Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega.

Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

»Znanstvena fantastika ja out. Zgodovina je in,« je januarja 1987 zapisal Ivo Štandeker v članku Preteklost je pred nami, s katerim je v Mladini odprl rubriko XX. stoletje in začel pisati o – stripu. Namreč tako kot v literaturi ali likovni umetnosti nasploh tudi strip ni bil imun na nove trende, ki so v določenem obdobju diktirali modne smernice žanrskega stripa. Šestdeseta leta, denimo, so bila v znamenju feminizma in seksualne revolucije, v katerih so prevzele glavno vlogo do takrat zapostavljene ženske, osvobojene vseh seksualnih predsodkov, kiPreberi

Medtem ko je Boštjan Videmšek preživel več kot desetletje pritajeno smukajoč se na izvornih področjih migrantskih tokov, sem ga jaz v deželi polnočnega sonca, Norveški – torej v njihovi »sprejemnici«. Življenje v multikulturni družbi (samo v Oslu nas je po zadnjih statističnih podatkih 30 % priseljencev) ni brez izzivov, toda prednosti je vsekakor več. Tako se vsaj zdi iz mojega udobnega stališča visokoizobražene imigrantke s službo, belke iz Evrope, ki ne moleduje za trohico sočutja in začasno življenje v kakšnem zabojniku oziroma oluščeni, dotrajani opuščeni bolnišnici.Preberi

Andraž Teršek je pravnik, filozof, kritik, publicist, kolumnist, predavatelj, obenem pa tudi »[a]ngel, rabelj, zdravilec, bolnik, iztirjenec pregnanec, manipulator, mislec, uravnovešenec, surrealec, poenostavljenec, triumfator, običajnik, brutalotelečnež, iskalec, posebnež, praznoprostorec, k’rnekijec, bog, Bog, BOG, ubog, u-bog, u-Bog, U-bog«. Lahko bi rekli, da v svojem prvencu s kratkim, a pomenljivim naslovom, ki sugerira slovensko »zahojenost« in »zablodelost«, na 431 straneh razvija notranji monolog, ki ga lahko interpretiramo kot asociativni tok zavesti patološkega narcisa, ki se zaveda, kakoPreberi