Melanholična zrenja

Dušan Šarotar, Panorama. Ljubljana: Beletrina, 2014.

Domen Slovinič

Lansko leto je pri Beletrini izšel roman Panorama, že tretji izpod peresa pisatelja, pesnika, esejista in priložnostnega fotografa Dušana Šarotarja. Glavna tematika, s katero se avtor tokrat sooči, je emigrantstvo in življenje daleč stran od doma, začinjeno z obvezno dozo melanholije, ki tako rekoč značilno preveva celoten Šarotarjev opus.

V romanu torej beremo predvsem o zgodbah in usodah likov, ki so bili tako ali drugače prisiljeni emigrirati v tujo državo, se tam spopasti z občutki odtujenosti, z nezanemarljivimi težavami pri integraciji v novo okolje itd. Posebnost pri tej knjigi je v samem pripovedovalcu, ki je avtorjev (pre)očitni alter ego in ki očrta zgodbe priseljenskega življenja na Irskem, v Bruslju in v Sarajevu, zgodbe, ki jih, sodeč po načinu pisanja in priloženih fotografijah, niza iz osebnih potovalnih izkušenj po teh krajih, v iskanju potrebnega miru za pisateljsko ustvarjanje. Torej bi lahko roman uvrstili med vsaj delno avtobiografske – najbolj trden namig za to je denimo fotografija, ki prikazuje Šarotarja (skupaj z Borisom A. Novakom, Suzano Tratnik in Gašperjem Troho) na literarnem večeru na Irskem, ki se neposredno navezuje na zgodbo iz teksta (pismo, ki ga pošlje lik Gjini pripovedovalcu in v katerem je priložena omenjena fotografija). Pripovedovalec zgodbe – potujoči pisatelj – se torej tesno prepleta z avtorjem romana, kar je v tekstu najbolj razvidno predvsem v prvem delu knjige, kjer je potopisniška plat najmočnejša.

Vendar se pripovedovalec vsem nastopajočim ne posveti v enaki meri, saj med branjem večidel spremljamo zgodbo albanskega šoferja in priložnostnega vodiča Gjinija ter njegovo pripovedovanje o Američanki Jane, ki je na Irsko prišla zato, da bi našla svoje korenine. Šele krepko v drugi polovici romana lahko ostreje zasledimo tudi druge zgodbe, resnično dodelana pa je le zgodba emigrantske profesorice Spomenke iz Sarajeva, v kateri pripovedovalec spretno ponazori srhljivo podobo vojne na Balkanu ter njenih posledic. Ampak tale bistvni razdelek pride šele na koncu, veliko je likov in zgodovinskih referenc, ki se jih Šarotar zgolj dotakne, kar na bralca lahko učinkuje moteče, saj mu pripovedovalec z neenakomernim tempom predstavitve likov v bistvu odvzame možnost poglobitve v njihove zgodbe ter s tem tudi poosebitve, »zbližanja« z njimi. 

Dober primer tega je Pavel, s katerim se pripovedovalec sreča v Belgiji, ki ga Šarotar zgolj površinsko predstavi, saj razen  njegovega problematiziranja današnje kapitalistične družbe v Antwerpnu o tem človeku ničesar bistvenega ne izvemo. Problematičnost številnih stranskih likov je še toliko večja tudi zato, ker roman ni razdeljen na poglavja, saj stremi k enotenju celotne pripovedi in strnitvi vseh zgodb v eno bralsko izkušnjo, ampak večkrat ravno zaradi preštevilnih nedodelanih likov (oz. načina naracije) doseže ravno nasprotno, saj skače iz ene zgodbe v drugo na nespreten način, s čimer enotnosti ne okrepi, temveč jo ošibi. Drugi razlog tega problema pa je prej omenjena premočna avtobiografska nota (predvsem) v prvi polovici romana, saj ima človek ob branju občutek, da poleg Gjinijeve zgodbe bere potopis po Irski, ki je okrepljen s fotografijami krajev in lokacij, ki ju skupaj s pripovedovalcem obiskujeta. Kasneje je takšnih razvlečenih opisov sicer manj oziroma se bolje prilegajo v okvir same pripovedi, vseeno pa tudi to pripomore k trganju enotnosti narative.

V spremni besedi Tomo Virk pravilno zapiše dve bistveni medbesedilni referenci (med številnimi, ki vključujejo tudi W. G. Sebalda), ki se v Panorami zrcalita:  omemba umetnika Gerharda Richterja, katerega ena izmed razstav nosi naslov Panorama, in pa Jamesa Joycea, ki je na pisanje pričujočega Šarotarjevega romana bržkone vplival s tehniko toka zavesti. Res je, Panorama je v grobem pisana »od znotraj«, takšna je povečini tudi sama forma (predvsem pri dialogih je to lepo razvidno), z vso možno asociativnostjo vred, vendar je ta tehnika pri Šarotarju spatetizirana in sploh na začetku knjige precej dolgočasna. V redu, zgodbe so povečini bolj žalostne narave in pričajo o trpljenju, vendar so velikokrat opisane, vzneseno, mestoma celo osladno – Šarotar se sicer trudi podati neki opis, ki temelji na realističnih, stvarnih predpostavkah, po drugi strani pa je njegov jezik očitno (romantično) pesniški, kar naravnost ubije brutalnost nekaterih zgodb. Na eni strani lahko v romanu najdemo večstranske suhoparne opise nekega krajinskega sprehoda, na drugi pa dolge, razvlečene dialoge »od znotraj«, ki povsod mrgolijo, celotna bralska izkušnja pa je zapakirana v neko otožno poetsko doživljanje vsega, kar si pripovedovalec beleži na potovanjih. Kombinacija teh principov se pri pričujočem romanu preprosto ne izide, sploh če k temu prištejemo monotoni ritem in zelo počasno odvijanje pripovednih niti.

Med branjem Panorame sem se nehote spomnil na roman Beli zobje Zadie Smith, ki obravnava podobno problematiko, a na bistveno bolj dodelan in konceptualen način, saj je zmožen prikazati te tragične zgodbe v čisto drugačni, bolj oprijemljivi in kompleksnejši luči, kot se bere v Šarotarjevi novi izdaji. Proti koncu knjige se dinamičnost sicer poveča, zanimive so npr. reference na Iva Andrića in na njegovo Pismo iz leta 1920 – po mojem mnenju so zaključne »sarajevske« zgodbe najboljši del knjige –, vendar se je treba v luči aktualnosti tudi vprašati: koliko lahko takšen roman prispeva k artikulaciji perečih vprašanj (množičnega) izseljenstva in kakšne odgovore ali refleksije na to temo ponuja? Bojim se, da zgolj »melanholična zrenja«, in upodobitve tu ne bodo veliko pomagale.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

  • Babilon bolečine

    Silvija Žnidar

    »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

  • Ko ustreli pištola

    Jasna Lasja

    V slovenskem literarnem svetu obstaja dvom, ali je eminentni ruski prozaist, pesnik in dramatik Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) dovolj intenzivno zastopan v slovenski literaturi v primerjavi s prisotnostjo njegovih dramskih besedil na naših odrih, kljub temu da je v svojem kratkem življenju ustvaril zavidljivo širok in »klasičen« literarni opus.

Izdelava: Pika vejica