Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

Andrej Volos, Vrnitev v Pandžrud. Prevod: Simon Dobravec. Spremna beseda: Urša Zabukovec. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017 (Moderni klasiki)

Zarja Vršič

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu. Rek, da je pomembna pot in ne cilj, za Rudakija še kako velja. Čeprav njegovo popotovanje v rodni Pandžrud v spremstvu šestnajstletnega Šeravkana traja zgolj približno štiri tedne, se med skupno potjo v resnici zgodi veliko več. Deček in slepi starec se med potovanjem zbližata, tako pa se začne tudi Rudakijeva retrospektivna pripoved o njegovi mladosti, o tem, kako je pravzaprav sploh postal »Car poetov« na buharskem dvoru in kako je bil od tam zaradi svojih svobodnih nazorov po Nazrovi odstavitvi nenazadnje tudi izgnan. V nekaterih poglavjih so detajlno opisani tudi dogodki, ki jim Rudaki neposredno ni bil priča, denimo dogajanje v obdobju pred njegovim prihodom na dvor, ko je Buhari še vladal Nazrov oče. Pri tem ni čisto jasno, ali je pripovedovalec še vedno Rudaki, ki o tem razlaga Šeravkanu, ali pa gre za nekakšnega vsevednega pripovedovalca, ki nagovarja bralcu. Čeprav je, širše gledano, zgodovinska predzgodba pomembna za razumevanje nadaljnjih dogodkov, pa je to v romanu mestoma izčrpavajoče; romanesknih oseb z raznimi stranskimi vlogami je preveč, dogajanje (večinoma gre za politične spletke na dvoru) preveč detajlirano, dialogi pa velikokrat dolgočasni in brez prave funkcije. Avtor se za nerodno izvedbo deloma odkupi z idejno komponento; Vrnitev v Pandžrud naj bi se namreč uvrščal v rusko literarno tradicijo »bogoiskateljskih« del. Roman je s tega vidika zastavljen precej aktualno: buharski emir Nazr je s prestola odstavljen prav zaradi svoje verske svobodomiselnosti in strpnosti, česar pa ne moremo reči za nekatere druge buharske dvorjane in veljake. Buharski dvor je namreč del sunitskega kalifata, medtem ko emir odkrito simpatizira s šiitskimi izmailci in k njim načrtuje celo versko odpravo, ki naj bi jo vodil sam Rudaki. Tudi pesnik, emirjev tesni sodelavec, na religijo gleda zelo široko; zaveda se, da so islam v Perzijo prednikom, ki so »častili ogenj«, prinesli arabski zavojevalci in da ima torej »edini Bog« pravzaprav več obrazov. Svoje razmišljanje pogosto ilustrira s primeri iz Korana ali z zgodbami iz bogate islamske tradicije. Ko emirja Nazra na prestolu zamenja njegov manj strpni sin, je Rudaki za svojo svobodomiselost in duhovno odprtost kaznovan s fizično oslepitvijo, naziv Car poetov pa mu je pri priči odvzet. Zgodba bi na tem mestu lahko izzvenela precej moralistično, češ dobri in pravični so vedno kaznovani, krivični hudobci pa zmagajo. Kljub aktualnosti v romanu avtor ne vleče nepotrebnih vzporednic s sedanjo situacijo, povrhu vsega pa tudi Rudakija ne moremo imeti za moralnega heroja in glasnika svobode, ki je po krivici oslepljen in izgnan z dvora. Lik je na srečo zadosti plastičen, da se kaj takega ne zgodi. Čeprav je dogajanje podano skozi retrospektivo, je bralec priča pesnikovemu spreminjanju, razmišljanju, učenju – dobrih 400 strani je za kaj takega povsem zadosti. Rudakija spozna tudi z druge plati – kot ošabnega in jeznoritega mladeniča, ki ga je naziv dvornega pesnika čisto prevzel. Težko bi rekla, da je Rudaki simpatičen lik. Je pa prav zato precej življenjski. Ker je Vrnitev v Pandžrud v prvi vrsti roman o pesniku, je hkrati seveda tudi roman o pesništvu, v katerem ne manjka različnih filozofsko in tudi religiozno obarvanih premislekov o naravi in funkciji pesništva. Nekateri bolj in drugi nekoliko manj posrečeni. Skratka, »nastanek« poezije (ki je, mimogrede, skozi religiozno parabolo opisan v romanu) je sicer velik dar, a hkrati prekletstvo; kljub temu da pesniki pišejo o visokem in božanskem, so obenem samo ljudje in s tem zaradi svoje rahločutnosti še bolj dovzetni za skušnjavo. Celo véliki Rudaki se dobro zaveda te dvojne narave pesništva; ko ga popotnik v karavanseraju, v katerem se ustavita z Šeravkanom, prosi, naj ga blagoslovi, mu pravi: »Počakaj, dragi moj! Mar si pozabil, kaj pravijo? – le zablodeli sledijo poetom. Besede poetov niso Gospodove, temveč Gospodovih padlih služabnikov – džinov.[…] Izogibaj se pesnikom. To so izgubljeni ljudje. Še v pekel te spravijo.« Vrnitev v Pandžrud je razvojni roman, ki v zaključku metaforično napoveduje nov začetek. Ob starčevem in dečkovem prihodu v Pandžrud se mladi ženski rodi otrok, Rudaki bo verjetno kmalu umrl, iz njegovega groba pa bo pognala jablana. Ali kot se skorajda preroško ob slovesu z Šeravkanom izrazi slepi pesnik (ki se od mladega sopotnika poslavlja z istimi besedami, kot se je sam nekoč poslovil od dedka): »Preteklost je bila nekoč prihodnost. In prihodnost bo nekoč postala preteklost.« S tem vzpodbudnim zaključkom pa je nekoliko omiljen tudi grenak priokus, da je bil na splošno sicer uspel roman na trenutke malce dolgovezen. Konec dober, vse dobro.

O avtorju. Zarja Vršič (1993), študentka primerjalne književnosti in francoščine. V dobro voljo jo spravita dobra filozofska debata in srbski rap. Kadar ne piše, se v kakšnem plezalnem centru trmasto bori z gravitacijo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

  • O pogubnosti lepote v postkatarzičnem svetu Eke Kurniawana

    Irina Lešnik

    Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.