Petindvajset let razmerij v lezbični četrti

Pravkar sem se vrnila s predvajanja dokumentarnega videofilma Razmerja (avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič), ki se dobrih osemdeset minut temeljito posveča začetkom in razvoju lezbične scene, predvsem v Ljubljani, deloma pa tudi v Beogradu in Zagrebu. Film (in scena) pravzaprav bazirata na delu lezbične skupine Škuc LL (lezbične Lilit, nič pa ni narobe, če se kot prva asociacija zbudi zveza ljubljanske lezbijke), ki prav te dni praznuje svojo 25-letnico obstoja. Razmerja je hkrati uvodni event več kot teden dni trajajočega festivala Lezbična četrt.

Malo pod vtisom videnega, še bolj pa zaradi presenetljivega spoznanja, da je šlo toliko let pomembnih informacij o gibanju, ki se bori za LGBTQ populacijo, ki so ji v naši kvazidemokratični republiki kršene osnovne pravice, mimo mene (ali jaz hladno mimo njega?) – sem ugotovila, da mi sprehod po lezbični četrti nikakor ne bo škodil.

Po stari navadi sem se za jesenski špancir po becirku oborožila z literaturo, ki je vsebovala novo zbirko kratkih zgodb lezbične avtorice in aktivistke Suzane Tratnik, Rezervat (Litera, 2002), lani izšlo zbirko esejev lezbične avtorice in aktivistke Nataše Velikonja, Lezbični bar (Škuc, 2011), ter sveže tiskano kronologijo lezbične sekcije LL25 (Škuc, 2012), ki sta jo uredili aktivistki Tatjana Greif in Nataša Velikonja. Da ne bom povsem nepripravljena, če bi ravno posijalo sonce in bi jaz v istem trenutku s kolenom zadela ob prazno klopco – kar pa je ob pogledu skozi okno videti kot silno redka priložnost, usojena le (i)zbranim. Kaj se je torej pripravljalo teh 25 let?

Leta 1984 poteka prvi festival Magnus: Homoseksualnost in kultura, iz katerega »kot logična posledica kultiviranj interesa za drugačnost« nastane tudi gejevska sekcija Magnus, sekcija za socializacijo in kulturo homoseksualnosti, ki deluje v okviru Škuc Foruma v Ljubljani. Filmski del festivala Magnus šteje tudi za prvi Festival gejevskega in lezbičnega filma. (Medklic (!): med 24. 11. in 2. 12. 2012 bo potekal že 28. festival lezbičnega in gejevskega filma; v programski brošuri najdemo spored filmov, nikjer pa ne najdemo nobenega prečrtanega znaka, ki bi narekoval nezaželenost neistospolno usmerjene publike.) V organizaciji Magnusa nadalje pride, z začetki resnejšega političnega aktivizma, okroglimi mizami in literarnimi večeri, izdajo brošur in fanzinov ter žurov pozno v noč do takrat edinega organiziranega družabnega življenja gejev v Jugoslaviji, a tudi v vseh socialističnih državah sploh.

V sledečem letu se Škuc Forumu pridruži še feministična skupina Lilit, ki na svoj prvi ženski večer vabi »sredinske in odklonske, ortodoksne in alternativne, ženske in možače – vendar samo in edino le ženske«. Presenetljivo ali pač ne, se najde leta 1985 vsaj 200 takih. Znotraj feministične Lilit se ustanovi bistveno manj številčna Lilit lezbična podskupina. Istega leta ob republiški konferenci ZSMS izide tudi zbornik O ženski in ženskem gibanju, ki ga uredi Mojca Dobnikar in velja za prvo prevodno delo lezbičnega aktivizma v slovenskem jeziku.

A z željo po večji vidnosti lezbištva v javnosti in zahtevo, da se ustanovi ustavna enakost ne glede na spolno orientacijo, in izidom posebne Mladinine priloge Ljubimo ženske pride oktobra 1987 do ustanovitve (nove) lezbične skupine LL. Naslednja lezbična skupina v Jugoslaviji, zagrebška Lila iniciativa, je ustanovljena šele dve leti za tem, žal pa že 1991, zaradi političnih sprememb na Hrvaškem, razpade.

Zdaj gre zares! Januarja 1988 se Lezbična sekcija LL, pod okriljem Škuc Foruma, osamosvoji; predstavi svoje delovanje, pripravlja vsakotedenske sestanke, v Ljubljani se že pred tem, leta 1987, odvija Prvo srečanje feministk Jugoslavije, sledijo si predavanja o lezbični literaturi, otvoritve razstav, diskusije o razmerju med feminizmom in lezbištvom. V planu je akcija za pridobitev prostorov za klub in dejavnosti, javna opredelitev družbeno političnih struktur do homoseksualnih ljudi na podlagi družbeno-pravne enakosti, teden lezbičnega filma, izdaja prvega samostojnega lezbičnega biltena na Slovenskem, Lesbozine, ter različnih lezbičnih zbornikov in revij.

Nadalje sekciji LL in Magnus na tedanjo oblast vztrajno naslavljata mnoga odprta pisma in pobude, katerih cilj je, da se v člen v slovenski ustavi med primere, za katere je diskriminacija izrecno prepovedana, vstavi tudi spolno usmerjenost, hkrati pa večkrat opozarjata in ostro obsodita diskriminatorne izjave, usmerjene proti lezbijkam in gejem, ki se prepogosto in prelahko(tno) pojavljajo v medijih.

Temu navkljub se ob izteku 80.-ih začenja pomlad gejevske in lezbične klubske kulture v na novo odprtem Klubu K4, kjer začne delovati lezbični in gejevski disko, ki se sčasoma (in po mnogih vmesnih neumestnih težavah) spektakularno sprevrže v enkrat bolj, drugič manj sprevržene, a vedno Roza (obarvane) žure, kjer se, med mnogimi drugimi, rodi tudi Salome. Tribuna in Mladina občasno izdajata priloge sekcij LL in Magnus, založba Aleph izda (in razproda) antologijo homoerotične poezije Drobci stekla v ustih (1989), ki jo je uredil Brane Mozetič.

Leta 1993 se v slovenski javnosti prvič pojavi javna polemika o registriranem partnerstvu za lezbijke in geje, kot vedno obvezno pospremljena s šikaniranjem v medijih. 9. septembra pride do zasedbe bivše vojašnice JLA na ljubljanski Metelkovi. Skupaj z drugimi članicami in člani Mreže za Metelkovo ograje in zidove preskočijo tudi aktivistke LL, med njimi na primer avtorici Suzana Tratnik in Nataša Sukič. Kot pomembno poudari aktivistka Nataša Velikonja, »pridobitev prostorov pomeni možnost neprekinjenega klubskega delovanja in obstoja gejevske in lezbične scene« in hkrati, seveda, daje LGBTQ populaciji tudi (ne)sluteno moč, elan za prihodnost (glej brošuro 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, ur. Nataša Velikonja, 2004).

LL v reviji Lesbo (1997), naslednici fanzina Lesbozine in biltena Pandora, objavi politični manifest za enakost in enakopravnost. Slednji, jasno, zadeva predvsem enak in enakopraven položaj istospolno usmerjenih na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, s čimer lezbijke ob desetletnici delovanja napovejo radikalizacijo lezbičnega političnega aktivizma.

Leta 2001 poteka prva gejevska in lezbična parada ponosa v Sloveniji pod imenom Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji. Kot se izkaže leta 2002, ko na EMI zmaga tranvestitski trio Sestre (priznajmo, da še vedno znamo na pamet tisto »Lahko ti podarim samo ljubezen«), bo gradnja te obvoznice mimo nestrpnosti in proti homofobiji – prav po slovensko – še dolgo trajala.

K zagonu tega motorja, ki je zdaj že dobro in sigurno tekel, sta zagotovo pripomogla tudi redna mesečna oddaja Lezbomanija na Radiu Študent (soustvarja in vodi avtorica in aktivistka Nataša Sukič) ter ustanovitev zbirke Vizibilija pri založbi Škuc, ki pravzaprav edina v Sloveniji skrbi za izdajo queer, predvsem lezbičnih in feminističnih literarnih in teoretskih del. Na Metelkovi se odpre tudi Lezbična knjižnica z arhivom, pomembna pridobitev, zakladnica, ki prvič zasije leta 2001. Obsega predvsem knjige, revije in video material z lgbt tematikami, študijami spolov in seksualnosti ipd.

Se mi zdi to, da imamo v Ljubljani lezbično knjižnico, samoumevno? Nikakor ne, to je izjemno. Se mi zdi samoumevno to, da lezbična avtorica Urška Sterle piše kratko prozo, ki ni vredna Zlate ptice le zato, ker jo je napisala lezbijka, ker govori o lezbijkah in ker je, med drugimi, namenjena tudi lezbičnim bralkam, ampak zato, ker gre za kvalitetno literaturo? Ne. Se mi zdi samoumevno to, da imamo v Ljubljani redke, a dobro obiskane (morebiti gre razlog iskati v raznovrstni in premišljeni ponudbi dogodkov, kjer ne velja anything goes) lezbične lokalčke (no, dva)? Ne. Ta »ne« je še toliko odločnejši vsakega junija, ko v okna teh lokalov letijo kamni in bakle, ker se v notranjosti odvija na primer literarni večer.

Teh 25 let se mi nikakor ne zdi samoumevnih. In z vsako novo prebrano stranjo dela neke lezbične avtorice ali poslušanjem novega seta katere od lezbičnih didžejk se mi zdijo ta leta manj samoumevna in bolj pomembna. In bolj pomembna z vsakim stavkom, ki ga tukaj napišem. In z vsakim korakom v Lezbično četrt, ki pravkar poteka in bo, obljublja, postala tradicionalna, se mi zdi teh 25 let manj samoumevnih in bolj pomembnih. Vam?