Ustavite svojo šahovsko uro

Knjiga: Walter Tevis: Damin gambit. Prev. Maša Sitar. Ljubljana: Učila International, 2021 // Serija: The Queen's Gambit (rež. Scott Frank, 2020, Netflix (1 sezona, 7 delov)

Primož Čučnik

Netflix je lansko leto predvajal nadvse gledano, pri kritikih odlično sprejeto in pozneje tudi večkrat nagrajeno dramsko miniserijo v sedmih delih The Queen’s Gambit. Serija je bila ustvarjena po knjigi z istoimenskim naslovom ameriškega pisatelja Walterja Tevisa (1928–1984). Seveda je v paketu ponovno izšla tudi knjiga, ki je od tedaj vezana na uspešno serijo. Naša predstava o glavni junakinji je zdaj neločljivo povezana s prepričljivo upodobitvijo glavne vloge, ki jo je ustvarila Anya Taylor-Joy. Šahovnica s šahovskimi figurami, malimi steklenicami piva in njen obraz, ki nam odslej tudi z naslovnice knjige strmi naravnost v oči, je postala plakatni znak visoko gledane serije in lice knjige. Uspešnost serije je brez dvoma pospešila, pa tudi spremenila branje tega romana, saj si Beth Harmon, če smo videli serijo, odslej predstavljamo natančno tako, kakor jo je upodobila Anya Taylor-Joy. V šahovskem žargonu bi lahko rekli, da se je, v nasprotju z logiko prej – pozneje, serija s svojim »sedmim kmetom« promovirala v knjigo. To smo dokaj hitro dobili tudi v slovenskem prevodu (izšla je letos, v Žepni knjigi pri založbi Učila). Pridevniki »napeto«, »odlično«, »očarljivo« se torej najprej nanašajo na serijo, posledično pa tudi na knjigo, ki jo je navdihnila. Na naslovni strani preberemo tudi, da gre za »zanimiv in dinamičen roman o odraščanju, šahu, feminizmu in odvisnosti«. Pisatelj je v tem spletu okoliščin, podobno kot v seriji, domala anonimen tudi v knjigi. V slovenski izdaji o njem ne izvemo nič več od njegovega imena. Lahko bi pomislili, da je še živ, čeprav je umrl pred več kot petintridesetimi leti. Postal je samo neko ime na papirju, nepomemben podatek. Serija se s knjigo ne promovira, čeprav je vzbudila tudi novo zanimanje zanjo in našla nove bralce. Vesoljnega gledalstva in vesoljnega bralstva ne moremo primerjati. Edina škoda je, da Tevisa kot pisatelja nismo odkrili pred Netflixom. To bi si brez dvoma zaslužil.

Walter Tevis, ki je za plačo poučeval angleščino, je nekoč izjavil: »Televizija že dolgo ni več edino smetje, ki nas zasipa.« To je povedal v kraljevskih časih »analogne« televizije in dodal: »Večina Američanov ne bere knjig.« Sam pa jih je pisal, počasi. Svoje literarne like si je živo predstavljal. Imel jih je jasno pred očmi, ko je o njih pisal. Slišal je ton njihovega glasu, ko so spregovorili. Ko so po njegovih knjigah snemali filme, je bil večkrat razočaran nad tem, v kaj so se spremenili. Po drugi strani pa je bilo zanj bistveno zgolj to, da je prodal pravice, v delo režiserja se ni želel vtikati. Dejstvo je, kot je povedal v nekem intervjuju, »da [ti] filmi lahko uničijo domišljijo«. Po drugi strani pa je sam priznal, da ga je film, ki je bil posnet po njegovi knjigi The Man Who Fell to Earth (Mož, ki je padel na zemljo, 1976), v nekaj prizorih spravil do solz, saj je s filmskim jezikom prikazal, česar v knjigi ne moreš. V tem odbitem, kultnem filmu iz sedemdesetih let, delu britanskega režiserja Nicolasa Roega, je glavno vlogo tujca (nezemljana), ki pade na zemljo, igral David Bowie. Prizori iz filma me tu in tam spomnijo na serijo Tretji kamen od Sonca, ki je nastajala precej pozneje, sredi devetdesetih let. Tevis je knjigo Mož, ki je padel na zemljo, bila je njegova druga in objavljena leta 1963, označil za avtobiografsko parabolo, saj se je v njej prostorsko vrnil v kraje svojega otroštva, glavnega junaka pa je ustvaril kot paraboličen lik, ki je prikazoval vedno večjo odtujenost od sveta zaradi alkoholizma. Že leta 1961 je bil posnet film po Tevisovem realističnem prvencu The Hustler (Igralec biljarda), v njem je glavno vlogo dobil Paul Newman. Roman je izšel dve leti prej, Tevis pa se je v njem lotil teme, ki jo je dobro poznal, bil je namreč zelo dober igralec biljarda. Že takrat je bil tudi dober šahist, to pa je pozneje postalo podlaga za njegov predzadnji roman, ki je izšel leto dni pred njegovo smrtjo. Sicer pa njegov opus ni obsežen, vsega skupaj je napisal šest romanov in knjigo kratkih zgodb. V glavnem je pisal znanstvenofantastične kratke zgodbe in objavil še tri romane s podobno tematiko. Znanstvena fantastika je bila namreč njegovo najljubše čtivo že od mladih let, njegova domišljija pa je realistično avtobiografskost preoblikovala v smislu žanra. Robot v enem izmed njegovih romanov poskuša narediti samomor, ampak mu ne uspe, kar deluje hkrati smešno in občuteno. Sam je povedal, da je bil tudi to popis nekaj njegovih poskusov, da bi si vzel življenje. Tevis je nasploh pisatelj, ki rad gleda filme in si sposoja iz njih. Ni čudno, da so filmi brali njegove knjige in ga videli na platnu. Vendar pa največjega uspeha svoje knjige, v kateri si je izmislil genialno junakinjo, ni doživel.

 

 

The Queen's Gambit, Beth in Jolene

 

 

Damin gambit je torej prva Tevisova knjiga, prevedena v slovenščino. Njen prevod se bere tekoče in ustrezno, tu in tam se najde kakšno mesto, predvsem v dialogih, za katero bi se lahko našla tudi boljša rešitev, ampak to ne pokvari celotnega vtisa. Serija skorajda do črke zvesto – tako v zgodbi kot v dialogu – sledi knjigi (film bi bil za kaj takšnega prekratek in bi zahteval večje posege zaradi izpuščanja), z le nekaj manjšimi dramaturškimi odstopanji. Tudi šahovski del – partije, ki so pomemben del knjige (knjigo bi za boljšo predstavo morali brati s pomočjo šahovnice!) – se zdi, vsaj za večino, ki smo na področju šaha zgolj ljubitelji, dovolj prepričljiv tako v knjigi kot v seriji (in tudi v prevodu). Po drugi strani se zdi, da serija s svojo scenerijo in kostumografijo odlično ujame Tevisov opis in ga samo še malo olepša. Glavni junakinji sta zadržana Beth, ki odrašča v vedno bolj elegantno žensko, in temnopolta Jolene, ki je njeno nasprotje, neposredna, športnica, privlačna fajterka, ki se zaveda svojih kvalitet. Potem je tu še kopica fascinantnih stranskih likov, na primer Beltik, lokalni šahovski mojster, ki ga Beth premaga pri trinajstih letih; Benny, ameriški šahovski prvak v podobi hipijevskega frika; gospod Shaibel, Bethin prvi šahovski tutor, temnogled, zadržan hišnik, ki se zadržuje v temni kleti; ruski velemojster Borgov kot primer mrtvo hladnega šahovskega stroja, ki ga v seriji igra Poljak; gospa Wheatley, ki posvoji Beth, sicer pa precej izgubljena ženska. Naša domišljija je seveda zdaj že »ukradena«, sploh če smo pred knjigo pogledali serijo. Obrat se je že zgodil, vendar se zdi, da tokrat ni škodil knjigi. Morda prav zato, ker ji tako zvesto sledi. Serija za svojo zgodbo porabi devetdeset odstotkov knjige, scenaristično ji domala v popolnosti sledi od začetka do konca. Tevis je, tako kot počne veliko ameriških piscev oziroma scenaristov, pisal filmične zgodbe, polne dogajanja, (psihološke) napetosti in premišljenih dramaturških rezov. Šahovske partije so v knjigi dobrodošlo miselno polnilo, ki ga lahko spremljamo samo mimogrede ali pa si ga, tako kot Beth, predstavljamo na nematerialni šahovnici. Sedemdeseta leta, ko je Tevis pripravljal roman, so bila namreč eno zlatih obdobij šaha v času hladne vojne: Fischer, Spaski, Karpov, Korčnoj. To je tudi ena od kart, na katero knjiga ves čas namiguje, tekma med Američani in Rusi. Nekatere partije so zagotovo prepisane naravnost iz šahovskih revij, ki jih je v romanu vse polno. Beth se šahovskih otvoritev in končnic uči iz klasičnih partij Capablance, Petrosjana, bere ameriške, ruske in celo jugoslovanske šahovske revije. Kupuje in izposoja si številne šahovske knjige, ki zares obstajajo. Nadvse očitno je, da je roman napisal nekdo, ki dobro pozna šahovski svet. Serija gre v avtentičnosti pri šahovskih partijah morda še dlje, saj je med konzultanti za njen šahovski del naveden Gari Kasparov.

 

 

The Queen's Gambit, Beth in Shaibel

 

 

Beth skratka pri osmih letih izgubi oba starša (najprej očeta, nato v prometni nesreči še mater) in pristane v sirotišnici, kjer se najbolj naveže na starejšo temnopolto punco Jolene. Jolene se ji pomaga navaditi na novo okolje, poleg tega ji odkrije tudi prve korake pri spolnosti. Beth po nekaj letih posvojijo, Jolene pa do konca ostane neposvojena in lahko ustanovo zapusti šele polnoletna. Ponovno se srečata, ko je tudi Beth že polnoletna. In popolnoma zapita. V sirotišnici varovanci dobivajo zelene pomirjevalne tablete in razvijajo svojo prvo odvisnost, kar se zgodi tudi Beth. Ko v sirotišnicah pomirjevala prepovedo, zapade v prvo odvisniško krizo. Povsem obupana vlomi v prostor, kjer so shranjene tablete, si jih nabaše v usta, z njimi napolni žepe. In skoraj umre. Ko je starejša, počasi razume, da je nagnjena k odvisnostim, ki jih ne zna nadzorovati. Vendar se obenem zaveda, da ima močno voljo, genialen um. Ko se v kleti pri gospodu Shaiblu prvič usede za mizo s šahovnico, jo igra prevzame, lahko bi rekli, da šah zanjo postane dobra odvisnost, ki na njeno srečo lahko premaga slabe. Odvisnost je, kot je bilo že omenjeno, res avtobiografska stalnica Tevisovih del, prepoznavni moment njegovega pisanja. Ko Beth pri sedemnajstih letih, poražena in obupana, nakupi toliko alkohola, da ji ga ves teden ne zmanjka, in se napol mrtva zgrudi na tla, ne podvomimo, da bi jo takšna količina morala dejansko ubiti. Kako naj vemo, koliko alkohola lahko vase spravi alkoholni odvisnik, preden se zaduši v svojem bruhanju? Ko Beth po najhujši alkoholni eskapadi znova poišče Jolene in se z njeno pomočjo izkoplje iz krize odvisnosti, se (spet z njeno pomočjo) ponovno posveti šahu, svoji obsesivni strasti. Če se Beth od odvisnosti vrne k šahu ali odvisnost združi s svojo najljubšo igro, ki jo spravi na najvišji nivo, je Tevisov izhod iz odvisnosti pisanje. Kdo bi torej lahko bolje vedel, kot ve iz prve roke avtor odvisnik sam. Tevis je »iz nič« ustvaril lik genialne šahistke in jo vrgel med moške, šah je bil namreč za časa njegovega življenja (in je v mnogočem še danes) moška igra. Dobil je, skratka, genialno zamisel (navdihnila bi jo sicer lahko predvojna svetovna prvakinja, češko-britanska igralka Vera Menchik, ki je umrla leta 1944). Dejstvo je, da so nekatere ženske igralke že pred Tevisovim romanom enakovredno igrale šah z moškimi. Beth in Jolene sta, kljub vsem svojim poškodbam, prikazani kot močni ženski, ki znata premagati svoj strah in svoje odvisnosti. Beth kljub svojim težavam zares živi samo za šah, v tej igri se počuti najbolj močno, šahovnica je polje, ki ga razume in ga lahko nadzoruje s svojim genialnim umom. To je pravo sporočilo. Jolene zna govoriti, se postaviti zase, že od malih nog ve, kaj hoče, in to tudi dobi. Čeprav je življenje, v nasprotju z igro, pri Beth in Jolene tisti težji del, kjer jima ne gre vse po načrtu, razumemo, da bosta zmogli. Beth med turnirjem v Mehiki umre še krušna mati in ostane sama, od čudaškega očima mora pozneje odkupiti hišo, čeprav ji ta sprva zagotavlja, da je lahko njena. Spet ostane sama, prav tako kot je sama v ljubezni. Njena prava ljubezen so figure na šahovnici. Edini moški, v katerega se mogoče zaljubi, je na žalost gej. Z drugimi samo seksa in preučuje šahovske knjige. Pri seksu včasih za silo uživa, drugič sploh ne. Študij šaha je zrak, ki ga diha. Pri tem je šah vedno tudi prostor eskapizma. Ne eskapizma ne poistovetenja v tem primeru ni treba razumeti kot nečesa slabega. Tako živimo. Vsak si najde nekaj svojega, da se lahko umakne, pobegne od »ponorelega sveta«.

 

 

The Queen's Gambit

 

 

Seriji realizem knjige dejansko uspe prenesti v podobe. Največ materiala je bilo posnetega v Berlinu, čeprav se Beth seli po turnirjih po Ameriki in tujini, od Mehike do Pariza in Moskve. Zdi se, da je turnirske prostore v knjigi dobro opisal že Tevis, kar je scenografija do konca izkoristila. Ob branju knjig ni nujno, da si ustvarjamo slike, si natančno predstavljamo, kako bi bili lahko videti liki, čeprav jih avtor dovolj podrobno opiše. S prenosom na platno ali ekran je to nujno. Režiser Scott Frank je bil, če prav razumem, dovolj obseden s Tevisovo knjigo (pravice za snemanje po njej so bile odkupljene že v devetdesetih letih), da mu je skupaj s sodelavci to uspelo. Malo večji misterij je, kako je lahko iz te za večino dolgočasne in po pravilu statične igre ustvaril dinamično serijo, ki ji tudi v »športnem« delu uspe ohraniti napetost. Bo Harmon zmagala ali ne? Povečini zmaga, ampak ne vedno. Se bo dokončno izgubila? Lahko se zgodi. Pomislite samo na dolgočasnost športnih filmov, ki sicer govorijo o bolj dinamičnih športnih panogah, kot je miselna igra na štiriinšestdesetih kvadratnih poljih. Beth je prva dama na šahovnici, ki dobro razume zaščito pehote kmetov iz prve vrste. Kmet lahko, takrat ko je že vse izgubljeno, pride ponjo, se promovira vanjo, in takrat bo nasprotnikov kralj padel. Že v kleti, pri gospodu Schaiblu, se nauči, kako je treba predati igro. Kako se spusti kralja na bok na šahovnico. Stvar časti in ferpleja. A to nerada počne, to naredi samo nekajkrat v karieri. Obsedeno študira, čeprav je v osnovi intuitivna igralka, ki lahko najde izhod iz nepredvidljivih situacij samo z zmožnostjo svoje predstave, popolnega razumevanja igre. Tevis si je zamislil genialno junakinjo, še preden so bile glavne junakinje tako iskane. Je moral tudi zato Scott Frank na produkcijo počakati do časa, ki hlepi po njih? Beth vse v šahu doseže sama, z manjšo pomočjo moških, ki pa vsi na neki točki odpadejo, saj je ne morejo ničesar več naučiti, ne v šahu ne v življenju, zato se z njo tako zlahka poistovetimo. Poleg tega postane ženska, ki so jo moški sprejeli, ker jim je enakovredna in boljša od njih. V šahu, ne v življenju, ki je veliko bolj nepredvidljiva igra. Sklepni prizor knjige in serije ponudi morda najbolj nenavaden klimaks, sestavljen iz tako zelo preprostega stavka, kot je vprašanje »bi igrali šah?«. Na koncu knjige se Beth ustavi kot velemojstrica in elegantna dama (kraljica), ki se pomeša med povsem običajne starce (ti je ne prepoznajo), samo zato, da bi spet počela tisto, kar ima v življenju najraje. Tevisov roman o genialni šahistki nima znanstvenofantastičnih elementov, čeprav se je imel za pisatelja znanstvene fantastike. Je dobro povedana zgodba, eksistencialni roman o odraščanju s privlačnimi liki. Avtobiografskost je tokrat pretihotapljena v knjigo zgolj kot dodana vrednost. Kot življenjska izkušnja.

 

 

Walter Tevis, The Queen's Gambit

 

 

In vendar. Če je Kafka mojster religiozne parabole, izpisane na ozadju lastne tujosti v svetu, fantastičnega prikaza tosvetne birokracije in judovskega humorja, je Tevis mojster »znanstvenofantastične« parabole na realističnem ozadju lastne tujosti v svetu, potlačitev in tegob, odvisnosti in ameriškega načina življenja. V čem je potem parabolični nauk knjige Damin gambit, ki jo je napisal ljubitelj poezije W. H. Audna in jo uvaja navedek iz pesmi W. B. Yeatsa? Otroke naučite, ne glede na spol, sprejemati drugačnost, tako kot se pogovarjata junakinji in prijateljici v romanu; Jolene Beth: »Si še vedno tako grda?« In Beth Jolene: »Si še vedno tako črna?« Naučite otroke, ne glede na spol, premikati šahovske figure, ker bi jim to lahko prišlo prav na stara leta, tako kot ruskim starcem, ki v parku za kamnitimi mizami ure in ure zabijejo tako, da premikajo figure na poljih, ki so samo na videz črno-bela. Hladna vojna je že končana. Berlinski zid je padel. Feminizem je preniknil v vse pore družbe. Naslednji James Bond bo ženska, ki bo rekla: »Ime mi je Bond, Jolene Bond.« Tevis pa je bil vendarle neke vrste vizionar (dogajanje v knjigi je namreč postavljeno v šestdeseta leta). Realizem domišljijske globine literature skozi prvi plan digitalne revolucije največjih ponudnikov kratkočasnih spletnih platform je s svojo utelešeno distopijo presegel znanstveno fantastiko. Kaj potem zmaga, če si zastavim klišejsko vprašanje – knjiga ali serija? Če nimate Netflixa, potem seveda knjiga. Če ga imate, je lahko remi, brez zmagovalca. Oboje. Ustavite svojo (šahovsko) uro in uživajte v igri dobro postavljenega stavka in kadra. Če imate radi šah in ne marate Netflixa, znate angleško in bi knjigo raje prebrali v izvirniku, pa svetujem, da si najdete kako starejšo, predserijsko izdajo. Preveč sugestivne naslovnice so lahko res naporne in odbijajoče.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Trije koti berlinskega Alexanderplatza

    Muanis Sinanović

    Prejšnje leto je na Berlinskem filmskem festivalu debitiral Berlin Alexanderplatz, ambiciozna adaptacija istoimenske romaneskne weimarske klasike. Nemško-afganistanski režiser Burhan Qurbani je predstavil triurno epopejo, ki si prizadeva izvorno zgodbo ubesediti v geopolitičnem in duhovnozgodovinskem kontekstu tega trenutka.

  • Od Alcott preko Beauvoir do …?

    Aljaž Krivec

    Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

  • Enajst mesecev žitne kave

    Primož Sturman

    Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo.

Izdelava: Pika vejica