Mazzini nas ne bo rešil!

Miha Mazzini, Samo smeh nas lahko reši. Novo mesto: Goga, 2014.

Anja Radaljac

»Pet let proučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.« Tako torej. Mazzinija so – očitno – zanimali osrednji mehanizmi, ki poganjajo (ali »držijo«) slovensko družbo, zdaj jih je spoznal, vpisal jih je v kolumne (ki so se mu zdele najboljša oblika za povzemanje petletnega proučevanja) in zatem mu je preostalo le še tisto, kar slovenskim pisateljem (in Mazzini je med drugim tudi to), preostane, ko objavijo še zadnji krajši tekst v seriji besedil, ki jih druži ena tema: vse, kar je že objavil, mora objaviti še enkrat. V knjigi. Zakaj? Khm – saj ste že pojedli nekaj žgancev s slovenske kulturniške scene, a ne?

Mazzini v zaključni kolumni, naslovljeni Mali uporniki (str. 355, že citirani v uvodu) pove, da gre za dobro raziskano antropološko področje: »Antropologija je posledice tujih gospodarjev in avtoritarnih vlad dobro raziskala.« Osnova je torej takale: obstajajo narodi, ki so bili vselej (ali vsaj zelo dolgo) pod oblastjo drugega naroda in ti narodi razvijejo posebne samoohranitvene nagone, kot so denimo pasivnost (gospodar odloča namesto njih), jamranje (če ne jamramo, bo gospodar naložil še več dela), narcisoidnost, amaterizem, individualnost, agresijo itd. V osnovi velja, da narod, ki dolgo ni imel svoje države, temveč je bil odvisen od večjih narodov, razvije značilen način delovanja, ki ga – zaradi zgodovinske naučenosti – ohrani tudi v času samostojnosti. Značilno je: občudovanje nekdanjih »gospodarjev« in primerjanje z njimi, podcenjevanje manj razvitih držav (»Mi bi to storili bolje« ob čemerkoli, kar vidimo na Hrvaškem) ter egalitarnost. Stanje, ko so »vsi v državi enaki«, se vzdržuje predvsem preko izmenjave uslug (zaposlovanje preko vez), preko amaterizma (vsi lahko delamo vse, predvsem če nas vežejo sorodstvene ali kolegialne vezi), jamranja (»Čisto sem izmučen od dela!« toži javni uslužbenec) ter preko zatiranja drugačnosti (predalčkanje: ta je čudaški, ta je zvit, ta mora biti žrtev (javno linčanje za ohranjanje ustaljenega družbenega reda)).

Kar Mazzini stori, je, da ta izhodišča aplicira na slovensko družbo. Res je, da se enkrat podrobneje posveti agresiji in drugič narcisoidnosti, ampak osnovna premisa je vselej ista in če kolumn ne prebirate počasi, ene za drugo, »vsake toliko«, se vam kaj lahko zgodi (skromno predvidevam), da se boste, kakor jaz, začeli med branjem dolgočasiti.

Nekako se zdi, da to ni dovolj, posebej nezadovoljivo pa je zato, ker se marsikdaj pojavi primer, ki naj dokazuje slovenski odnos do tega ali onega, ki pa ni utemeljen in argumentacijsko podprt (evo, tu se pojavlja dvom v mnenje, da se da petletno raziskovalno delo zadovoljivo natlačiti v kolumnistično pisanje v množičnem mediju).

En tak zgleden primer je recimo mogoče najti v kolumni Braniki slovenstva (str. 277), kjer Mazzini piše o tem, kako Slovenci ne cenijo ničesar, kar naredijo (dosežejo) njihovi sorojaki, s čimer utrjujejo družbo povprečnosti in enakosti. Teme se loti skozi opazovanje negativnih odzivov na dobre novice in izpostavi tudi poročilo, da je Robert Kranjec postal svetovni prvak. Pri tem citira komentar nekega internetnega uporabnika, ki je negativistično naravnan, in Mazzini zaključi, da Slovenci ne cenimo svojih športnikov. Pri tem seveda mirno spregleda vse navdušene podpornike in občudovalce Kranjca, njegovih stanovskih kolegov (zadnje čase je popularen predvsem Prevc, kajne?) in se uspe izogniti celo takšni ikoni slovenskega športa, kot je Tina Maze. Zakaj le?

Podoben primer je recimo kolumna Smrt parazitom, v kateri Mazzini najprej zapiše, da smo Slovenci po mednarodnih anketah v vrhu najbolj delovnih narodov. Da bi dokazal, da temu ni tako, poda dva primera, posebej pomenljiv se mi zdi prvi, ki pretresa odzive na potres, ki se je zgodil okoli devete ure zjutraj, enkrat junija 2012. Kot dokaz, da Slovenci skoraj nič ne delamo, je Mazzini prebral spletne komentarje na članke o potresu. Večina komentatorjev je bila v tem času v postelji ali pri zajtrku. Iz tega Mazzini napravi sklep, da Slovenci skoraj nič ne delamo, oziroma, da delamo le zase (?). Osebno me je zmotilo, da Mazzini pri tem ni upošteval (komentarje je bral po treh urah, se pravi ob 12h), da tisti, ki od sedmih zjutraj delajo, najbrž nimajo časa, da bi podajali spletne komentarje na potres, ki se je zgodil ob devetih, da morda za tovrstno početje niti nimajo interesa ali pa – iz druge smeri – da komentarje verjetno oddajajo študentje, nezaposlene osebe in morda upokojenci. Pa nočem reči, da zaupam v »mednarodne raziskave« (vira avtor ne navaja), zavedam se, da je v Sloveniji mnogo pasivnih in lenih oseb – le argumentacija, ki jo izpelje Mazzini, se mi zdi nekoliko neprepričljiva.

Posebej je to moteče, ker je podobnih primerov še precej, prav vse pa zaznamuje precej prosto posploševanje, kar je drugo, kar je kolumnam iz zbirke Samo smeh nas lahko reši mogoče očitati. Poveden je denimo primer iz kolumne Lenobi vsak izgovor prav pride, v kateri Mazzini ugotavlja, da smo Slovenci leni – začne se tam, kjer Mazzini očitno ni dobil dovolj podpore, ko se je odločil pisati doktorat in ga je nekaj ljudi vprašalo, čemu ga bo pisal, če je pa že itak star 50 in ima redno službo. Do tu vse jasno – tovrstna vprašanja so (lahko) simptomatična. Ampak! Kolumna se nadaljuje s poenostavljeno ugotovitvijo (izpeljano iz teh nekaj komentarjev avtorjevih znancev), da naj bi slovenski delavci po petdesetem letu »obsedeli« (to je »očitno« zdravo-za-gotovo), nadaljuje pa s tem, da naj bi neaktivni postali že prej. Mazzini se odloči (po skrivnostnih poteh, ki jih ne pojasni), da bi ta neaktivnost torej nastopila tam pri 45. letu. Potem pa nadaljuje, citiram, ker se mi zdi sledeče naravnost izvrstno: »Ker gremo Slovenci po uradnih podatkih od doma pri starosti 35 let, je doba naše aktivnosti nekam kratka: od 35. do največ 45. leta. Hm, kako bomo pa odplačali vse tiste kredite, če bomo delali le deset let v življenju?«

Ohoho! Poglejmo si to argumentacijo: Miha Mazzini gre delat doktorat, nekaj ljudi mu reče, da je za to že malo star. Mazzini ugotovi, da je splošno slovensko pravilo, da se po petdesetem naj ne bi več delalo. Potem se odloči, da je to morda previsoka meja, ker neaktiven postaneš še preden »obsediš« (ne vem, kakšna je distinkcija med obojim) in reče, da mora biti Slovenec neaktiven pri 45. letih. In potem moj najljubši del: Slovenci gredo od doma po uradnih raziskavah (katerih uradnih raziskavah, Mazzini tudi tokrat ne navede) pri 35. letih in torej takrat začne delati in postane aktiven, kar je do 45. leta.

Seveda pri tem spregleda, da: državljan postane res »neaktiven«, ko neha hoditi v službo, ne ko se neha šolati (no, razen če tisti, ki končajo srednjo šolo in se takoj zaposlijo, sploh nikoli niso »aktivni«) in v službi bi naj bili nekje od 58. do 65. leta (če se motim me popravite, ampak tu nekje je – a ne?). Sploh pa: če nekdo ostaja doma do 35. leta, to ne pomeni nujno, da popiva, spi do dvanajstih in za kosilo poje mamine kranjske klobase z zeljem. Pogosto pomeni preprosto to, da si ne more privoščiti svojega stanovanja; ne more plačati najemnine in ne more vzeti kredita – ga pa zato tudi nima. Hej – a ni to dobro?

Mazzini torej precej posplošuje in napihuje. Meša in miksa – podatek sem, podatek tja; to bo en okusen šejk! Je pa že res, da tisto, kar na koncu nameša, ni vedno povsem koherentno ali čisto natančno. Pri tem se seveda zgodi, da Mazzini v svoje kolumne (v svojo pisavo) vpisuje marsikako lastnost, ki jo Slovencem s takim žarom očita. Recimo narcisoidnost (ko postane strokovnjak za scenarije (resno), ga nihče ne najame, ker se nihče ne morejo soočiti z resnično bedo svojih tekstov), amaterizem (Mazzini obvlada vse – računalništvo, literaturo, antropologijo, politologijo … you name it!), individualizem, pomanjkanje samorefleksije … Je dovolj, da rečemo »Itak, saj je on tudi Slovenec!« ali pa »Saj piše v prvi osebi množine, kar je očitna samokritika!«?

Ampak dovolj – Mazzinijeve kolumne naposled prinašajo tudi marsikaj finega; Mazzini izpostavi relevantne probleme slovenske družbe, ki jim podstavi nekatera dobra teoretska izhodišča in »špikne« na prava mesta, kar počne z zvrhano mero humorja (samo smeh ga lahko reši). Posrečene so tudi ilustracije in grafični prikazi v tekstih (čeprav gre za intermedialnost, ki se je Mazzini sicer strašno rad otepa). Čisto prav je torej, da špika in čisto prava mesta tudi zadene, škoda je le, da potem ne zna injicirati pravega zdravila (za izpostavljene probleme nima nobene rešitve, kar tudi sam priznava) in namesto tega tu in tam »brizga« nekoliko v prazno, s čimer probleme le napihuje, s tem pa tudi poglablja.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Alenka says:

    Tale recenzija je bila nujna! Gre pa za pojav, nanj je opozoril tale članek: http://www.mladina.si/158002/slovenec-slovencu-rasist/, potem pa še tale: http://www.airbeletrina.si/clanek/zgodovenci. In vendar se to še naprej kupuje …

  • jap says:

    Mazzinijevo pisanje (govorim o kolumnah) ima nekaj šibkih točk:
    V formo, ki je že po naravi mnenjsko oz. subjektivistično naravnana, poskuša vpeljevati (kvazi)znanstveno argumentacijo.
    Postavi populistično tezo (ki je njegovo subjektivno mnenje oz. interpretacija) in jo nato “dokazuju” z na videz znanstvenimi prijemi. Pri čemer selektivno izbira in manipulira s tistimi dejstvi, ki njegovo tezo domnevno potrjujejo.
    A navajanje posamičnih primerov iz realnega življenja (po čemer malo spominja na poljudne knjige ameriških psihologov; saj veste: “Nek moj znanec je imel velike težave z …”)in potem sklepanje s posamičnega na splošno je pač zgolj poenostavljena generalizacija, ki ne dokazuje ničesar.
    Tako kot ničesar ne dokazuje ilustrativno prikazovanje – če narišemo graf, ki npr. prikazuje, da se telesne sposobnosti ljudi od 50. leta naprej s staranjem izboljšujejo, ni ta trditev nič bolj pravilna kot brez grafa.
    Navajanja neimenovanih raziskav in statistik prav tako ne zvišujejo kredibilnosti.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Iz megle na soparo, kaj pa umor?

    Veronika Šoster

    Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

  • Spet ti Slovenci

    Zarja Vršič

    V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.