Diagnoza sodobne družbe skozi oči marginalk

Nataša Velikonja, Ostani. Ljubljana: Škuc, 2014. (Vizibilija)

Jana Putrle Srdić

Peto pesniško zbirko Nataše Velikonja Ostani berem kot večplastno zgodbo: o treh ženskah in njihovih bližnjih; kot izsek nedavne zgodovine, specifičnega časa ljubljanske lezbične scene; kot polaganje računov in obračun z odnosi – ljubezenskimi, prijateljskimi, političnimi, medrazrednimi in družbeno-spolnimi. Lezbične ljubezni, čeprav zelo jasno zamejene od strejt sveta, mi kot bralki ne pomenijo nekaj tujega, četudi »lezbijke prihajajo še iz večje mizerije«, »reagirajo surovo in nasilno« in »se jih da zlahka sfukat« (kot v pesmi formatiranje pove ena od govork).

Tudi naslov Ostani lahko navežem na vse plasti zgodbe: ostani z mano, v tem odnosu; ostani na lezbični sceni; in ostani lezbijka – kajti na koncu pesmi nezmernost je zapisano: »če so lezbijke nekoč hotele kaj več, so jim to že davno sprali iz glav. ne vem, nisem lezbijka.« V naslovu pesnica nagovarja protagonistke in sebe, da ostanejo to, kar so, ta krhka in ogrožena, a hkrati temeljna identiteta, ki so si jo izgradile v desetletjih svoje lezbičnosti – tako zasebne kot socialne in intelektualne, v solidarnosti do svetovnih lezbijk, pisateljic in umetnic.

Če kaj izrazito ločuje to knjigo od večine drugih pesniških zbirk, je to gotovo iskrena neposrednost in ostrina, ki prisili situacije, da izstopijo v vsej svoji jasnosti:

 

»in na koncu si ena nasilna
lezbijka, ki dela na nekem jobu, da lahko potem
pride v monokel, fejka orgazme, ki se čudi, kaj je
narobe, ko ustaviš stvar, ko jo vržeš iz postelje,
ker ti reče, ›daj, da te pofukam‹, ker ti reče, ›kaj je
narobe s tem, da zarijem roko vate do komolca‹.
toda lahko reče, da je bila s tabo.«
(pesem zastavice)

 

In kar knjigo ločuje od prejšnjih avtoričinih, je subjektka, ki se je umaknila in prepustila besedo drugim govorkam, večkrat urški in nini, se pravi svojim najbližjim ženskam, ali pa se odloči, da bo sama popisala pomenljive situacije žensk z lezbične scene. Staviti vse na neposrednost in narativni jezik je tvegano, vendar v hitrem ritmu zapisovalke (»hodim po sredini ulice / z dolgimi koraki in ljudje se odločijo iti zraven, / skušajo držati korak, sopihajo, ne morejo ujeti / tempa«, pesem druga ob drugi); z menjavanjem treh pripovedovalk; s približevanjem ter oddaljevanjem plana (od intimnih situacij k stanju marginalne skupnosti in nato celotne družbe); ob boleči vpletenosti in odrešilnih trenutkih humorja, ki nudi oddih, prekratek za rehabilitacijo – z vsem tem knjiga skozi prebrane verze pridobiva na prepričljivosti, distanci, pa tudi literarizaciji neke človeške skupnosti. S taktiko ponavljanja določenih izjav v pesmi ter parafraziranja z drobnimi odmiki se tvori literarno besedilo, ki bi ga lahko označila tudi kot fragmentirano pripoved v verzih, četudi eksaktno ukvarjanje z žanri in njihovimi razmejitvami ni moj namen. Ko se pojavi glasbenica nina, v pesem vstopi struktura glasbe: ponavljanje teme, zvočnost in ritem, ki postaja mestoma vznesen. Pesnica s samozavestno zrelo govorico vključi nov umetniški medij, doda zvočno dimenzijo poeziji.

Zbirka se najbolj učinkovito bere kot celota, kot že omenjeni obračun z lezbično sceno in kot deziluzija neke skupnosti, ki se je še v prejšnjih knjigah zdela kot edino možno in obstoječe pribežališče pred večinskim strejt svetom. To je svet, v katerem se govorka pogosto sooča z »ledenim mrazom«, za preživetje neprijaznimi, če ne že kar nemogočimi okoliščinami: »gremo skupaj čez ledeni most in skupaj čez ledene nočne ulice in skupaj čez ledeno nočno mesto« (pesem zunaj na mrazu).

Kar se morda pozablja ob branju in obravnavanju besedil, kot je Ostani, je njihova krhkost zaradi razgaljenosti in neposrednosti zapisanega. Narativno v poeziji navdaja z zadrego, kako in s kakšnimi orodji tekst sploh lahko obravnavamo. Pa vendar je zbirka zanimiva tako s spoznavnega vidika o lezbični sceni in ljubezni med ženskami kot z etičnega, ko podaja diagnozo lezbične manjšine znotraj simptomatične slovenske države, ter umetniško prav tako pomembnega estetskega vidika, saj je neposredna narativna in pripovedna govorica zavestna odločitev do zdaj po njej že prepoznavne pesnice. Razvijati jo je začela v predhodnih dveh zbirkah, Plevel (2004) in Poljub ogledala (2007).

Ko piše o (ne)razumevanju lezbične družbene pozicije s strani samih lezbijk (torej teorije spolov, lezbičnega boja, intelektualnega in umetniškega ustvarjanja), se Nataša Velikonja pridružuje v literaturi že izraženim kritičnim tonom pisateljice Suzane Tratnik ter pesnika in pisatelja Braneta Mozetiča. Vsi trije zavzemajo izrazito individualno držo znotraj homoseksualne literature. Nataša Velikonja tudi tu ne izgubi ostrine: »vse lezbijke pa ji / samo tiščijo pivo, ki ga ona ne pije, bi pa pila / kavo in flirtala in filozofirala in se pogovarjala o / knjigah in kulturi skupnosti, potem pa ugotovi, da / je vse, kar hočejo lezbijke, pir, ugotovi, da hočejo / lezbijke samo preživet, preživet, preživet.« (pesem formatiranje) Obravnava tudi menjavo generacij na lezbični sceni: lezbijke iz delavskega razreda so zamenjale tiste iz srednjega sloja, kapitalistične lezbijke, ki si lastijo telesa drugih, ki osvajajo in zmagujejo v igri posedovanja.

Velika kvaliteta drobne knjižice je gotovo skozi upesnjeno bližino, intimo in medosebne odnose omogočen vpogled v nekaj širšega in večjega – vsaj stanje neke margine, če ne že kar slovenske družbe v odnosu do istospolno usmerjenih (»večina homoseksualcev in homoseksualk bi / raje bila drugje kot v homoseksualni luknji. / toda oportunistična in rasistična družba noče / njihovega oportunističnega in rasističnega / kompleksa, ker so homoseksualci in homoseksualke«, pesem večina).

Ena boljših eksistencialnih pesmi v knjigi je postavljanje življenja, kjer »nina nima nobenih pričakovanj, pride na sceno s / točno temi pričakovanji, ampak ne še, zaenkrat / še vedno ne vstopi nikamor, ne more se umestiti / ne v generacijo […]«. S krožnimi ponavljanji, odlašanji pred »vstopom« pesem imitira dlje časa trajajoče stvarno dogajanje in s tem literarizira resničnost. S čudovito posrečenim koncem širi pomene pesmi in pušča bralcu, da jo zaključi z lastnim razmislekom: »koliko je tu / hitenja in nemira, reče, vstopiš in daš dol prvo / bejbo, pač nekoga, a še vedno ne veš o sebi nič.« Podobno izvenkontekstualne in učinkovite so krajše pesmi, ki spominjajo na pesničine intimne impresije iz prvih dveh zbirk, Abonma (1994) in Žeja (1999): takšni sta na primer srce in objem. Iz konkretne situacije se v hipu razširijo v eksistencialno in ljubezensko sfero, katere brezčasna spokojnost povsem izstopi iz hitrega ritma dolgega pesničinega koraka skozi mrzlo mesto. In kako se zgodba o treh ženskah konča? To je jezna knjiga in protagonistke svoj bes uporabijo v umetniškem delu, za izstop iz skupnosti in za refleksijo. Na koncu je zapisana tudi prošnja, da bi ostale v tem prepišnem položaju, »kajti videla sem nas tako veličastne in ne morem oditi«.

Kot bralka vsekakor upam na nadaljnji razvoj humorja, ki je mogoč v še tako nemogočih situacijah. Ali, kot je izjavila Hannah Arendt v nekem intervjuju: »Smejala bi se tudi tri minute pred gotovo smrtjo.«

O avtorju. Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost ter občasna publicistka in prevajalka. Izdala je tri knjige poezije: Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nominacija za Jenkovo nagrado). V tujini je izšlo pet knjig s prevodi njene poezije. Pesmi je brala v številnih državah Evrope, v J Ameriki, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pleše z volkuljo

    Veronika Šoster

    Ah, letni časi. Pesništvo tako rado uporablja njihove čare in stalne spremenljivosti, kar spomnimo se lanskoletne dobitnice Veronikine nagrade Mete Kušar z zbirko Vrt, da sploh ne … →

  • Petindvajset let razmerij v lezbični četrti

    Maja Šučur

    Pravkar sem se vrnila s predvajanja dokumentarnega videofilma Razmerja (avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič), ki se dobrih osemdeset minut temeljito posveča … →

  • Rjoveča Filomela ali pesniški jezik Djune Barnes

    Silvija Žnidar

    Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

Izdelava: Pika vejica