Janice Galloway: Rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim

Janice Galloway, Fabula 2015 (foto: Matej Pušnik)

Igor Divjak

Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost.

 

Na literarnem večeru, ste rekli, da je BBC nameraval posneti film po vaših avtobiografijah All Made Up in This is Not About Me. Potem pa so projekt odpovedali, češ da je snov preveč škotska. Kaj s perspektive BBC-ja ali Angležev pomeni, da je nekaj »preveč škotsko«?

To pomeni: žal nam je, a v vaši knjigi ni nikogar, ki bi bil dovolj všečen. Vsi so Škoti. Po navadi je pomen tak. Še vedno je živa bizarna predstava o nerazumljivosti škotskega dialekta. Zdaj sem v Sloveniji in z ljudmi govorim s svojim običajnim naglasom in nihče mi ne reče: »Ali lahko to, prosim, prevedete?«  Vsi se me potrudijo razumeti. V Angliji pa še vedno pravijo, da je škotski naglas težko razumljiv. A mislim, da gre za pretvarjanje.

Torej ni kriv le naglas?

Delno gre za naglas, delno pa tudi za vrednote. Škoti so mešanica Keltov in Piktov, Angleži pa so mešanica prvotnih prebivalcev, med katere se je primešal cel kup Nemcev in potem cel kup Francozov, tako da smo nazadnje dobili Anglosase.  Njihova mentaliteta je drugačna, iz drugega prostora so,  njihov jezik so ustvarili drugi ljudje, ki imajo drugačne prioritete. O razliki med škotskim in angleškim pogledom na svet obstaja pri nas veliko šal. Moj mož je Anglež. Ko sem se začela dobivati z njim, me je začel klicati »draga«. Nihče me nikoli ni klical draga.  Mislila sem, da je to znak naklonjenosti. Dokler nisem zaslišala: »Draga, ali imaš ključe mojega avtomobila?« To je pomenilo »ti prasica«. Če moj mož reče: »Nisem prepričan, da se strinjam s tem, to pomeni: »Odšel bom od doma.« Angleži se izražajo zadržano, Škoti pa radi kaj pretirano poudarimo, saj imamo radi humor. Če močno zabiješ žebljico na glavico, je to lahko smešno.

Kako pa vi kličete moža? Morda s kakim humornim vzdevkom?

Ne, le zakličem mu »Oi«. (smeh) Včasih se zaderem: »Kje si?«

Moral bi ga videti, da bi se odločil, na čigavi strani sem. Toda resno, mislite, da je BBC v vaših avtobiografijah ali v načinu, kako je snov obdelana, zmotilo kaj konkretnega?

Ne vem, vprašati bi morali BBC. Le ugibam lahko. Enkrat sem govorila s filmskim producentom, ki mi je rekel, da bo zelo težko posneti prizore, v katerih deklico puščajo samo ali jo pretepajo. Poleg tega je v knjigi o najstniških letih veliko najstniškega seksa. Kaj naj bi naredili s seksom v vizualnem mediju? Naj bi vedno odmakni kamero proti valovom, ki butajo ob obalo? Seks ni nikoli tak.

Ni bilo tako pred 40 ali 50 leti? Danes na televiziji lahko vidimo skoraj vse?

Ne, ko gre za otroke. V Veliki Britaniji imamo resne težave z razkrivanjem spolne zlorabe otrok v zgodovini. Velike težave z razkrivanjem zlorabe otrok imajo na Irskem in na vseh katoliških območjih. To je tako resna in strašna tema, ki zadeva mnoge ljudi, da bi bilo  kaj takega zelo težko prikazati. Mislim, da bi se to dalo narediti, a morali bi se potruditi. Film lahko narediš po toliko knjigah. Zakaj bi izbral problematično knjigo?

Zakaj so Škoti na lanskem referendumu glasovali proti odcepitvi od Velike Britanije? V čem je problem? Morda v kakšni posebni škotski karakterni lastnosti?

Ja, je. George Monbiot je v Guardianu zapisal, da bo, če bodo Škoti glasovali proti odcepitvi, to posebna vrsta samopoškodbe. Pomislila sem, o, bog, saj smo znani po samopoškodbah. Vsi nas poznajo po medsebojnih pretepih in vojskovanju med klani. Ta stari stereotip ima realno podlago. Ustrelili smo se v nogo. Predvsem pri starejši generaciji, ljudeh mojih let in starejših od mene, so bili tisti, ki so glasovali za odcepitev, v manjšini. Deloma je bilo tako zaradi kampanje vojske v Angliji. Rekli so, da bodo vsi Škoti, ki bodo glasovali za samostojnost, pustili na cedilu svoje sorodnike, ki so padli v 2. svetovni vojni ali kateri koli drugi angleški vojni. Toda ubila jih je vojna, odločitev države, da jih pošlje v vojno. Ko je šlo za vojno v Iraku, je Škotska glasovala proti. Taka je bila volja škotskega ljudstva. Nas je kdo poslušal? Sploh ne.

Kakšno vlogo je imelo pri referendumu tradicionalno rivalstvo med katoličani in protestanti?

Škotskim katoličanom je papež Frančišek svetoval, naj glasujejo proti samostojnosti. Ne vem sicer, koliko ga poslušajo. Tudi na Irskem papež izgublja vpliv. Zaradi očitnega razloga – ker je Cerkev lagala in mnogi čutijo, da jih je pustila na cedilu. Na probleme se odziva počasi. Frančišek je drugačen, saj je populističen papež, javno govori o problemih, tudi ko mu Cerkev ne pritrjuje, in ljudem je to seveda všeč. Toda to, da ti je nekaj všeč, ker si sit avtoritarne oblasti, ni dovolj. Všeč ti morajo biti humanitarni dosežki. Papež pa za zdaj le predlaga, da je treba na tem področju nekaj doseči. Ljudje, ki so glasovali za neodvisno Škotsko, so verjeli, da bo to prineslo tudi humanitarno korist. Westminstrska vlada ima rada denar in skoraj nič drugega. Nepremičninskim agencijam je pomagala pri velikih prevarah, zamižala je na eno oko. Varčevanje pa skuša premagovati tako, da obdavčuje revne in prizadete. Kako lahko nekdo opravičuje take vrednote?

Vrniva se k literaturi. Svojo prvo avtobiografijo This is Not About Me ste označili kot antiavtobiografijo. To je nakazano že v naslovu, a kaj naj bi to pomenilo? Zakaj mora biti vaša drugačna od običajnih?

Ker sem jo jaz napisala. Saj ne, ker gre za karikirano nečimrnost.

Vem, da se navezuje na besede, ki jih je nekoč izrekla vaša mama: »Saj sploh ne gre zate!« Ali s takim naslovom nakazujete, da so vas vzgojili kot nekakšno neosebnost?

Ja. Večino otrok vzgajajo tako. Govorijo jim, ali so pridni ali ne. Sploh ne gre zanje. Vse pomembno se dogaja v okolici. Delno gre tudi za to, da mi hitro postane dolgčas. Zato se moram neprestano zabavati z zasebnimi šalami. Poleg tega res ne gre zame, ampak za mojo idejo o tem, kaj sem bila. Ne morem iskreno reči, da sem tista oseba jaz. Zdi se mi osupljivo, da ljudje trdijo, da je stvarna literatura resnična, literatura pa ne. Fikcija resnico velikokrat lahko pove hitreje, bolj spretno in ostreje kot biografija. V Veliki Britaniji je pred kratkim izšla knjiga o princu Charlesu. V njej je polno sranja, trivialnosti, o ničemer ne govori. Kako je to lahko resnica? Ljudje mešajo vsakdanjo predstavo o resničnosti z resnico. To mi nikoli ni bilo všeč. Literaturo sem začela pisati, ker sem tako lahko povedala reči, za katere sem sama pri sebi vedela, da so resnične, nisem pa še imela dovolj pisateljske spretnosti, da bi jih prenesla nase. Nisem bila dovolj samozavestna. Mislim, da si literarne like izmišljujemo zato, da bi se ločili od svojih travm, sploh ni nujno, da se ukvarjamo s svojimi travmami in jih prenašamo na literarne like. Mit 18. in 19. stoletja, da so pisatelji ljudje, ki jih je obsul vilinski prah, je idiotski. Ko V. S. Naipaul reče, da je literatura najvišja vrsta ustvarjalnosti, je to navadno sranje.

James Kelman je nekoč izjavil, da piše tako, da bi s pisanjem ostal zvest svojim ljudem, svojemu okolju in je torej v določenem smislu realističen pisatelj. Vaša literatura pa se, kljub temu da prihajate iz podobnega okolja, v marsikaterem pogledu zdi eskapistična. Roman, ki ste ga predstavili, Clara, je postavljen v 19., stoletje, obdobje romantike, glavna junakinja je žena skladatelja Roberta Schumanna, napisali pa ste tudi libreto o Mary Shelley, ženi pesnika Percyja Byssheja Shelleyja. V obeh primerih gre za okolje in izkušnjo, ki sta popolnoma drugačni od današnjih.

Vem. Izkušnje moških in žensk so vedno izkušnje moških in žensk. Najmočnejši vpliv na vedenje moških in žensk ima kultura. To, kar pomeni biti moški v določenem okolju, oblikuje fante. To, kar pomeni biti ženska v določenem okolju, oblikuje ženske. Toda sebe oblikujemo tudi z medsebojnim utrjevanjem ali kršenjem teh stereotipov. V preteklosti najdemo mnoge različice. Vedno gre za to, kdo je na oblasti, zakaj je na oblasti in zakaj mu dovolijo ostati na oblasti. Seveda tisti, ki družbo nadzoruje, za to potrebuje sodelovanje tistega, ki ga skuša nadzirati. Nekaj podobnega se je zgodilo pri nedavnem škotskem referendumu. Nadzirani dovoli določeno mero nadzora, saj pri tem najde nekaj, kar mu koristi. Med ženskami v zgodovini je Mary Shelley dober primer. V mnogih pogledih je bila drugačna od žensk svojega časa, v marsičem pogledih pa jim je bila zelo podobna, tako kot njena mama Mary Wollstonecraft. Ustvarila je pošast, ki je bila ona sama. Zato sem hotela pisati o njej. Clara pa se mi zdi zelo sodobna. Po najboljših močeh se trudi samouresničiti. Delno zato, ker je tako hotel njen oče, toda tudi sama si želi tega. Zelo se trudi, da bi bila dobra žena.

Toda vseeno ni popolnoma izpolnjena, saj zatira svoj talent za to, da bi se posvetila družini. V svojo kariero ni vložila toliko kot njen mož.

Zelo dobro ji je šlo. Še vedno vemo, kdo je. Knjigo o njej sem napisala ravno zato, da bi jo še bolje poznali. Dosežeš toliko, kot pač lahko. Ne razumem miselnosti, da se je treba popolnoma predati temu, da postaneš izpolnjena osebnost. Sama potem ne bi bila izpolnjena. Bi bili vi?

Ne vem. A razpeta je med dvema moškima. Živi za to, da bi ju osrečila.

Med tremi moškimi. Ne pozabite na Brahmsa. Vsa njena čustvena naklonjenost je izhajala iz odnosa z očetom. Ko je bila stara pet let, so jo ločili od mame in vrnila se je k očetu. Ne zdi se mi presenetljivo, da je od drugih moških pričakovala, da ji bodo izkazovali očetovsko naklonjenost, ki je nikoli ni bila deležna v zadostni meri. Schumann in Brahms sta bila pri tem zelo uspešna. Brahms je bil hkrati sin in oče. Zelo nenavaden človek, zelo star mladenič, ki je prijazno skrbel zanjo. Ta psihologija se mi zdi zelo zanimiva in sodobna. Nikoli, ko se zazrem v zgodovino, ne pomislim, da bi mi bili ti ljudje tako tuji, da jih ne bi mogla razumeti. Ko razmišljam o stari Grčiji, lahko rečem: »To lahko razumem.« Seveda dogajanje interpretiram moderno, a zaradi tega to ni zgodovinski roman. Temelji na nečem zgodovinskem, interpretacija pa je moja, iz tega časa. Takrat tega ne bi tako interpretirali, to je moderni del. Jaz se vprašam, kaj naj naredim iz dogajanja. Nekaj se mi zdi dobro, nekaj slabo, jaz pa zadeve prikažem tako, da je težko reči, kaj je dobro ali slabo.

Je na romantičnem obdobju kaj posebnega, kar vas priteguje? Vas posebej privlači zvrst zgodovinskega romana?

Ne. (smeh)

Pošten odgovor.

Zgodovinski romani me ne zanimajo, saj je toliko izmed njih navadna izmišljija.

Toda iznašel jih je Škot, Walter Scott.

Ja. Walterja Scotta sovražim, ne moram vam povedati, kako ga sovražim. Njegova dela so izmišljija, ustvarjena zato, da bi ustregel angleškemu dvoru. On bi bil vsekakor proti odcepitvi. Pisal je zato, da je ustregel kraljici Viktoriji. Pripeljal jo je na Škotsko in rekel: »Poglejte te ljubke griče, vse te jelene in živali, ki jih lahko postrelite. Izrabite našo deželo.« Vsa ta uklonljivost do oblasti je tam. V redu, znal je narediti zgodbo, a še zdaleč ne tako dobro kot Robert Louis Stevenson.

Zgodovinski romani me ne pritegujejo. Zanima me resnična zgodovina. Potem se sama lahko odločim, kaj se dogaja. Pisateljica sem, rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim. Zgodovinski romani pogosto ne puščajo prostora za to. Njihov cilj je bralca očarati, povzročiti da ta omedli ali da misli, da gre za pravljico. Zelo rada imam starogrško civilizacijo, ki je polna krutosti, značajskih napak in divjega seksizma. Zelo rada bi pisala o njej in tako izkazala naklonjenost vsem tem čudovitim rečem, glede katerih prav nikoli ni lahko presojati. Zelo rada, a žal imam tako malo podatkov o starogrških ženskah, o tem, kako so se vedle v resnici in o tem, kar o njihovem vedenju pišejo moški. Zdaj pišem knjigo, ki se dogaja v Neaplju 18. stoletja. To obdobje prav v ničemer ni podobno obdobju romantike. V Britaniji je bilo to pozno jakobinsko obdobje in čas, ko smo začeli dobivati nemške kralje, čas puritancev, velikega protestantskega gibanja na Nizozemskem, obdobje, ko je jug Evrope postajal bolj katoliški, sever pa bolj protestantski. Knjiga govori o moškem, ki še s Škotske preseli v Neapelj in se na novo zgradi. V Neaplju dela v glasbeni šoli …

Tokrat ste torej za glavnega junaka izbrali moškega.

Ni ravno junak. Prej antijunak.

Gre spet za travestijo, za način kako nekaj povedati o sodobnih moških?

Gre za vpogled v moške, ki se ne vklapljajo v družbo, v moške, ki ne veljajo za prave moške, take ki ne ustrezajo hipsterskemu stereotipu. Z vsemi moškimi v knjigi je nekaj narobe, če jih presojamo glede na konvencionalno predstavo o moških. Eden izmed njih je kastrat, ki prepeva v neki neapeljski šoli, eden je duhovnik, torej po definiciji zavezan celibatu, tretji je pohabljen. Vsi so torej manj impresivni od povprečnega superjunaka. Knjiga govori o tem, kako se prebijajo skozi življenje, in upam, da ponuja razumevajoč pogled na moške, ki se morajo znajti na nekonvencionalen način.

Zanima me, kako se odzivate na ocene literarnih kritikov na vaša dela. V New York Timesu so o vaših biografijah zapisali, da se zdita kot »Tristram Shandy, ki ga je na novo napisala Sylvia Plath«.

To je ljubek časopisni zapis. Toda tu je nekdo nekaj spesnil. Ne vem, koliko to pove o moji knjigi. Mi pa zelo laska.

Torej kritikov ne smemo jemati preveč resno?

O, bog, ne. Knjig ne pišem za kritike, ampak za bralce. In ti ne pišejo v časopise. Če imaš veliko sreče, tako kot sinoči, v Klubu Cankarjevega doma, ljudje pridejo do tebe in ti rečejo, kakšna je po njihovem mnenju knjiga. Tako izveš mnenje pravih kritikov.

Ste od slovenskih bralcev, ki ste jim podpisovali izvode, dobili kakšno zanimivo povratno informacijo?

Seveda. Veliko jih še ni prebralo Clare, saj je tu izšla šele pred kratkim. Zato pa mi jih je dosti razlagalo, kakšen vpliv je nanje naredil roman Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Popolnoma me je presenetila neka ženska, ki mi je rekla, da je napisala koreografijo po tem romanu. Nikakor si ne morem predstavljati, kako ji  je besede mojega romana uspelo spremeniti v ples.

Oseba, ki je bila zelo pomembna za spodbudo vaše pisateljske generacije, avtorjev, kot ste James Kelman, Irvine Welsh in vi, ter njeno uveljavitev v svetu, je bil Peter Kravitz.

Sveti Peter, res ga imam rada. Včasih je potrebno, da pride tujec in ti ponudi svež pogled na to, kdo bi lahko bil. Takrat je bila na oblasti Margaret Thatcher. Z westminstrsko vlado smo vedno imeli težave. Zdelo se je, da so Thatcherjevo v Evropi vsi ljubili, na Škotskem pa so jo vsi sovražili. Zaradi nje smo se zavedeli, da našega političnega glasu nihče ne posluša. Ljudje so slišali le glasove novinarjev. Začutili smo potrebo, da tudi sami nekaj napišemo. To je spodbudilo novo generacijo škotskih avtorjev, saj nihče ni pisal o tem, kaj si Škoti mislijo o vladi. Velik del spodbude je bil političen. Ne neposredno, ampak posredno smo pisali o družbi, okuženi s pomanjkanjem samozavesti in samospoštovanja. Peter Kravitz pa je prišel iz Amerike in se odločil živeti na Škotskem. Rekli smo mu, da je nor. Naenkrat je bil med nami nekdo, ki si je Škotsko sam izbral. Začel je zbirati in urejati to, kar so ljudje pisali. Dal nam je občutek, da je naše pisanje bolj univerzalno, kot smo sami mislili. Da ga bodo razumeli tudi v Brooklynu in v prevodih po vsem svetu. Pisati smo začeli zato, ker nam je naše knjige res prebral. Nikoli ne bom pozabila, kakšen učinek je imel njegov prihod na Škotsko.

Le ena oseba je imela tako močan vpliv? Ne bi pisali, če ga ne bi spoznali?

Mislim, da ne bi pisala. Bila sem učiteljica in imela rada svoje delo, toda poklic učiteljice se je spremenil v delo nekoga, ki otroke sortira kot jajca. To pa mi ni bilo všeč. Najboljša služba, ki sem jo imela, je bila delo čistilke v bolnišnici. Ljudje so me pustili pri miru in cele dele dneva sem imela na voljo le zase.

Toda po daljšem obdobju ukvarjanja s škotskimi pisatelji se je Kravitz nazadnje odločil, da bo postal psihiater. Je na njegovo odločitev vplival tudi škotski značaj?

(smeh) Ja. Ko sem napisala Dihati moraš, to je vsa skrivnost, sem v Angliji prejela nagrado. Na podelitev, kjer sem imela zahvalni govor, sem šla še v času, ko so Škote prekinjali: »Oprostite, ali lahko to ponovite? Nisem vas dobro razumel.« Zelo težko je, da se temu odločno ne upreš, ampak preprosto govoriš naprej, tako, kot pač govoriš. Spomnim se, da so se mi smejali, ko sem rekla, da ta knjiga govori o škotski nacionalni potrebi po psihiatrični pomoči. Petra takrat psihiatrija še ni zanimala, a jaz sem zelo jasno čutila, da smo imeli na Škotskem duševne težave zaradi pomanjkanja samozavesti. Ženska, ki je osrednji lik romana, se spopada s slabimi nasveti. Nikoli ne dobi dobrega nasveta, takega, ki bi ji kaj pomenil. Vsi nasveti so mišljeni dobro, a ne zadevajo njenih težav. Nekateri so razvili teorije, da knjiga pravzaprav govori o položaju Škotske. Tudi to drži, a v resnici govori o težavah te ženske. To pa lahko poveš na mnoge načine. Peter je postal psihiater zato, ker je čudovita oseba. Ko je prišel na Škotsko, se je znal pogovarjati z avtorji in jih poslušati. Če imaš občutek, da te nekdo posluša, avtomatično postaneš samozavesten.

Še zadnje vprašanje. Prej ste omenili, da ste radi sami. Lahko poveste, kaj več o tem?

Rada sem sama, ker sem introvertirana oseba. Do določene mere sem lahko tudi ekstravertirana, saj me ljudje zelo zanimajo. Toda hitro postanem utrujena in moram si odpočiti. Doma to vsi vejo. Na notranji strani vrat svoje delovne sobe imam zapah in v določenih obdobjih nihče ne more do mene. To je pač moja duševna potreba. Urediti moram svoje misli in čustva, za to pa potrebujem več časa kot večina ljudi.

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki