Kako dolgo traja poezija enega dne?

Miljana Cunta, Pesmi dneva. Ljubljana: KUD Logos, 2014. (Logofanije) 

Veronika Šoster

Miljana Cunta, ki je pred štirimi leti navdušila s tenkočutnim pesniškim prvencem Za pol neba (ta je bil nominiran tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado), nam v najnovejših Pesmih dneva postreže z bolj pripovednimi pesmimi v prozi. Te se počasi, vsaka zase ujeta v stisnjen prostor na belini papirja, sprehodijo od jutranje 6. ure do pozne nočne 5. ure, s čimer zarišejo en cel dan. Ne glede na to, da na prvi pogled takšna omejitev deluje izjemno ozko in kratko, se uspejo pesmi neizmerno razrasti v brezčas(ov)no širino. Spremljamo namreč otroka, ki večinoma govori skozi lirski subjekt, in starko (»stara gospa, ki jo obiskujem«), pri čemer se slednja počasi poslavlja, deklica pa začenja z iskanjem svojega prostora v svetu. Navidezna preprostost konflikta je problematizirana skozi njuno medsebojno odvisnost, povezanost in skoraj fluidnost, na trenutke se namreč zlijeta v eno (»hodiva urno in kot ena skozi drugo«) in meje se zabrišejo, kdaj pa kdaj pa se spet vzpostavijo – takrat se sunkovito ločita in v enem izmed takih trenutkov se deklica zave, da »ima smrt veliko nevarnih orodij«. Ravno to vseprisotno zavedanje (lastne) smrtnosti omogoča osebno identifikacijo z zbirko, v katero je na zelo poseben, intimističen način vpet motiv življenjskega kroga. Na splošno je treba posebno pozornost posvetiti kontrastom, ki gradijo njun odnos; močna povezanost in neomajna ločenost, strah in pogum, neučakanost in potrpežljivost, vsi ti kontrasti ustvarjajo zelo življenjsko podobo razmerja, v katerem na začetku »stara gospa vlada«, postane »prižgana lučka, ki počasi izgublja svoj namen«, potem pa jo deklica »nemočno gleda izstopati iz slike, iz vsega«. Močan je tudi občutek nostalgije, ki preveva pesmi; ljubeča starka deli nasvete, reflektira preteklost in jo neguje ter se poskuša s pomočjo nežnih podob ubraniti krute realnosti, ko se »slutnja mraka zatakne v grlu«.

Atmosfero zbirke tako gradijo podobni minimalistični, a izredno močni in zapomljivi verzi, zaradi česar je ujeta nekam med realnost in sanjavost. Zaradi tega kontrasta se lahko vzpostavi fabula, ki je osvobojena spon in zatorej prepuščena premnogim interpretacijam – od tega, da gre za popolnoma samostojno intimno zgodbo, zamaskirano v čutnost verzov, do bolj splošne razlage, da je vsak izmed nas hkrati starka in otrok, ki se nenehno spreminja(ta). Prav zato ni nič čudnega, da dobi zbirka pridih mističnosti, nenehnega vračanja in obračanja, že malodane cikličnosti, saj če pomislimo – po tem dnevu pride nov, določa pa ga odmerjeno kroženje kazalca. Pomensko se tako zbirka razteza v mnoge strani in se daje v nenehen razmislek, njeno edino šibkost pa predstavlja premajhna razgibanost v slogu, kar lahko na trenutke deluje monotono, a za ceno koherentnosti.

Pesmi obogatijo fotografije Dušana Šarotarja, ki so sicer posnete v črno-beli tehniki, a barv sploh ne pogrešamo – najprej že zaradi tega, ker so jih pesmi polne, saj prekipevajo od močnih barvnih podob, pa tudi zato, ker tako v ospredje stopijo motivi. Ti se gibljejo od čisto realističnih, kakršne srečujemo tudi v vrezih (»gumbi v razigranem neredu«), pa vse do zabrisanih iger s svetlobo, ki razseka sence, »kajti neučakana svetloba išče točko preboja«. K občutku zabrisanosti, ki se kaže že na vsebinski ravni pesmi, pripomorejo tudi neostre linije fotografij, torej zavestno ignoriranje fokusa. Ravno to omogoča, da se podobe razpršijo izven svojih okvirjev in prestopijo svoje meje, kakor starka in deklica prestopata, pozabljata in izgubljata svoje. Čisto na koncu naj zanju spregovori kar verz, ki ga preberemo »ob desetih dopoldne«: »Ko boš nosil ljudem našite koščke jutra, se bo nekaj v tebi prav tako želelo vrniti v večer«. Vizualno in pomensko močna zbirka, ki seže čez mejo ustaljenega.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Utrip srca se začne, ko pesem neha

    Zarja Vršič

    Z izborom pesmi Plavam, ko me gledaš smo lansko leto dobili prvi prevod srbskega velikana Dragana Jovanovića Danilova, ki v domovini velja za enega najpomembnejših sodobnih pesnikov pa tudi nekakšnega »ljubljenca naroda«.

  • Kalvarija povzpetništva

    Domen Slovinič

    Vsake toliko se zgodi, da te kot literarnega kritika in bralca poezije neka izdaja popolnoma preseneti – v pozitivnem smislu sicer redkeje kot v negativnem, a vseeno je faktor … →

  • Melanholična zrenja

    Domen Slovinič

    Lansko leto je pri Beletrini izšel roman Panorama, že tretji izpod peresa pisatelja, pesnika, esejista in priložnostnega fotografa Dušana Šarotarja. Glavna tematika, s katero se avtor tokrat sooči, … →

Izdelava: Pika vejica