitev trdne romaneskne zgodbe v pustolovsko zgodovinskemu žanru ter avtentično upodobitev protagonistov in kraja dogajanja, pri čemer so fiktivni liki živeli v realnem okolju in času. Eden od stripov, ki ga v tem kontekstu v članku omenja Štandeker in ki smo ga takrat lahko brali tudi pri nas, je bil Sedem skobčevih življenj scenarista Patricka Cothiasa in risarja Andrea Juillarda. V sedmih albumih (1983–1991) tako spremljamo vzporedni dramatični zgodbi dveh junakov, ki sta se rodila skoraj istočasno v začetku sedemnajstega stoletja, fiktivne podeželske plemkinje Ariane de Troil in bodočega francoskega kralja Ludvika XIII. Cothias in Juillard sta s Skobcem na široko odprla vrata zgodovinsko-pustolovskemu žanru, ki je v osemdesetih letih postal pravi hit, saj smo dobili precejšnje število izjemno kvalitetnih del.

Eden od velikih Skobčevih fanov je tudi Zoran Smiljanić, kar je vsekakor vidno iz Meksikajnarjev, katerih zadnji, peti del je izšel pred kratkim. Meksikajnarji je bil ljudski naziv za prostovoljce v vojski nadvojvode Maksimilijana, mlajšega brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa, ki ga je Napoleon III s pomočjo mehiške buržoazije in Cerkve, ki niso priznavali Juarezove republike, okronal za mehiškega cesarja. Med kakšnimi šest tisoč prostovoljci iz avstrijske monarhije je bilo tudi precejšnje število Slovencev, okoli štiristo, kar pa ne preseneča, saj je bilo zbirno mesto za rekrute v Ljubljani. Naslovi vseh petih albumov nosijo imena po krajih dogajanja, kjer se odvija zgodba: Miramar, Laibach, Meksiko, Sierra Madre in Queretaro. Tudi v Meksikajnarjih, tako kot pri Skobcu, spremljamo dve zgodbi, resnično življenje zafrustriranega in častihlepnega cesarja Maksimilijana na eni ter usodo fiktivnega slovenskega prostovoljca, faliranega študenta medicine Toneta Brusa na drugi strani.

Smiljanić je mojster paralelnega pripovedovanja zgodb, kar je dokazal že s svojim zgodnejšim, a izjemno zrelim delom, Hišo Metoda Trobca (1983), scenaristično pa zablestel z Blokom (1997), v katerem lahko vzporedno spremljamo usode kar štirih protagonistov. Mehiška saga, pri kateri je sodeloval s pisateljem Marijanom Pušavcem, se od prvega do zadnjega albuma bere izredno tekoče, navkljub nekaterim gostobesednim dialogom ali občasnim edukativnim zgodovinskim vložkom, ki služijo za boljše razumevanje dogajanja tistega časa. Zelo dobro so izpeljani tudi sukcesivni prehodi med obema pripovedima, ki jih Smiljanić še vizualno nadgradi, tako da brez težav preidemo od robate vojaške govorice in kvantanja do izborne in izumetničene konverzacije cesarskega dvora. Sami dialogi med Maksimilijanom in cesarico Šarloto so sicer nekoliko togi in prisiljeni, s čimer zlahka dobimo asociacijo na slovenski film, vendar pa sta avtorja z njimi nazorno prikazala okostenelost avstrijskega dvora in monarhije same.

V zadnjem delu, ki se imenuje po obleganem mestu, v katerega so se zatekli poslednji branilci mehiškega cesarstva, tako spremljamo zadnje dneve in smrt cesarja Maksimilijana. Queratero pa je tudi cilj potovanja kranjskega soldata Toneta Brusa, ki v filmskem slogu Sergia Leoneja pobegne iz ujetništva lokalnih upornikov v osrčju gorovja Sierra Madre, kjer se je po peščenem viharju in spletu okoliščin znašel v prejšnji epizodi. Filmski pristop prikazovanja dogajanja z menjavami različnih filmskih planov, počasnih posnetkov določenega prizora in različnimi pogledi kamere pa ni naključje, saj je Smiljanič tudi velik ljubitelj filmov, pri katerih prednjačijo predvsem vesterni. Ravno tako je velik fan Giraudovega Poročnika Blueberryja in njegove mehiške sage, kar je razvidno v slikovitih pejsažih in atmosferi, pri čemer mu je bilo v nemajhno pomoč potovanje v Mehiko pred začetkom risanja, kjer si je na licu mesta ogledal vsa ključna mesta romaneskne pripovedi. 

K avtentičnosti dogajanja in atmosferi mehiškega pejsaža precej pripomore tudi barva, Meksikajnarji so namreč v celoti kolorirani, in če je bila prva epizoda, narisana pred dobrim desetletjem, bolj podobna otroški pobarvanki kot realističnemu stripu, se je Smiljanić v naslednjih albumih kalil kot rusko jeklo, kar se je poznalo tudi pri bolj umirjenih in naravnih barvah. Slednja pa vseeno ni mogla zakriti določenih risarskih anomalij, kot so disproporcionalnost figure, pri čemer izstopajo premajhne roke, kar je sicer standardna težava pri nemajhnem številu slovenskih striparjev, pri Smiljaniću pa je zaradi specifične konturne risbe še toliko bolj očitna. Prav tako mu v umetniškem smislu ni ravno v pomoč njegova nagnjenost h kiču, kar je razvidno že pri samih naslovnicah, ki pa je toliko bolj privlačna za širše stripobralstvo, saj je Smiljanić eden najbolj branih in priljubljenih stripovskih avtorjev pri nas. 

V celoti gledano so Meksikajnarji povsem dober in več kot dobrodošel zgodovinsko-pustolovski strip, še posebno ker doslej nismo imeli ravno veliko primerov dotičnega žanra, sploh pa ne v takšnem romanesknem obsegu. In čeprav je mehiška avantura dolga kar 333 strani, se bere izjemno hitro in tekoče, kar je plod trdega dela in prenekatere neprespane noči obeh avtorjev, v katerih sta pilila zgodbo in dialoge do potankosti ter ustvarila obsežno zgodovinsko sago.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • Zorenje slovenskega stripa – obilje ali pomanjkanje?

    Katja Štesl

    Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega.

  • »Kapitalizem ni nič manj in ne zaostaja!!«

    Matej Bogataj

    Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

Izdelava: Pika vejica