Kje se skriva B/bog?

Neil Gaiman, Ameriški bogovi. Prev. Boštjan Gorenc. Ljubljana: Sanje, 2013.

Goran Potočnik Černe

Če si z bogovi niste najbolj na ti, vam bosta ob prebiranju Ameriških bogov zelo prav prišla kakšen leksikon ali enciklopedija. Niel Gaiman namreč svojega junaka Shadowa postavi v svet, ki ga poleg ljudi naseljujejo številni bogovi. V to skupino transcendentnih bitij ne sodijo le bogovi in boginje dobro poznanih panteonov, temveč tudi različna božanstva, mitološka in pravljična bitja, demoni, polbogovi, rojenci bogov, totemi in ostali prebivalci onostranskih in z onostranstvom povezanih svetov. Poleg teh pa so tu še moderna, nova božanstva, ki zastopajo lepotno kirurgijo, IT-tehnologijo, socialna omrežja, sintetične droge, industrijo slavnih, nove medije in ostalo, ki je odraz duhovnega stanja sodobne zahodne civilizacije. Ta herbarij bogov se preprosto deli na skupini Starih in Novih, ki si nista preveč naklonjeni. 

Bogovi na tej strani kozmološke pregrade zapadejo zakonu posnetka, tu so le boljša ali slabša materializacija ideje samega sebe (spomnimo se, kako se materializirajo Platonove ideje). Izvorno bivališče bogov je v od tega sveta odmaknjeni sferi: v Zaodrju (ki ni nič drugega kot skupek vseh naših src). Tu so to, kar so po svojem bistvu, brez odvečnih človeških pritiklin. Odin, recimo, je v Zaodrju gospodar vešal (in še marsikaj drugega), na tej strani pa je Wednesday, spreten prevarant, ki stavi na človeško neumnost in naivnost (in, kot se kmalu izkaže, tudi neumnost in naivnost ter aroganco bogov). Kot Odin v Zaodrju pa je odraz naših skritih želja, iskanj, vprašanj in strahov. Pri življenju ga drži zgolj in samo naša vera vanj. In pojavna oblika v našem svetu je v veliki meri odraz intenzivnosti te vere: manj je je, bolj je njegova materialna podoba medla, obrobna, shirana. Brez vere ne preživi noben bog. 

Vera je njihov hudičev križ. Zelo težko ali skoraj nemogoče jih je sicer ubiti. A to, kar jih potolče, izniči, izbriše, je ne-vera, pozaba, brezbrižnost za njihov obstoj. Kot je dejal Nietzsche: bog ni umrl sam od sebe, mi, ljudje, smo zagrešili njegov umor, ker smo dopustili, da je vera vanj izpuhtela iz naših src. Na način, kot so bogovi ustvarjeni, so tudi odstranjeni. In če to velja za velikane med bogovi, kar je Nietzschejev bog bil, velja to še toliko bolj za druge, recimo temu področne bogove, ki si morajo del vere deliti z drugimi, bratskimi in sestrskimi bogovi iz družinskega panteona. Ta družinski panteon pa z drugimi družinskimi panteoni. Vera pa je dandanes še prav posebej redka dobrina. Tega se v Ameriških bogovih zavedajo tako Stari, saj vedno bolj usihajo, kot tudi Novi, ki so arogantni in samovšečni, a nekje v njihovi zavesti kot tih šepet kljuje večni božji strah: pozaba. Zato se Stari in Novi zapletejo v vojno, za zadnje resurse in nahajališča vere, tega sladkega eliksirja.

Glavno vlogo v tem spopadu odigra človek Shadow (pravzaprav je pol človek, pol bog, a on tega še ne ve), ki izid vojne zapelje v nepričakovano smer, v nasprotju z načrti ene in druge vojskujoče se strani, predvsem pa v nasprotju s skrito in preračunljivo strategijo Odina, ki navidezno igra za stran Starih, žrtvuje svoje materialno življenje (človeško podobo Wednesdaya) za ‘pravo stvar’, v resnici pa igra svojo igro, kjer bo kot vojni dobičkar profitiral iz uničenja tako ene kot druge strani. A naklep se mu ne izteče po željah. Paradoksalno prav zaradi največjega akta vere – samožrtvovanja sina, ki umre zanj. 

Shadow je v službi Wednesdaya. Med drugim je v njegovem opisu običajnih (osebni šofer, prenašalec tovora, …) tudi precej neobičajna delovna naloga: bdenje ob truplu delodajalca. In ker mora delodajalec za popolno krinko in prevaro v vojni bogov žrtvovati svoj materialni obstoj (zaigrana smrt ne bi bila dovolj), Shadow izpolni svojo nalogo. A bdenje mora izpeljati po stari nordijski šegi: osem dni visi privezan na drevesu, pod katerim leži truplo boga. Ob tem po pričakovanjih izgubi svoje življenje. V počasnem umiranju bledi med tem in onim svetom, doživi različna videnja, obiščejo ga številna bitja in sestopi v Zaoderje. Tako spozna marsikaj, med drugim tudi to, da je v resnici polbog, da je Odinov sin in da je to, da je njegov sin, del širšega Odinovega načrta, kako zase počrpati preostale zaloge vere. Na njegovo srečo (in Odinovo nesrečo) ga po smrti v življenje prebudi boginja Eastre. Prebujen (tako telesno kot predvsem duhovno) prepreči spopad božjih sil in s tem Odinov načrt ter njega samega prepusti počasni, usihajoči pozabi na ameriški strani Atlantika. 

A za to zgodbo ‘junaka’, ki reši (božji) svet pred katastrofo tako, da se žrtvuje za nekoga, ki tega ni vreden (za tem arhetipom, ki ga preigravajo številni klasični epi, pa tudi sodobni romani), se spleta in razpleta še neka druga zgodba, ki stavi na arhetip, značilen za krščanski imaginarij. 

Shadow bogove vidi, se z njimi pogovarja, se zapleta v njihove številne spletke, se z njimi brati, nekateri ga ugrabijo, drugi spet rešijo, z njimi igra damo, z nekaterimi od njih je celo zaprt. Bogovi zanj niso nič posebnega, mogoče malo bolj čudaški in malo bolj ekscentrični kot večina ljudi. V njih verjame, ker so preprosto tu. A njegovo verjetje ni vera, je bolj sprijaznitev s tem, kar vidi, sanja, doživlja na različnih ravneh. V najboljšem primeru njegovo verjetje sodi v red ontološkega verjetja v boga, kot ga je na začetku drugega tisočletja začel Anzelm iz Canterburyja in pol tisočletja kasneje zaključil Descartes (če smo čisto pošteni, je piko zgodbi pritisnil Locke, ki je Descartov dokaz o obstoju boga ovrgel). Spomnimo se, kako približno ta dokaz gre. Ko si predstavljam idejo boga, se pravi nečesa, kar je popolnejše od mene, človeka, je to mogoče le tako, da mi to idejo posreduje bolj popolno bitje od mene. Sam, kot nepopolno bitje, ne morem imeti, ustvariti ideje, ki je popolnejša od mene. To lahko zame ustvari oziroma jo vstavi vame le bog. In ker si idejo boga lahko predstavljam, bog mora obstajati, bivati. V obstoj boga tako verjamem, a ne na podlagi vere, pač pa sklepa. V primeru Shadowa bi tale ontološki sklep šel takole: če se nekaj obnaša kot bog, hodi kot bog in vsaj deloma izgleda kot bog, potem je bog. 

S tem, s to ne-vero Shadow nekaj časa lahko shaja, a nekaj mu ne da miru, nekaj vrta v njem. Ne upošteva namreč preprostega pravila, da se ne moreš družiti z bogovi, ne da bi gojil vero v njih. V bogove ali veruješ ali pač ne. Pot nekje vmes je anomalija v redu bivajočega. Da bi Shadow lahko to nepravilnost uvidel in posledično odpravil, bi moral pogledati vase, bi si moral prisluhniti. In ker tega ni sposoben, ker ne sliši svojega notranjega glasu, se mu oglasi Laura, njegova pokojna žena, ki mu pove, da je sicer živ, a popolnoma mrtev. In kaj je boljši opis omenjene anomalije, kot to, da si živ, a v bistvu mrtev. Laura to zelo dobro ve in pozna, saj je mrtva, a še vedno živa (še vedno biva v svetu ljudi), njeno telo počasi odmira, njeno srce pa bije še naprej. Ženina pojava in glas Shadowa zresetirata. Najprej poskuša luknjo v sebi zapolniti s tem, da bi Lauri in njenemu bijočemu srcu pridobil tudi živo lupino telesa. Marsikateri bog je sposoben narediti kaj takega. A takšna obuditev telesa mora imeti neki namen. Zgolj sebična potreba po celjenju lastne rane, po odpravi lastne bolečine ob izgubi žene Laure je premalo. Laura ni tu zato, da bi ponovno zaživela, v tem svetu vztraja le zato, da bi ponovno zaživel Shadow. Bogovi to vedo, Shadow (še) ne. In ker bogoiskateljstvo, Shadowovo početje je namreč prav to, ni kot reševanje ugank (ta pot ni prava, ta pa je prava), se mora rešitev ali prava pot razkriti sama v sebi: s predajo lastne osebe usodi ali v konkretnem primeru Shadowa s služenjem drugemu. Čeprav Shadow služi napačnemu gospodarju, delodajalcu (to vemo mi in to se izkaže precej kasneje), je pomemben sam akt služenja, predaje sebe nečemu večjemu od sebe, nečemu neznanemu. Shadow, kot že rečeno, se odloči, da izpolni zadnjo željo, opravi zadnjo postavko iz opisa delovnih nalog: bdenje ob mrtvem Odinu (truplu njegove človeške podobe – Wednesdayu). Čeprav se zaveda velike verjetnosti smrtnega izida, se odloči, da nalogo vseeno opravi. In s tem, ko svoje žrtvovanje izpelje kot del služenja, kot slepo sledenje obrazcu, ritualu, postopa v skladu z ‘logiko’ vere: žrtvovanje za Odina je vera v Odina. Ko tik pred smrtjo spet zasliši Laurin glas, mu ta sporoči, da je njegovo življene končno živo. Luknje v njem ni več. In če imamo na eni strani protislovje, da življenje pride do življenja le skozi lastno smrt, se na drugi to protislovje razreši s tem, da je ravno ta smrt vstopnica za novo, prebujeno življenje. Shadowa v življenje prebudi, kot smo že rekli, boginja Eastre. Shadowova smrt namreč ni bila sebična zapolnitev manka v sebi, ampak žrtvovanje za druge. In niti ne toliko žrtvovanje za Odina in prav tako ne žrtvovanje za svojega očeta, temveč žrtvovanje za svojo vrsto. Kot polbog se je namreč žrtvoval za raso bogov (Starih in Novih). Tega sicer pred samim dejanjem žrtvovanja ni vedel. A to dejanje je bilo pogoj, da se mu je razkril očetov načrt in da je ta načrt preprečil ter svoje rešil pred genocidom. V kratkem: Shadow je v sebi našel boga. Ne samo v dobesednem smislu (je sin boga, torej polbog), ampak tudi v prenesenem, krščanskem – našel je vero skozi samožrtvovanje, skrb za drugega. Če zaključimo z naukom – ko je Parzival (prvi, ki je začel preigravati zgoraj omenjeni arhetip) spoznal, kaj mu je storiti za drugega (in ne zase), je našel gral. Ko je to spoznal Shadow, ga je našel tudi on. In v tem prenesenem pomenu krščanstvo v romanu zaseda osrednje mesto, čeprav kot tako med Ameriškimi bogovi nima svojega zastopnika. 

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Za ljubitelje inteligentne satire s konkretnim fantazijskim pridihom bi priporočil Dobra Znamenja, ki jih je Gaiman spisal skupaj s še enim mojstrom, Pratchettom.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vprašanje zla

    Goran Potočnik Černe

    Pesniška zbirka Janeza Ramoveša je bila med letošnjimi izbrankami Festivala Pranger. Na kritiški debati, ki ji je bila posvečena, se je med drugimi pojavila tudi … →

  • Tujstva

    Muanis Sinanović

    Človek, ki ga nič ne ovira, nima nobenega razloga, da si ne bi želel, da bi do enakega položaja prišli tudi drugi, ker je bolečina žalitev za neomejenost in ker omejenost vodi v poskuse oviranja tvoje omejenosti. Dokler živimo na tem svetu, naš jaz ni nikoli do konca izborjen, saj je posredovan preko našega karakterja, vpetega v svet in s tem v skupnost.

  • Na krilih zabave

    Urša Zabukovec

    Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.