Dezorientancija, deteritorializacija

Négar Djavadi, Dezorientalka. Prevod: Suzana Koncut. Spremna beseda: Primož Šterbenc. Ljubljana: */cf., 2019 (Zbirka Kaif)

Matej Bogataj

V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov, vendar nas na nenaivnost te proze opozori že avtoričino napotilo, da je dogajanje v tem pisanju »tako pretirano, da nikakor ne more biti avtofikcija.«. Roman, razdeljen kot stare male vinilke na A in B stran, kar je spogledovanje z drugim medijem in množično glasbeno (sub)kulturo, se namreč začne s podobo očeta, ki kot prišlek in politični migrant prepušča tekoče stopnice večincem, saj je sam v Parizu več časa, v približku političnega zapika, vendar v tem delu pripovedovalka že napove Dogodek, okoli katerega se potem vrti kot mačka okoli vrele kaše, odlaga njegovo ubeseditev, čeprav gre za najbolj travmatičen premik v njenem življenju, čeprav iz prejšnjega pisanja lahko zaslutimo, kaj se bo zgodilo: očeta namreč s pomočjo odpadle veje iranskih bratrancev ubije iranska tajna služba v Parizu, kot poznanim in gostom jih spusti v stanovanje in tam ga s kuhinjskim nožem, ki ga najdejo kar pri njih doma.

Sam naslov se bolj kot z natančnim poglabljanjem v orientalizem -, čeprav ga knjiga prikazuje v vsej njegovi pestrosti s poudarki na nerazločevanju Irana in Iraka s strani njenih slabše obveščenih sogovornikov, na predsodkih Zahoda zaradi mučne epizode, ki jo je sam povzročil in potem napihnil v vojno med Irakom in Iranom -, na dejstvo, da mora integracijo oziroma asimilacijo v novo družbeno okolje predhajati obraten proces, dezasimilacija. In pripovedovalka, Kimia Sadr, ki se že z lastnim poimenovanjem in družinskim priimkom odmika od zlepljenosti od avtorice, je ves čas na begu. Rojena v premožni iranski družini z armenskimi sorodniki, ki so pobegnili pred genocidom, je s sestrami in ožjimi somišljeniki očetovega in materinega opozicijskega delovanja ves čas v strahu in nomadsko menja bivališča. Najprej trepetajo pred tajno službo iranskega šaha Pahlavija, ki mu oče napiše par sto strani dolgo javno pismo in potem nekajkrat vdrejo vojaki k njim domov in se enkrat oče reši ustrelitve s tem, da njegova hči pobruha po hlačnici oficirja, ki meri nanj s pištolo, tik preden bi sprožil, drugič vržejo bombo v njihovo hišo in so vsi potolaženi, saj je začasno likvidacija očitno za njimi in so vsi preživeli. Vmes je očetovo skrivanje, izginjanje, zasliševanja obeh, očeta in matere, potem prebeg v Pariz po dolgem in mukotrpnem jahanju in hoji ženskega dela družine v Turčijo in čez zasnežene gorske prelaze in sploh, pa čudna in nerazložljiva prometna nesreča, ki se zgodi njihovim tajnim zasledovalcem. Dezorientalka je zgodba o ljudeh, ki morajo živeti pod pritiskom in so izpostavljeni sovraštvu drhali, izpadom lojalnih režimu, ki imajo potrebo nastopati proti njegovim zoprnikom, in tajnim službam. Samo zato, ker zahtevajo že vzpostavljene demokratične standarde, tako je aktualna zgodba o tem, kako živijo v avtoritarnih sistemih tisti, ki se upirajo oblasti: ta oblast je v iranskem primeru dvakrat ekskluzivistična, najprej šahov režim, ki izganja vse islamsko in to prav na silo, naslonjeni na zahodno odobravanje takšnega početja, potem vrnitev Homeinija iz izgnanstva in vzpostavitev islamske države mul in uvedba šeriatskega prava – veselje nad strmoglavljenjem s podporo Zahoda vladajočemu šahu Pahlaviju zamenja strah pred množicami, ki jih kleriki mobilizirajo po bazarjih in pred nravstveno policijo, ki preganja vse, punce, ki jim je izpod rute pobegnil pramen las, homoseksualce, oporečnike, ateiste, komuniste, pripadnike drugih islamskih ločin, kot je tista na oblasti, vse…

Djavadi, ki rada uporablja faktične opombe, ki naj razložijo politično ali zgodovinsko situacijo, se obregne tudi ob podporo tajnih služb pri iranski likvidaciji za režim pomembnih posameznikov v tujini, kot tudi ob francosko vlogo pri ustoličenju Homeinija – ta je bil v izgnanstvu v Franciji in pred zmagoslavno vrnitvijo v Iran in po njej je imel stike s pomembnimi figurami na francoskem političnem parketu.

Drugo področje deteritorializacije pri Kemii je spolna identiteta; v romanu preberemo, da je bila rojena na dan babičine smrti in da so ji vse do rojstva prerokovali, da se bo rodila kot fant; prav vse je v Iranu, kjer ni bilo ultrazvoka, lega nosečniškega trebuha, oblika, vonj urina nosečnice, napovedovalo in potrjevalo, da bo po dveh sestrah na svet privekal fant. Že ime, eno od oblik imena Zaratustra, so imeli izbrano, in vse modre oblekice so potem postale uniseks; vendar je nekaj te dvojnosti Kemia ohranila, tako pri igranju z otroki , ko je za razliko od sester bolj težila k fantovski družbi, kot pri upiranju tradicionalnemu pojmovanju, kaj naj dekle v otroštvu in puberteti počne, zraven jo je oče uvajal v početja, ki družbeno namenjena moškim vrstnikom. Kemia išče spolno identiteto, preizkuša različne oblike druženja in spolnosti in zraven odgovarja na vprašanje o svojem – s strani sestre najprej očitanem ji – lezbijštvu, kjer našteje kar nekaj različic, vendar se ima za nekakšno sredino, ki hodi tudi s fanti in se z enim od njih tudi dogovarja o naraščaju. Ena od plasti romana je tako tudi podroben popis občutkov in strahov ob umetni oploditvi z ‘očiščenimi’ spermiji, saj je donator, kot zvemo, seropozitiven; Djavadi popisuje najprej mučne pritiske s strani vseh ‘njenih’, naj že ima enkrat otroke, potem pa mučne birokratske postopke, obiske psihologinje, doktorice osemenjevalke, vzdušje v ambulantnih čakalnicah za zdravljenje neplodnosti, vse zato, da bi poudarila, da ji je bila namenjena vloga matere, že ob rojstvu, da je to za iranske ženske itak najbolj pomembna vloga. Vendar je upiranje tej določenosti potem, ko sta se s flamsko punco – ki je uletela v lokal v dneh, ko se je o potomstvu ravno pogovarjala, če ne tudi dogovorila s tam zaposlenim barmanom, svojim avstrijskim fantom -, po dolgih iskanjih in zapletih začeli pogovarjati o otroku, popustila; kot po naključju sta ravno takrat v cestni gneči spoznali seropozitivnega ločenca, ki si je želel otrok, in so tako ustvarili nekakšno razširjeno družino, saj se jim je zdelo, da ima, za razliko od primerov, ko je darovalec anonimen, otrok tako možnost spoznati in živeti /tudi/ z očetom. Vendar spolna identiteta ni edino, kar muči punce, posebej tiste iz nekje vmes; so tudi popisi, kako so šele ob pomoči vesterniziranih ginekologov punce začele uporabljati napol latinske, napol perzijsko izgovorjene in skrajšane izraze za genitalije ali recimo menstruacijo, s čimer je prej tabuizirana zadeva prišla v hareme in ženske opravljalnice.

Tretja linija bega je množična (sub)kultura; čeprav so bile premožne mestne punce, torej Kemia in njeni sestri in širše, v času vesternizacije Irana seznanjene z zahodno kulturo, se Kemia ob prihodu v Pariz po težkih tavanjih in iskanjih in depresiji domačih preseli v underground, med skvoterje, v svet promiskuitetnih spolnih praks, med tiste, ki so z imidžem napadali esteblišment, in začne tavati, kot njen stric, o katerega homoseksualnosti molčijo in ga samo kdaj kdo, s pljunkom na robu izgovorjenega, omeni. Iz Pariza v Belgijo in Amsterdam in tam ji priporočijo nekoga, ki ne obstaja, in prelomi s kelnarjenjem in odide, vendar se drugače znajde v Londonu in od tam nazaj v Pariz; čeprav je subkulturi namenjeno manj prostora, morda je v romanu celo več ameriških filmov in anekdot filmskih zvezd, ki so obče mesto pri domačih pogovorih, primerjav s filmskimi frizurami in načini govora, kar se zdi puncam blazno frajersko in kar naj bi kazalo njihovo, družinsko splošno izobrazbo na tem področju, vendar je fascinacija s temno, kontrakulturno stranjo dovolj natančno popisana, če ne tudi spolne prakse v skvotih. Kemia pravi, da ji je do različnih praks odprta scena s pomočjo substanc rešila življenje, saj se je uspela najti in prekiniti z vlogo, ki so ji jo namenili ob rojstvu in kar so potem spodbujale mati in sestre, in zapustimo jo nosečo in v resni zvezi in uspešno v poklicu; rojstvo, kjer dvojčki v družini predstavljajo nevarnost, glede na podedovane vzorce, je tako napovedano kot obet novega, kot pomiritev uporne drže, ki jo pripovedovalka zavzema prej.

Djavadi, ki se sklicuje na pisanje Rushdieja in Kureishija kot svoja vzornika, kakor preberemo na zavihku, zgodbo pripoveduje s širokim epskim zamahom, ki zmeša različne generacije, družinsko deblo dopolni z usodami ženskih pripadnic družine, nič manj atraktivnih in samosvojih, torej pripovedno zanimivih, zraven se naslanja na družinske legende, ki se spominja rodu do časov, ko so ga okrepili prebežniki po armenskem genocidu. To pisanje se dobro pase na vseh anomalijah in nenavadnostih v družini, na odpadlih z rodu, ki se je v zadnjem času razselil po vsem svetu, obregne se ob nenavadne specifičnosti udov, recimo plavookosti , ki je sprožila cel kup vraževerja; tudi v lastni zgodbi, Kemia je recimo rojena v hipu, ko je umrla njena stara mati in verjamejo, da se je del njene duše naselil v na svet komaj privekani dojenčici. Dezorientalka je močno vpeta v zgodovino, že v romanu, še bolj v spremni besedi tako beremo o menjavah oblasti in vse večjem begu nekdanjih veljakov v tujino, o hierarhiji klerikov ali o ponarejeni plemeniti preteklosti Pahlavijev. V romanu je, čeprav se dela kar najbolj zvestega spominu, ki pa je nek ‘drug spomin’, literarno generičen, kar nekaj fantastičnih ali vsaj čudežnih zapletov. Še bolj je značilna sama kompozicija, ki je dosledno preskakujoča, kot bi se odmikala od najbolj pomembnih in prelomnih trenutkov, od stanj največjega šoka in pretresenosti; tako se med čakanjem na kliniki za umetne oploditve pripovedovalka spominja posebnih rojstev, ali pa prednic in prednikov in njihovih kapric, in če se na začetku pojavi analogija s Šeherezado, ki pripoveduje, da bi si rešila glavo, vidimo v pisanju Djavadi tudi nekaj te nuje; pisanje, kakorkoli že preskakujoče in prekinjeno na vsakokratnem obetu razgrnitve Dogodka ali manjših drobnih in manj smrtonosnih, je nuja, je preživetveno opravilo. Zato je, kot v orientalskih cikličnih pripovedih ob že itak podvojenem začenjanju in končevanju, zato A in B stran, tudi v Dezorientalki vse polno zastranitev, pojavljajo se strici, oštevilčeni in na koncu z imeni in očrtanimi usodami, da bi bolj razumeli gibanje rodu z vrha navzdol in vzpenjanje tistih, ki zaradi naklonjenosti trenutnim vladarjem prosperirajo, ob razselitvi in včasih gorjupim usodam tistih, ki so se morali izseliti. Telo teksta še dodatno cefrajo in drobijo opombe, včasih kljub svoji za zahodnjaka potrebni poučnosti spisane kot nagovor, kar jim daje ob vzhodnjaškem ustnem pripovedništvu tudi nekoliko naiven pridih, saj se nam mogoče ob takšnih intervencijah zdi, da je nagovarjanje bližnjica, ki s sklicevanjem na nekdanje pripovedne tehnike zamenja bolj premišljeno kompozicijo. Pri kateri je ravno Rushdie s svojim pripovednim zamahom in prepletom različnih linij seveda za tokratno pisanje nedosegljiv vzor.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vrag odnesel šalo

    Maja Šučur

    Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič “Naj me kdo zbudi”, romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike “Rinaldo in Armida” (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

  • Zgodbe o uporu in pogumu

    Iztok Sitar

    Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

Izdelava: Pika vejica