Kritika kot pustolovščina

Pogovor s kitikom Johnom Taylorjem

Andrej Hočevar

Čeprav si po rodu Američan, že skoraj štirideset let živiš v Franciji. V tem času si delal za različne revije in založbe na oben kontinentih. Ali si na polju literarne kritike opazil kakšne razlike?

Pri običajni kritiki vsaj v slogovnem smislu ni bistvenih razlik. Vendar pa ne morem dovolj pogosto poudariti svojega nesoglasja ob skoraj popolni brezbrižnosi, ki jo gojijo ameriške literarne revije in časopisne priloge do tuje literature. Seveda obstajajo izjeme, a jih je premalo in so posejane preveč na redko. Eden izmed mnogih simptomov oz. posledic tega pomanjkanja zanimanja je viden tudi v seznamih »najboljših knjig leta«, ki jih pripravljajo revije, časopisne priloge ali spletne revije, saj bomo na njih zaman iskali tuje knjige. Podobno velja za ameriške pesnike – ki bi jim želeli pripisati več zvedavosti – in njihove sezname »najboljših pesniških zbirk«, prebranih v zadnjem letu: med njimi niti enega prevoda. Le kaj naj bi to pomenilo za ameriško bralno kulturo in njeno prihodnost? Glede kritike to pomeni, da so različne (tuje) poetike v splošnih literarnih debatah odsotne, v najboljšem primeru pa omejene na specializirane akademske kroge ali kroge prevajalcev in zagrizenih ksenofilov. Intelektualna in estetska obzorja so zato močno skrčena. V tem smislu je literarna Severna Amerika videti kot oddaljen otok, odrezan od sveta. Svetla izjema v Veliki Britaniji je Times Literary Supplement, za katero pišem že od sredine 80.-ih let prejšnjega stoletja, in škoda je, da njenemu zgledu ne sledijo tudi drugi.

Ali bi se – osebno, a tudi kot udeleženec v dveh različnih kulturah in njun opazovalec – strinjal s prevladujočim mnenjem med kritiki in pisatelji, da je kritika izgubila tako svojo ostrino kot tudi funkcijo?

To je resda prevladujoča nagnjenost, vendar se moramo proti njej boriti. Intelektualna potreba ostaja slej ko prej živa, pa ne le po obravnavanju določenih knjig, temveč tudi po pretresanju popreproščenih premočrtnih časovnic literarne zgodovine (znotraj katere eno gibanje sledi drugemu, kot da na »obrobju« ne bi bilo ničesar) in površnih literarnih kategorij (zavajajoče združevanje v skupine, kot je »novi roman«, lažna dihotomija med leposlovno in neleposlovno literaturo itd.). V vsaki novi generaciji se pojavi potreba, pogledati generacijo ali dve nazaj in izbrskati, kar je bilo po krivem spregledano in bi bilo treba ponovno oživiti. To je delno tudi naloga kritika. Bistveno je, da prisluhneš pesnikom in pisateljem in razmisliš o tistem, kar berejo in občudujejo. Nathalie Sarraute in Julien Gracq sta mi denimo sama od sebe povedala – ne da bi vedela drug za drugega in brez vsakršne spodbude –, da občudujeta romane Patricka Modianoja. Kdo bi si bil mislil? V treh zvezkih mojih Poti k sodobni francoski literaturi sem zabeležil nekaj tovrstnega nenadejanega zbliževanja, čislanja in vplivanja, kar daje slutiti, da obstaja še neka na videz skrita zgodovina francoske literature, ki se razrašča v več smeri hkrati. Kritika bi torej morala ob skrbi za svojo »ostrino« krepiti tudi to raziskovalno funkcijo.

Ali mogoče veš, če so literarni kritiki (v Franciji ali ZDA) uradno vključeni v sistem promocije literature – če kaj takšnega sploh obstaja?

Kritik je s tem izzivom soočen, ker je njegovo delo nujno del literarnega sistema, ne pa nujno tudi sistema promocije. Kritik namreč svoje kritiško udejstvovanje v idealnem primeru postavlja na raven, ki s promocijo nima nobene zveze. Na kocki so visoki etični in slogovni standardi. Vendar pa to še ne pomeni, da se mora kritik zatekati v suhoparen, nevtralen, akademski diskurz. Nad knjigo si lahko navdušen in o njej pišeš v živahnem slogu, vendar pa navdušenje ne sme biti golo poveličevanje, temveč mora biti podprto z neizprosnimi argumenti. Zdi se mi, da je pri literarni kritiki ena izmed ključnih stvari, da se omejiš na pisanje o knjigi per se; hočem reči, da pri tem pustiš pisateljevo osebnost ali sloves ob strani; da zajamejo vključene biografske informacije komaj kaj več od letnice rojstva. Druga ključna stvar je nenehno iskanje odličnih, a spregledanih knjig, ki so po krivem v senci tistih bolj »vidnih« (četudi nemara ne iz napačnih razlogov). Kritik od založb sicer prejema knjige in najave, vendar mora svojo neodvisnost potrjevati z listanjem po neštetih drugih knjigah v knjigarnah, s tem, da posveča pozornost majhnim založbam, da prisluhne pesnikom in pisateljem, da brska za redkostmi. Kot sem že omenil, je eden izmed načinov zoperstavljanja stroju literarne promocije tudi dojemanje kritike kot pustolovščine.

Si redni sodelavec revij Antioch Review in Times Literary Supplement, prva je ameriška, druga britanska. Francija, dežela, v kateri živiš, te umešča nekako na sredo – kako se počutiš ob misli, da pišeš, in si bran, tako rekoč z druge strani oceana? Si kdaj čutil potrebo po bolj intimnem stiku s kraji, kjer revije, za katere pišeš, dejansko izhajajo? Ali pa pomeni pisati iz daljave svojevrstno prednost, način, kako najti sveže pristope?

V ZDA so na literarnih dogodkih do mene nekajkrat pristopili ljudje, ki jih nisem poznal, in mi povedali, da cenijo moje kritiške prispevke. Poslušal sem jih z ganjenostjo, ki ni nepovezana s spodbudnim občutkom ob branju komentarjev na Facebooku, pripisanih k novici o kakšni na spletu dostopni objavi (kot so denimo tiste v The Arts Fuse, spletni reviji, za katero redno recenziram knjige iz Evrope). V splošnem, upam, mi je življenje v tujini omogočilo, da pri pisanju ubiram nove, neodvisne pristope. Od ameriških univerz, njihovih oddelkov za tuje jezike, ameriške literarne srenje (in njenih pričakovanj glede tega, kakšno bi moralo biti tuje pisanje) me loči velika razdalja. (Tukaj bi nemara moral dodati, da sam sploh nisem študiral književnosti, temveč matematiko!) Trudim se, da bi z evropskimi pesniki in pisatelji vzpostavil dialog, prisluhnil njihovim stališčem, si zabeležil njihove predloge, poskušam razumeti njihove raznolike poetike in brati evropske knjige glede na njihova lastna izhodišča. In takšna vrsta kritike, kot jo redno gojim tudi sam, nujno zajema še izobraževalno funkcijo: kako te tuje poetike, tuje sloge, tuje tematike natančneje razložiti ameriškemu bralcu. Preveč je namreč ameriških literarnih kritik, ki poskušajo nekega tujega pesnika ali pisatelja umestiti samo glede na ameriške literarne kriterije.

Med tvojimi teoretskimi in esejističnimi knjigami so tudi Poti do sodobne francoske književnosti, V osrčje evropske poezije in Potep skozi evropsko poezijo. Vsaj sodeč po tistem, kar sem lahko prebral v zadnji izmed zgoraj naštetih, obstaja pri tebi med potovanjem in kritištvom tesna povezava – zdi se mi, da pripisuješ posebno vrednost osebni izkušnji kulture, v kateri avtorji, o katerih pišeš, ustvarjajo.

Lastno doživljanje tujih kultur kot bistveni del kritištva, ki se ukvarja s tujo poezijo, je v moje delo pravzaprav vstopilo postopoma in še posebej v zadnjih letih, ko sem imel privilegij, da sem lahko pogosto potoval po raznih evropskih deželah. Trije zvezki Poti do sodobne francoske kjniževnosti in prva zbirka evropskih esejev V osrčje evropske poezije so v glavnem sestavljeni iz kritiških prikazov pesnikov in pisateljev. Vendar pa se izjeme pojavijo že v knjigi V osrčje evropske poezije: moj prvi esej o Edvardu Kockebu je bil dejansko napisan na Hrvaškem julija 2014, v dveh tednih, ki ju tekst do neke mere tudi obuja, še bolj pa »Zelo zapoznelo pismo iz Ljubljane«, ki opisuje moje desetdnevno bivanje v mestu aprila 2006. Če sem natančen, je prav izkušnja v slovenski prestolnici skupaj s Slovenci, ki sem jih tam spoznal (naj se na tem mestu spomnim Barbare Šubert) in slovenskimi knjigami, ki sem jih prebral (še enkrat hvala, Barbara Šubert) med svojim prvim postankom in tik po njem, v meni spodbudila željo, da bi z mislijo na svojo naslednjo zbirko esejev, Potep skozi evropsko poezijo, in kako jo sestaviti skupaj, napisal še več esejev, kot je bilo »Zelo zapoznelo pismo«. V tem smislu je moj zgled Valery Larbaud, medtem ko mi priložnost, da tako pišem, ponuja moja kolumna Poezija danes v reviji Antioch Review. Kar še posebej cenim, so potovanja, ki mi omogočijo odkritja, do katerih se ne bi dokopal, če bi se omejil zgolj na recenzentske izvode, ki mi jih pošiljajo založniki. Med svojim prvim bivanjem v Ljubljani sem veliko časa denimo posvetil brskanju za prevedeno slovensko književnostjo na policah tiste velike knjigarne na Slovenski. Nekaj sem jih kupil in si še več imen zabeležil. A če sem iskren, ostaja večina mojega kritištva po obliki slejkoprej klasična: preučuje namreč posamezno delo ali predstavlja avtorjev opus. Kljub temu pa obožujem priložnosti, ko se lahko iztrgam iz rutine, berem »in situ« in z opisovanjem trenutne okolice svojim tekstom ne nazadnje vdihnem še priokus literarnega. Ti »popotniški + kritiški teksti« ponujajo način, kako kritištvo povezati z mojim lastnim literarnim ustvarjanjem: moja kratka proza pogosto vsebuje urbane potopise in okolja, zato ni naključje, da naslovi mojih kritiških knjig v spomin priklicujejo prav »poti«, »potepe« ali druga gibanja (»v osrčje …«).

Je to mogoče posledica tvojih prevajalskih izkušenj?

Res je, obožujem jezike, skupaj z angleščino jih govorim pet in šušmarim z vsemi drugimi, ki mi prekrižajo pot, med drugim s slovenščino, ki je med njimi mojemu srcu najbližja! Ko se pripravljam za pot, si ne poskušam najprej priskrbeti turističnega vodnika, temveč slovarje in druge jezikovne priročnike. V deželah, kot je Slovenija, se moram (žal še vedno) zanašati na prevode, če si hočem ustvariti sliko o njihovih literaturah; si pa rad domišljam, da mi tudi tisto malo jezika, kolikor se uspem naučiti med samim bivanjem, pomaga h globljemu razumevanju prevodov oz. tistega, kar se skriva za njimi. Kdo ve, mogoče pa se bom lahko nekoč malce bolj poglabljal tudi v slovenščino …

Kako je, po tvojem, povezano delo kritika, prevajalca in pisatelja?

Ko sem bil mlad, sta bila kritištvo in prevajanje orodje, s katerim sem lahko bolje razumel tuje pesnike in pisatelje, ki so se mi v času mojega lastnega prizadevanja, da bi postal pisatelj, zdeli sorodni. Za oboje je namreč bistveno prav natančno branje, ki mi je pomagalo razumeti, kako pri njih funkcionirajo posamezne prvine od tehnik evokacije do idiosinkratične rabe ločil. Kot prozaistu mi je v osemdesetih prevajanje novejšega grškega avtorja Eliasa Papadimitrakopoulosa pomagalo najti lastno pot, se torej rešiti jarma ameriške kratke zgodbe in iznajti obliko, ki je bila bolj po meri moje naravne literarne občutljivosti. Toda nazadnje sta tako prevajanje kot pisanje kritik postopoma, a z gotovostjo (no, v resnici precej hitreje, kot sem si predstavljal) prešla med moje profesionalne aktivnosti. Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval s čudovito dovzetnimi uredniki za kritiko, ki so mi ob knjigah, za katere so me prosili, naj o njih pišem, vedno dopustili še prosto izbiro glede drugih knjig, o katerih sem želel pisati. Podobno sem se tudi knjig, ki sem jih prevedel, z le redkimi izjemami lotil kot projektov, ki sem jih jaz predlagal založbam, in ne obratno. Hvaležen sem pa tudi za nasprotne primere, denimo založbi Bitter Oleander, ki me je prosila za prevod poezije Jacquesa Dupina. Čeprav gre za pomembnega povojnega francoskega pesnika, njegove poezije iz tega ali onega razloga nisem prav veliko bral. Na koncu sem o njem napisal še tudi esej.

Pri nas mnogi (užaljeni ali jezni) avtorji in kritiki veliko govorijo o »osebni higieni«, da si, z drugimi besedami, hitro obtožen neetičnega, neupravičenega ali preprosto pristranskega ravnanja, če si dejaven na več različnih ravneh literarnega sistema hkrati, pišeš o ljudeh, ki jih poznaš, ali preprosto prijateljuješ z drugimi pisatelji. Pred kratkim je Insa Wilke, nemška sodelavka pri tem projektu (Slovenska literatura in tuja kritika), zapisala, da so tovrstne družabne povezave v bistvu nujnost, zato jih ne gre kar tako odpisati; je pa, po drugi strani, kritikova odgovornost za integriteto zato toliko večja. Pogosto se zdi, da je pod vprašajem prav ta integriteta. Kako gledaš na to ti, glede na to, da si geografsko ločen od svoje rojstne kulture, hkrati pa veliko potuješ?

Tako kot si ga povzel, se lahko z njenim stališčem strinjam: družabnih povezav kot takšnih ne bi smeli kar tako odpraviti – stvar je bolj razvejana, bolj zapletena. V vsakem primeru pa se je družabnim povezavam nemogoče izogniti. Dandanes ne gre samo za »fizično« srečanje z drugimi pisatelji, za druženje v kavarnah ali na literarnih festivalih; pripomočki, kot je e-mail, da Facebooka in drugih družabnih omrežij niti ne omenjam, so nam omogičili nove in bolj pogoste družabne povezave. Intelektualna integriteta je, kot si že sam rekel, bistvena. Pri kritištvu gre za analiziranje knjig, definiranje pisateljevega »projekta« in ocenjevanje tega, kako uspešno je bil realiziran, za pretresanje literarne zgodovine, za prevpraševanje ustaljenih literarnih kategorij, ne pa za promoviranje prijateljev in vračanje uslug. Lahko sicer pišeš o prijateljih ali znancih – in pogosto je to celo zaželeno, saj si njihovo delo to povsem zasluži –, vendar pa morajo tvoja kritiška merila ostati enako visoka, kot bi bila v poljubnem drugem tekstu o avtorju, ki ga nisi še nikoli srečal (kar drži za skoraj vse tekste, ki jih napišem o evropskih pesnikih, pogosto tudi za tiste o francoskih pesnikih ali romanopiscih). Kritik se mora naučiti, kako nevtralizirati osebne dejavnike, da bi lahko pisal pošteno in natančno tudi o prijateljih, o pisateljih, katerih osebnosti mu niso blizu, o knjigah založbe, kjer so izšle tudi njegove lastne (to sprejmem sicer poredko), o knjigah založbe, pri kateri so bile njegove lastne zavrnjene itd. Ne pozabimo, da takšne povezave kritiku občasno omogočajo, da piše o tej ali oni knjigi oz. tem ali onem avtorju z večjo dovzetnostjo: kritištvo pomeni tudi razumevanje Drugega, pri čemer lahko prav prijateljevanje z drugim pisateljem poglobi kritikovo razumevanje prijateljevega dela. Pogovori s pisateljskimi prijatelji včasih namreč ponudijo priložnosti za kritiške odcepe, ki jim sicer nemara ne bi sledil. Naj ponazorim kar s slovenskim primerom: v svojem »Zelo zapoznelem pismu« sem na podlagi ameriškega prevoda že pisal o Vodenjakih Vena Tauferja, ne da bi bil avtorja kdaj srečal; toda kasneje, ko sem imel ob svojem drugem postanku v Ljubljani priložnost z Venom prebiti nekaj časa, sem se o virih in formalnih postopkih njegove poezije veliko naučil prav iz najinih dolgih pogovorov. Podobno se tudi kot prevajalec trudim ohraniti nepretrgan stik s pesniki, ki jih prevajam: končne odločitve sprejemam seveda sam, vendar pa jim že sproti pokažem delovne verzije rokopisov in pozorno prisluhnem njihovim predlogom. Denimo švicarski pesnik Pierre Chappuis, ki sem ga pred kratkim prevedel za Seagull Books (pred izidom je njegova Izbrana proza in poezija), je imel nekaj lucidnih pripomb glede tega, kaj je želel v svoji poetični prozi doseči na ravni sintakse, in njegovi vpogledi so me pri iskanju bolj zvestih rešitev v angleščini celo opogumili za nekaj premišljenih tveganj. Kajti pri njem je sintaksa neločljivo povezana s pomenom, in sicer na načine, ki jih pri drugih pesnikih ni najti.

Za Antioch Review redno pišeš kolumno Poetry Today, Poezija danes, katere prva objava je bila posvečena prav slovenskemu pesniku, in sicer Edvardu Kocbeku. Kako je prišlo do tega? Kaj je bila tvoja glavna motivacija za vzpostavitev te kolumne kot celote?

Kolumno Poezija danes smo pomladi leta 2004 zasnovali pesnica Judith Hall (urednica za poezijo pri Antioch Review), Robert Fogarty (odgovorni urednik) in jaz. Glavno vodilo je bilo, in je še zmeraj, da je treba bolj od pesnikove osebnosti poudariti branje njegove poezije; se osredotočiti na zaslužne, a premalo znane pesnike; in, ne nazadnje, predstaviti tujo poezijo, v nasprotju z neverjetnim siceršnjim nezanimanjem, ki ga za prevode kažejo druge ameriške literarne revije. Kako je prišlo do tega, da je bil kot prvi izbran prav Edvard Kocbek? Trenutek je bil po spletu okoliščin pač primeren. Založba Princeton University mi je bila ravno poslala recenzentski izvod knjige Nothing is Lost, Nič ni izgubljeno Edvarda Kocbeka v prevodu Vena Tauferja in Michaela Scammella. Knjigo sem prebral, skupaj z drugimi, ki so prav tako kandidirale za obravnavo v otvoritveni objavi. Kocbekovo delo me je, živahno prevedeno, nemudoma zaznamovalo in pretreslo. Njegova poezija je bila zame poživljajoče odkritje, zato kar nisem mogel verjeti, da ni bila v angleščino prevedena že mnogo prej in da je ostala relativno neznana. S tega stališča je bil torej odlična izbira za otvoritveno objavo. Kot veš iz mojega drugega eseja o njem, zdaj objavljenenega v Potepu skozi evropsko poezijo, sem Kocbeka bral in o njegovi poeziji še naprej razmišljal.

Slovenijo si več kot enkrat že obiskal. Kako bi strnil svoje vtise o naši književnosti kot družbenem pojavu?

Vse, kar lahko rečem, je – z vašega zornega kota bo nemara slišati naivno –, da sem dobil vtis izjemno živahnega literarnega okolja (v katerem, res je, vsi poznajo vse, naj bo to že dobro ali slabo!). Po dveh bivanjih v Sloveniji, potem ko sem se srečal s slovenskimi pisatelji in intelektualci na Mednarodnem simpoziju o Edvardu Kocbeku 21. aprila 2011, potem ko sem obiskal vaše knjigarne, prebral mnogo novejših prevodov sodobne slovenske književnosti in na temelju dopisovanj in srečevanj s pesniškimi prijatelji iz Slovenije, lahko rečem, da me dober vtis in navdušenje še vedno nista minila. Upam, da bom lahko pisal še o drugih slovenskih knjigah v prevodu.

Za revijo Literatura si napisal kritiko knjige Toneta Škrjanca. Si zanj že slišal?

Nekaj malega. S tem mislim, da sem prebral nekaj prevodov njegovih pesmi v različnih antologijah slovenske poezije. In ko sva že ravno omenjala »družabne povezave« med kritiki in pisatelji – Toneta sem nekoč dejansko že srečal v živo, prav na hitrico, na Marché de la Poésie v Parizu junija 2011, vendar se on tega najbrž niti ne bo spomnil! Potem ko sva se rokovala in sem nadaljeval pogovor z nekaj drugimi slovenskimi pesniki, ki sem jih poznal že od prej, se mi je že mudilo na postajo Gare de Montparnasse, da bi ujel svoj vlak za provinco. Da bi ga recenziral, mi je predlagal Andrej Hočevar, za kar sem mu hvaležen.

Se ti zdi, da se Škrjanec dobro vpenja v kontekst ameriške poezije? Ali bi prej rekel, da je bolj primeren za francosko okolje?

V svoji kritiki sem omenil zavajajočo povezavo z bitniško poezijo, ki bi jo utegnili videti ameriški (in slovenski?) bralci, vendar sem hkrati poskušal sugerirati še drugačne načine branja, sploh ne v navezavi na katero drugo vrsto poezije, temveč zgolj in preprosto kot poezijo Toneta Škrjanca.

Prevedel Andrej Hočevar

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica