Knjig ne pišem za kritike, ampak za bralce. In ti ne pišejo v časopise.

Precej pri srcu mi je anekdota o tem, kdaj se mi je prvič zazdelo, da je Škotska moj založniški duhovni dom. Čeprav je od tega minilo manj kot desetletje (moj prvi roman Brez ognjemetov [No Fireworks] je izšel l. 2005), deluje ta zgodba v luči sprememb založniške pokrajine kot iz nekega davnega časa, ko je bilo življenje za ljudi, kot sem jaz, dejansko zelo drugačno. Če zdaj pomislim na to anekdoto, si kar oddahnem obPreberi