Bilo bi fino, če bi kdaj odgovarjal tudi na kakšna vprašanja o poeziji

Dejan Koban (foto: Andrej Hočevar)

Pogovor z Dejanom Kobanom pred novim zagonom Tercetov

Andrej Hočevar

Čeprav počne še veliko drugega, je Dejan Koban, med drugim letošnji vitez poezije, marsikomu ostal v spominu kot soorganizator in javna faca Mladih rim, ki od letos potekajo brez njega. Je neutruden borec za poezijo in njen zvesti bralec, ki knjige tudi redno kupuje. Njegovo prizadevanje ima vedno pečat demokratičnosti in alternativnosti, vendar trdno verjame v to, da kultura ne sme biti brezplačna. Izven samozaložniških projektov je izdal eno pesniško zbirko (Razporeditve, LUD Šerpa, 2013) in bržkone velja za večno »mladega pesnika« z verjetno najdaljšim stažem. Za sabo ima šestnajst let delovne dobe v rednem delovnem razmerju. Nima telefona, in ga tudi ne bo imel. Danes se pod njegovim vodstvom v Pritličju začenjajo Terceti reloaded.

Dejan, nemogoče je, da ne bi začel z Mladimi rimami, saj je to okolje, v katerem si verjetno dosegel največjo prepoznavnost, hkrati pa si ga pred kratkim tudi zapustil. Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da so bile Mlade rime kot inštitucija od tebe neločljive.

Mlade rime so v osnovi platforma, ki združuje mlade, še neuveljavljene pesnike z že uveljavljenimi. Namen je bil popolnoma odpreti prostor. Na Mlade rime ne prideš skozi sito, saj razen pri festivalu sploh ni izbire. Mlade rime so prostor popolne svobode izražanja – pa s tem ne mislim žaljenja; marsikdo to namreč narobe razume. Pred Mladimi rimami sem bil zelo zaprt vase, nisem se toliko izražal. Z Veroniko [Dintinjana] sva se srečala kot čista neznanca. Sicer pa je Mlade rime vzpostavilo dvanajst članov društva, ki ravno v tistem času zaradi drugih obveznosti niso več zmogli nadaljevati z organizacijo. Srečevali smo se na Beletrininih delavnicah kreativnega pisanja v Izoli in leta 2004 končno ustanovili društvo. S pomočjo Rade Kikelj Drašler sva potem z Veroniko prevzela organizacijo Mladih rim od dveh španskih študentov, ki sta se takrat vrnila domov. Jaz nisem poznal ničesar in nikogar, samo želel sem si, da bi se s tem ukvarjal. Veronika je imela potrebne kontakte. Ampak vedno sva si bila v vseh pogledih zelo različna.

Dobro, to je zanimiva zgodovina, ampak moje mnenje je, da Mlade rime brez tebe pravzaprav ne morejo obstajati, saj si bil prav ti njihov glavni, najbolj prepoznavni lik. Pa s tem ne želim omalovaževati organizacijskega truda vaju obeh, ki je bil potreben za redno izpeljavo dogodkov. Hočem samo reči, da smo Mlade rime povezovali s pesniškimi dogodki, ki jih je v Menzi vodil Dejan Koban, ki se je pojavljal na odru.

Mlade rime sicer niso bile ustanovljene tako, da bi slonele na delu in liku enega človega, tako kot je Jugoslavija na Titu. To se ne sme zgoditi ravno zaradi že omenjene odprtosti. Na odru je v bistvu nastopal moj alter ego …

… tisto je bil tvoj alter ego?

Ja, s tem da je bil tudi on Dejan Koban, ker se česa drugega pač nisem spomnil. To je bil tak igralski občutek; ko igralec enkrat stopi na oder, je samo še v svoji vlogi. Mene je na odru takoj objela nekakšna plazma, da sem bil čisto zmešan. V zadnjih letih sem denimo bral blesave literarne idelke slovenske popularne glasbe. Skrbel sem za to, da bi Mlade rime ostale v stiku. Zgodilo se mi je že, da me je kdo na ulici poklical Mlade rime! in potrepljal po rami ali pa prosil za nastop in podobno, ker sem se gibal v zelo različnih krogih. V okviru festivala sem denimo spoznaval in vabil glasbenike. Pri tem je bilo koristno, da sem ljudi spoznal v živo, sicer ljudje, ko jim omeniš literarni večer, pomislijo, da je to nekaj na DSP-ju. Puf! Bela soba, ful preosvetljeno in dolgočasni tipi za mizo. Ustno izročilo je najmočnejše. Treba je bilo poskrbeti, da bodo tudi glasbeniki spoznali, za kaj v resnici gre. Naenkrat se je razvedelo in ta svobodna forma se je vrnila kot bumerang, kar je dobro. Lika, ki sem ga zgradil na Rimah, v druge prostore ne bom prevajal. Dejan Koban, ki je na Rimah afne guncal, bo tam tudi ostal. Veronika na Mladih rimah še vedno pove, da je poezija kul, ampak to je edino, kar bom odnesel s sabo. To je tudi slogan, ki sem ga popolnoma poosebil, zato si ga ne bom pustil odvzeti. Ne predstavlja samo Mladih rim, ampak jih presega.

Ampak vsaj del tistega Dejana Kobana boš vseeno še vzel s sabo in prenesel drugam?

Seveda, ampak poskušal ga bom na novo zgraditi, najti nov način komuniciranja z ljudmi. Neko desetletje se je zaključilo, in zaključilo se je slabo. V desetih letih se lahko nabere veliko sranja in se ga tudi je. Zavedal sem se, da sem tudi sam omogočil, da so se marsikateri vzvodi narobe obrnili in da sem za marsikaj kriv. Narobe pa je, da se vse to meša v neko čorbico. Na Mlade rime so prihajali ljudje, ki jih niti midva z Veroniko nisva poznala. In ravno oni so bili bistveni. Brez pravega pogona jih ne bo več nazaj. In jih tudi res ni, obisk je padel za dve tretjini. Na prejšnjih Mladih rimah nas je bilo vsega skupaj kakšnih štirideset. Vsi se zavedamo, da je obisk upadel tudi zato, ker ni več mene. Obstaja nevarnost, da bi se projekt razgradil. Mlade rime so zaživele kot neka politična stranka.

V katerem smislu?

Da obstaja neka trdna enota, ki se razgradi najprej na dva dela, potem še na več delov in delčkov, ki se ne najdejo nikjer in ustanovijo novo stranko. To se dogaja z Rimami, ljudje so zmedeni. Če bi se tega zavedel prej, bi tudi Veroniki takoj povedal, da je največji sovražnik pozabljenje. Enkrat pozabiš, potem pa kar naenkrat nehaš hoditi.

Kaj pričakuješ od novih Tercetov?

Iztoka Osojnika in Toneta Škrjanca sem kontaktiral že pred dvema letoma, ravno zato, da ne bi Terceti padli v pozabo. Od festivala niti ne pričakujem ne vem kaj, bi pa rad, da bi se do poletja izoblikovalo neko manjše trdno jedro, da bi lahko potem organizirali mesečne Tercete. Kar ne morem čez to, da nisem več vsak mesec na odru, zato že imam idejo, za katero spet poskušam najti prostor na Metelkovi. Po Rimah zavestno nisem takoj začel z mesečnimi dogodki, da se Mlade rime razvijejo po svoje. 

Ampak kljub temu si po mojem letos nastopal vsak mesec.

Čisto ponevedoma! Verčeri brez elektrike so se že zgodili tako. Ko so me povabili, sem dobil idejo, da bi publika lahko ležala, bralci pa bi bili razporejeni po nadstropjih hostla [Tresor].

Kaj pa za branje ob dnevu poezije, je bila ideja tvoja ali so te povabili?

Ideja je bila moja, kontaktiral sem sodelavke Društva študentov primerjalne književnosti. Mlade rime sem zapustil januarja, februarja smo se že dogovarjali. Že tri leta sem razmišljal, da bi organizirali tak večer na Mladih rimah, pa se nekako ni zgodilo.

Razlika v liku Dejana Kobana zdaj in prej je po mojem ta, da si prej imel Mlade rime, zdaj si pa razpršen na mnogo polj in lokacij. Tudi povezuješ se z različnimi kolektivi, ki so nastajali in izginjali praktično čez noč: platforma Rob, zdaj že uveljavljeni in aktivni Prebranec, zadruga Razljutin v Rogu … Ali kaj od tega obstane?

Rob, platforma za izdelavo knjižic, ostaja in bo delovala. Trenutno stagnira, a jo bomo kmalu spet zagnali.

Kaj pa Razljutin?

To je bil pa predprojekt samoorganizirane zadruge Rasputin, ki ne bo zajemala samo literature. Tukaj si želim sodelovati tudi z mladimi arhitekti. Imam idejo, da bi se v nekem razpadajočem objektu zbrala skupina ljudi, ki bi zintervencijami bi ustvarila prostor znotraj razpadajočih prostorov in ponudila vsebino v nekem krajšem časovnem obdobju, denimo desetdnevnem taboru, na katerem bi ljudje lahko tudi sodelovali; mogoče kot nekakšen atelje. Lep primer takšnega prostora bi bil razpadajoči kino v Borovnici zraven kluba Arterija, ki deluje tako rekoč v neki garaži, zraven je pa ta izjemno lepa modernistična stavba. Ta zadruga se ne bi nikoli naslanjala na državno pomoč.

Tukaj me zanima dvoje: od kod ta neverjetna energija, gon po ustvarjanju dogodkov, in kako to, da je ta gon vedno del nekega povezovanja?

Če se povežeš z različnimi ustvarjalci, lahko narediš boljši dogodek. Tudi pri ustvarjanju ne smeš biti usmerjen v eno točko. Da se dobro izraziš, potrebuješ različne vplive. Tega me je naučila izkušnja na nekem koncertu improvizirane glasbe. S časom mi je pritrjevalo vedno več ljudi, povezalo se je vedno več elementov. Tako sta k meni pristopila tudi Blaž in Staš …

Mislil sem bolj v smislu tebe kot nekakšnega neodvisnega producenta. Okoli sebe vedno zbereš še neko skupino ljudi, ampak znotraj nje ostajaš kot Dejan Koban izredno prepoznaven. Zdaj si že tako prepoznaven, da si vedno v centru.

Itak sem ekshibicionist in rad na odru afne guncam. (smeh)

Počakaj, kateri Dejan Koban je to?

Oba! Ampak ne maram ljudi. Kjer je preveč ljudi, se počutim zelo tesnobno. Tako se je zadnje čase dogajalo tudi na Mladih rimah, bil sem že čisto na robu. Po drugi strani je pa seveda laskavo, če je pred tabo veliko ljudi. Sicer pa, če bi imel neko svoje ogromno stanovanje, bi imel tudi prireditveni prostor in povezovanje ne bi bilo več tako potrebno. Povezovanje pa je pomembno tudi zato, ker se sicer hitro izpoješ. Meni se je to zgodilo s plakati za Mlade rime, da sem na koncu že precej trpel. Potem je prišla Gaja Naja Rojec, ki je zadnjih nekaj let skrbela za celostno podobo Mladih rim. Sodelujeva tudi pri Tercetih, za kar je iznašla nov likovni izraz. Nočem imeti nadzora. Sinergija mi je neizmerno pomembna.

V redu, razumem, da nočeš izvajati nadzora, ampak zdi se mi, da si postal že tako prepoznavna osebnost, da mogoče vsak projekt s svojo prisotnostjo nehote zaznamuješ in prevzameš.

Hja, mogoče. Poudarjam, da tega nikoli nisem imel v mislih, ne rečem pa, da mi ne godi. Saj niti nisem vedel, da sem tako prepoznavna osebnost. Pa sem si vedno želel, da bi bil nekako prepoznan. Vedno sem imel občutek, da ne znam dovolj dobro pisati, hkrati pa se mi je zdelo, da je nekaj v meni, za kar moram samo počakati, da pride ven. Ni nepomemben podatek, čemu sem se zaposlil na RTV. Hotel sem imeti plačo in se preseliti v Ljubljano, da bi se lahko ukvarjal s poezijo. To je bilo leta 2000.

V smislu pisanja ali organiziranja dogodkov?

Vse.

Torej je šlo za neko celostno ukvarjanje s poezijo?

Tako. Ali kar z literaturo. V Podnartu na Gorenjskem bi mogoče lahko letno priredil samo dogodek ali dva ob 8. februarju v kulturnem domu, kjer bi brali Simona Gregorčiča. Ampak nisem se hotel ugnezditi na periferiji. Zato sem šel v Ljubljano. Nekaj stvari v življenju me je gnalo, ne da bi sploh vedel, zakaj. To je bila ena izmed njih.

Tudi ko si nazadnje predstavljal svojo zbirko oz. zbirke v nastajanju si se prav tako povezal z mnogimi ljudmi, da to spet ni bil večer Dejana Kobana, temveč Dejan Koban and friends. To se mi zdi značilo za vse dogodke, na katerih si sodeloval.

Bilo je nekaj imen, za katere sem si od nekdaj res želel, da bi kdaj sodelovali. Pa sem jih poznal samo kot bralec. Kaj bi bil takrat dal, da bi lahko z njimi nastopil! Ko si enkrat tudi sam bolj prepoznaven, je to mogoče. Ampak svoje prepoznavnosti se zares očitno še niti ne zavedam. Zdaj povabim mlade, da jim dam priložnost. Mladi ne dobijo dovolj priložnosti. To je dejstvo. Saj beremo revije. In jih ni. Denimo v Sodobnosti.

Tudi v Literaturi?

Literatura objavlja tudi mlade.

Samo podvprašanje – bereš elektronske revije?

Ja, hotel sem poudariti tiskane revije. Tudi vaša spletna revija je drugačna od tiskane. Apokalipsa je imela Pesniške zarje, pa v njih precej neredno objavljajo. Poetikon je objavil po dva avtorja. Nihče se ne bori za to, da bi predstavljal mlade avtorje. Koridor, denimo, je super platforma, ampak to je od mladih za mlade. Osrednji literarni mediji pa tega interesa nimajo.

Dobro, kaj pa Idiot?

Idiot je spet od mladih za mlade.

Saj so vse revije nastale iz nekih mladih krogov, ki so se postarali skupaj z revijo …

To je pa zelo res.

Kakorkoli, v vsem tvojem udejstvovanju se mi zdi prepoznaven nekakšen demokratičen princip. Ekstremen primer tega je bil mogoče, ko si na viteškem turnirju kot zmagovalec predlagal, da bi si nagrado delil. Zakaj?

Zmagovalec po navadi pobere vse.

V tvojem primeru pa pol.

Ne zdi se mi problem, če pobereš vse. Ampak Sergej Harlamov je preprosto imel boljšo pesem. To sem povedal že prej, ko sem videl polfinalne pesnike. Moja pesem je bila med najboljšimi, mogoče prvimi tremi, ampak pesem Harlamova je bila najboljša. Imel sem pa tudi druge pomisleke, saj sem videl, kako so skozi leta delovale žirije, ki moji kletvic polni pesmi gotovo ne bi bile naklonjene. Konec konecev – evo, prepoznavnost! –, pomislil sem tudi na to, da bi na izid utegnila vplivati moja prepoznavnost. Imel sem prav, neka druga pesem je bila boljša, članica žirije pa je javno povedala, da je moja zmagala samo z eno točko prednosti. Ampak mogoče sta nad Sergejevo pesmijo zmagala moja zagon in ukvarjanje z organiziranjem dogodkov. To ni fer.

Pa dobro – je bila to pravičniška gesta ali gesta iz ponižnosti?

Ne vem!

Ajde, izberi!

Moram nekaj od tega dvojega?

Pa povej kaj tretjega.

Saj mogoče se bo izkazalo, da je šlo za nekaj od tega dvojega. (smeh) Želel sem samo opozoriti, da je njegova pesem boljša. Sergeja prej sploh nisem poznal.

No, ti si bil tekmovalec, zakaj bi to ocenjeval ti, če je to delo žirije?

Ker kot nagrajenec lahko! (smeh) Z nagrado lahko narediš, kar hočeš. Lahko jo tudi zavrneš.

Po mojem je to edino, kar lahko z njo narediš. Ne moreš je pa dati nekomu drugemu.

Ne vem … Očitno jo lahko razdelim.

Mogoče si nagovoril neko šibko točko žirije.

Mogoče. Ali pa sem ponevedoma pokazal neko viteško gesto. Če ne bi res čutil, da je tako prav, tega ne bi naredil. Vsak od nas je potreboval denar. Tudi železne vrtnice [nagrade] ne moreš dati na pol. Verjetno pa bi mi bil to gesto lahko prisodil marsikdo, ki me pozna.

Nekaj podobnega je na Urnih zgodbah naredil Dano Ličen, ki je finaliste povabil k delitvi materialnega dela nagrade.

Super.

Ampak zgolj v materialnem smislu.

Kdor vidi vse samo negativno, bo tudi v moji gesti videl samo preseravanje.

Je bila to torej tudi kritika nagrade?

Ne vem; denar gotovo potrebujem. Ampak nisem mogel čez sebe. Kar sem naredil, je bila pač najboljša izbira.

Torej pravičniški občutek?

Ne vem! Mogoče. (smeh)

Prej si omenil, da bo slogan »Poezija je kul!« vedno ostal del tebe, čeprav se je vzpostavil prav skozi Mlade rime. A tudi ta slogan je doživljal premene. Poezija je kul, potem je bila nujna (kar se mi je zdela čudna navezava na Miklavža Komelja, ki se s tem mogoče tudi ne bi strinjal, ne vem), potem je bila poezija »nenormalno kul« … Kakšna je povezava med nujno in kul?

S Komeljem to sicer nima zveze.

Ampak vseeno je težko mimo njegove esejistične zbirke Nujnost poezije. V smislu odmeva.

Odmev obstaja, sicer se je pa ta različica navezovala na vstaje. Zdelo se mi je, da se morajo temu gibanju pridružiti tudi literati. Da ne čakajo nekje na varnem.

Saj to, da je nekaj kul, včasih pomeni prav varno distanco, samozadostnost, samozadovoljstvo.

Tudi lahko. Sicer je bila poezija vmes tudi »nenadjebljivo kul« pa še kaj bi se našlo. Mutacije so bile hote nekoliko naključne. Edino »nujnost« je imela pridih angažiranosti.

Je angažiranost potlej kul?

Upam, da ne. Bolj nujna. Upam. (smeh) Ko bo angažiranost kul, takrat bo grozljivo.

Za konec, in če si čisto odkrit: ali bi ti bilo ljubše, da bi te spraševal več o Dejanu Kobanu, pesniku?

Mogoče pa res! V zadnjih letih sem bil ob tem, da me je večina ljudi poznala predvsem ali samo kot soorganizatorja mladih rim, večkrat nezadovoljen. Mlade rime gor, Mlade rime dol … Kot da nisem sposoben za nič drugega.

Kot če igraš v nadaljevanki, potem pa ljudje mislijo, da je to tvoja edina vloga.

Ja! Jeniffer, friends for ever! Zato bi pa bilo fajn, če bi lahko kdaj odgovarjal tudi na kakšna vprašanja o poeziji.

Ampak pogovarjava se prav danes, ko se začenjajo tvoji novi Terceti …

Ja, tudi to je lepo delati.

Nujno?

Tudi nujno. V petek bom denimo bral ob rojstnem dnevu Radia Študent.

Se ti zdi, da mora poezija res sodelovati na vseh takšnih dogodkih, benefitih, protestih?

Zaradi poezije so ljudje nekoč tudi umirali.

Ampak poezija ni več nobeno orožje. Ali še ima kak vpliv?

Prepičan sem, da ga ima. Kako je velik, to je pa stvar posameznika. Poezija bo vedno imela vpliv. Poezija je seveda leposlovje, razgaljanje čustev, je pa tudi prekleto resna stvar, stroj, ki lahko marsikaj povozi.

Če se spomnim Protestivala, če je to že bil Protestival, si organiziral oder …

Ne, ne, tam sem bil samo zraven.

Ti si bil tam, ti si napovedoval, kako bi naj to povezali s kom drugim?

Ampak organizirali smo skupaj. Predlagal sem, da bi vključili tudi pesnike, kulturniški oder pa je bil že vzpostavljen. Tudi drugi pesniki so že bili zraven. Nisem vseh povabil jaz.

Moja sledeča provokacija ima torej napačno izhodišče, pa vendar: je bila to priložnost, da poezija dobi večjo publiko, ali da nekaj dejansko spremeni?

To je bil trenutek, da se poezija vkomponira v družbeno resničnost tistega trenutka. Ne pa da je doma, vse spremlja na televiziji, čez nekaj let pa se spomni in nekaj objavi.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vihar v kozarcu vode

    Ana Geršak

    »Balkan, odprta žila Evrope« Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov … →

  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →

  • Abraham, nagrade in Uroš Zupan

    Gregor Lozar

    Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen … →