Zagate z vrednotenjem

Naj kar za začetek razširim na hitro in na pamet izbrani naslov in postavim tezo, da so z vrednotami in njihovimi vsakokratnimi aplikacijami, torej z vrednotenjem, skoraj le težave. Te zagate mi, zainteresirani za kritiko in večinoma njeni pisci, morda najbolj opazimo na primeru literarnega vrednotenja. Redko se zgodi, da nabor in izbor naših kolegov, ki jih povabijo v katero od žirij za vse bolj številne literarne nagrade, popolnoma sovpade z našim lastnim, redko se nam zgodi, da naše sedenje v kateri od žirij vsaj kateri od kolegov pohvali kot zgleden primer trdne in nevpletene presoje, da s svojim tihim odobravanjem ali celo napol sramežljivo in na glas pove, da se z izborom strinja.

 V praksi in na terenu je to še bolj očitno; če pogledamo najnovejši primer, nagrado sestrskega gledališko-kritiškega združenja, vidimo, da so kolegi in kolegice kot najbolj uspešno izbrali predstavo – kolikor sem videl na posnetku – brez igralca, ki ni bila uvrščena v nobenega od treh programov nacionalnega gledališkega festivala, tako rekoč ni imela ponovitev in je tako kritiška srenja niti ni imela priložnosti videti. To pomeni, da so se odločali na podlagi posnetka oziroma po nekem vnaprejšnjem prepričanju, kakšna naj bi najuspešnejša in najboljša predstava bila – odločili pa za nekakšen Opus nič, ki ga je naša literatura dobila s Francijem Zagoričnikom sredi 1967. leta. Vnaprejšnje prepričanje oziroma naperjenost na določen model spektakelskosti je seveda samo drugo ime za predsodek. So še podobni primeri, ko denimo na festivalu komedije žirija izbere predstavo s polja komercialne produkcije, publika pa za stopnjo bolj zahtevno v izvedbi ene od treh gledaliških hiš s statusom nacionalnega gledališča. 

Rečemo lahko, da ne gre za zagate kakšne ožje stroke ali dejavnosti, da je zadeva širša in da presega naše kraje in običaje, da ni samo stvar vpletenosti in dejstva, da nas je komaj za malo razširjen incest in da se potem dogajajo nepregledne, čeprav opazne nečednosti, ne bom govoril o mafijskem, predmodernem združevanju, lojalnosti in omreženosti. Na tem sem se napasel na prejšnjem kritiškem srečanju. 

Kriza vrednot je širša, samo poglejte strice iz Švedske akademije, ki podeljujejo Nobelovo nagrado za književnost, in avtorje, ki so jih izžrebali v dvajsetem stoletju. In poglejte, koga vse niso, in se nam med njimi zdi, da je Churchill med redkimi, ki je svojo nagrado zaslužil, čeprav ni napisal nobenega literarnega, leposlovnega dela. 

Vendar je kriza še starejša kot stoletje, traja vsaj nekje od razbitja in razlitja metafizičnega dojemanja vrednot. Naj omenimo vsaj dva avtorja, da bomo zadevo približno časovno zamejili, Heidegger, denimo, je ob pisanju o Höllderlinovi poeziji in njegovem spraševanju »čemu pesniki v ubožnem času« zapisal, da je mera, po kateri bomo sodili pesništvo, ključna, pri tem pa se zvijačno spraševal : »Kaj je merilo pesniške ustvarjalnosti? Mogoče je to vprašanje pretežko za človeka in mogoče je prezgodaj postavljeno«, pravi v Pesništvu in mišljenju po neki beograjski izdaji iz osemdesetih.

Da je bila zadeva neodgovorjena in odprta, dokazuje tudi novorevijaška debata o tem istem izpred kakšnih dvajsetih let, namreč čemu pesništvo in kaj je s poetičnostjo. Tipična debata, ki je mogoča takrat, ko se dopolnjuje prerokba o koncu umetnosti v prav heglovskem smislu, ki se je medtem že dogodila; ne kot izginotje umetnosti, ne kot ukinitev, temveč kot izguba njene privilegirane vloge.

 Mimogrede, res vse bolj lahko rečemo, da je kultura vse bolj dekorativna – poglejte samo razpise našega glavnega sponzorja, Ministrstva za kulturo, ki spodbuja kulturo kot nekakšno vrsto okraševanja okolja in spodbuja njeno dostopnost, ne samo topografsko, tudi glede dometa in sprejema. Imenujmo zadevo kar ničejansko in povejmo, da gre za demokratizacijo okusa, za tisto bedno presojanje nereflektiranih množic, ki se je Nietzscheju tako zelo gravžala. Danes v čast dostopnosti in komunikativnosti v poezijo zavijajo ribe in prirejajo performanse za naključne azijske pasante, ki skozi fotkanje fiksirajo tisto, za kar bodo doma ugotovili, da so spregledali. Če se spet vrnem k spektaklu; dostopnost, ki je s strani glavnega sponzorja kulture posebej stimulirana s točkovanjem pri performativnih praksah, pomeni, da je uličarski dogodek vedno bolj dostopen in bolje točkovan od tistega v dvorani. Vemo pa, kako se imenuje tisto, kar ni moglo biti predstavljeno na dvoru ali v cerkvi; to je tretja veja, tretja pot, trivia, zaradi uličarskega karakterja imenovana tudi estrada.

Zaenkrat samo toliko o ministrstvu, da ne bi pozabili, da je tale tekst po žanru filipika. 

Heidegger, Hölderlin, Nietzsche; kako se to ponosno sliši! Če malo spustimo, povejmo zadevo z drugega zornega kota; odkar ni več utopije, odkar smo demontirali metafiziko, so vrednote poljubne in se jih lahko licitira. 

Seveda je končni rezultat izražen s ceno, z denarjem, ki nima nobenega pokritja (več), temveč je stvar bančnih špekulacij in takistega početja velikih ocenjevalcev stanja svetovne in nacionalnih ekonomij. Precej slabo za nas, je že treba povedati. 

Vrednote so tako vedno vrednote za nekoga, in za nas, ki poskušamo te vrednote prodajati in mogoče od te /raz/prodaje za silo preživeti, so to vrednote naročnika, njegove pa vrednote njegovih bralcev. Ti so kao naveličani dolgih in poglobljenih tekstov, po naporni službi hočejo nekaj zabave in te na prebrisan način, zato se delajo intelektualce in se oborožujejo z informacijami, ki jih bodo prodali na prvi zabavi v pogovoru z drugimi, ki knjige enako kot oni niso prebrali. Moram priznati, da me je včasih groza, ko se zavem, da vsiljujem svoje poglede na literaturo tistim, ki preberejo morda 3–5 knjig na leto, pa jim sesujem kakšnega kultnega in modnega avtorja. 

Čas, v katerem se nahajamo, je kastriran za svoje emancipatorične potenciale in projekte. Je čas malega voza, hinajane, na katerega se vkrca vsak sam, na drezino namesto na vlak, to veliko metaforo sprememb, gibanja, napredka, boljšega jutri. Kot da plovemo na napihnjeni traktorski zračnici in se potem kobacamo v zaliti gramoznici z mislijo, da smo morjeplovci. 

Zdi se, kot da se je čas ustavil in zalebdel, pa ne v tistem nenevrotičnem smislu, kot smo odpoved eshatologiji in poganjanju časa razumeli sredi osemdesetih in si oddahnili od pospeševanja časa in maličenja sedanjosti v imenu obeta jutrišnjega raja; tisti čas je imel več potenciala ravno zaradi odrekanja napredovanju. Potem je prišel diktat najstrašnejšega vseh gostov, trga, in zdi se, da je medtem prišlo do finalnega izčrpavanja vsega po ljudeh s posebnimi potrebami, po infantilnih požrešnežih, še malo belimi pod nosom. In ob tem do totalnega nadzora, ki se niti ne trudi več s kakšno demagogijo o lepšem jutri. Ki se ne trudi prikrivati svojega početja s sklicevanjem na vrednote, za kaj takega očitno ni več potrebe na nobeni strani, ampak s krilaticami o prostem trgu in pretoku delovne sile in kapitala skoraj že prisega na socialni darvinizem. 

Hočem reči, da se od denimo Nietzscheja sem zadeve slabšajo, čeprav kot da vrednostni relativizem nekateri spretno retorično izkoriščajo. Na nekaterih področjih prihaja do retradicionalizacije in re-fundamentalizacije vrednot in marsičemu, kar slišimo o vrednotah v javnem prostoru, bi se še pred leti sladko nasmejali; hočem reči, da so vse glasnejši tisti, ki govorijo o večnih in nedeljivih vrednotah, vendar te tartifovske kreature takoj prepoznamo po njihovem praktičnem nečednem početju. Vrednote navzven, navznoter njihovo eklatantno kršenje, pač v skladu z njihovim prepričanjem, da je bolj moralen tisti, ki ima dvojno moralo.  

Da so z vrednotami težave, dokazujejo tudi nekatera domača teoretska besedila, pa tudi nekatera tuja, denimo Književna aksiologija Miodraga Radovića, s katerimi si nisem mogel prav veliko pomagati. Eno ključnih in odskočnih, vsaj iz časov, ko sem še več bral teorijo, je nedvomno knjiga Janka Kosa, profesorja večine kritiških kolegov generacije, ki ji pripadam, torej pretežno tudi že nekdanjih kritikov, s pomenljivim naslovom Marksizem in problemi literarnega vrednotenja. Dejstvo je, da je že v naslovu razprave beseda problem; marksizem se je takrat zdel še zelo neproblematičen, vmes zelo problematičen, ker je bil prej kot neproblematičen nekako vsiljen v šolske in visokošolske kurikulume, danes, toliko slabše za stanje stvari, je menda spet še kako aktualen.

Ne mislim vas dolgočasiti z obnovo obsežne in tehtne razprave; da bi razumeli razmerje med vrednotenjem znotraj vede in vrednotenjem za sproti, torej manj z vedo podprtim in zato manj objektivnim kritiškim vrednotenjem, bomo raje grobo povzeli kar zadnje poglavje učbeniško in pregledno zastavljenega dela Očrt literarne teorije.

 To govori o možnostih in mejah literarne aksiologije, vede o vrednotah v literaturi. O tej razpravi bom spregovoril tudi zato, ker Kos že razdela razmerje med vedo in njenima oskrbovankama – kar se vrednot tiče – literarno zgodovino in literarno kritiko, kar se mi je zdelo dobro izhodišče za debato.

»Literarna aksiologija je teoretična veda o vrednotenju literarnih del, zato sama ne more svojih načelnih dognanj prenašati v ocene konkretnih besednih umetnin, razen ko jih uporablja za primere posameznih vprašanj. Uporabo svojih dognanj prepušča literarni zgodovini in literarni kritiki. Vendar je TA pri sprotnem ocenjevanju literature večidel samostojna, ker se ne opira pretežno na teoretična spoznanja o literarnih vrednotah, ampak vrednoti neposredno, z občutkom in praktičnim namenom.«

Imamo torej vedo in njeno manj utemeljeno sestro kritiko, ki da več na občutek in praktične namene; že beseda občutek, ki bi jo lahko zamenjali z okusom, in besedna zveza praktični namen, ki bi ga lahko grobo prevedli v Zeitgeist, v duha časa, nam kažeta, na kako spolzkem terenu smo, vsaj glede vede. Vendar, če se vrnemo na Očrt, Kos kritiko izloči iz vede, »saj ne teži k znanstveno-filozofskemu, historičnemu ali teoretičnemu spoznanju besedne umetnosti, saj stopa v neposredno kritično razmerje s tekočo, lahko pa tudi preteklo literarno tvornostjo. Zato mora biti njen pristop k literarnim delom čim bolj neposreden, spontan, doživljajski in oseben. V ta namen literarnemu kritiku ni nujno potrebna pojmovno izdelana vrednostna teorija, saj vrednoti neposredno iz svojih življenjskih, etičnih, spoznavnih ali estetskih nagnjenj, potreb in spoznanj.« Kos nadalje zapiše, da si z aksiologijo lahko morda več pomaga literarna zgodovina, kritika pa zgolj izjemoma, saj »ustvarja literarno kritiko v pravem pomenu besede šele konkretno, neposredno dojetje literarnega teksta, ne pa abstraktna teorija, ki pojasnjuje predvsem splošne pogoje, možnosti in smeri literarnega vrednotenja.«

Kos je sistematičen in nadalje spregovori o vrednotah in pri tem našteje idealistično filozofijo s prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje, ki je izdelala teorijo, da so vrednote nekaj idealnega, da obstajajo neodvisno od subjekta, ki vrednoti, da so vrednote objektivna stvarnost ali kvaliteta v samih stvareh. Kos omenja, da je v subjektivističnih filozofskih smereh obratno, vrednote so zgolj nekaj subjektivnega, saj subjekt določajo njegova nagnjenja, interesi in misli. Kompromisno sklene, to povzemam kar najbolj grobo, da je vrednotenje odnos med subjektom in objektom, da mora biti v literarnem delu neka kvaliteta, ki jo potem neka doba sprejme in poudari, druga pa – kakor hoče, ja ali ne.

Kos nadalje, kar morda nekoliko kaže čas nastanka razprave, govori o tem, da so »estetske novosti v podobi tako imenovanih inovacij zmeraj pogostejše, na prvi pogled izrazitejše, s tem pa tudi bolj podvržene nagli spremembi, saj jih bo pospešeni literarno-estetski razvoj, ki vpliva na okus bralcev, kmalu zamenjal z novimi«. In še zapiše, kar je tudi davek času pred splošno sprejeto tezo Leslie Fiedler, da je treba preskočiti vrzel med množično in elitno literaturo, kar je bil programatski in deklarativen namen ameriškega postmodernizma, da »kljub splošni relativnosti vrednot na vseh treh ravneh, spoznavni, etični in estetski, veljajo razločki, ki dopuščajo ali celo terjajo razlikovanje med deli z večjim ali manjšim, stalnim ali kratkotrajnim vrednostnim namenom. […] s tega stališča je mogoče določiti tudi vrednostne razlike med tako imenovano ›visoko‹ ali ›pravo‹ , to je umetniško literaturo, ki zajema dela z največjo možno spoznavno, etično in estetsko vrednostjo, in pa nižjo, zabavno, množično ali trivialno literaturo.«   

Medtem se je marsikaj spremenilo, predvsem pa se je zgodil obraten proces; v slovenski kritiki je že v drugi polovici sedemdesetih, z Aleksandrom Zornom, Dragom Bajtom, ki sta spremljala predvsem svoje generacijske kolege iz vrst proznega ludizma oziroma nove proze, že prišlo do žanrske dehierarhizacije. Torej do praktičnega izenačevanja ali vsaj neizključevanja ›nižjih‹ književnih žanrov, včasih kar naravnost kolportaže: spomnimo se na Filipčičev X-100 roman, ki že z naslovom provocira kot bedne krimi brošurice iz kioska, ali pa pomenljiv naslov Švabićevih Ljubavnih povesti, pa Klečevega Dr. romana. Omenil sem samo tiste, kjer lahko iz naslova sklepamo, kaj priklicujejo in čemu se posmehujejo. Potem smo brali Majo Novak in njene kriminalke od Cimer do Karfanaum ali As killed. 

Vendar se je potem zgodil v zadnjem desetletju še en obrat, in na tega moramo biti še prav posebej pozorni, saj gre za kič, kolikor je kič definiran kot tisto, kar se predstavlja kot nekaj, pa v resnici to ni. (Eden najboljših primerov je denimo kitajski ›švicarski nož‹, ki sicer zvrta s spiralo v plutovinast zamašek buteljke, samo ko ju hočemo, prepletena, izvleči, se pa spirala zravna. Videti je kot odpirač, samo ne odpira; pa še je tega). Zdaj žanrski pisci, ki večinoma niti nimajo kakšnih visokih literarnih ambicij, pišejo kot da avtorsko in prizadeto, saj stavijo bolj na sentiment bralne publike kot na prepoznavanje svoje morebitne pisateljske veščine. In prav imajo, posebej še v navezavi z dobrim piarom založbe je lahko takšnim delom, ki na poproščen način opravijo s krajo organov v balkanskih vojnah, s srebreniško tragedijo, z izbrisom post festum in iz varne razdalje dvakratne odločitve dveh sodišč, zagotovljen še kako odmeven sprejem. Če smo morali prej prežati na fino – ali pa tudi ne – ironijo, videti in prepoznati, kje se generacija, ki je odrasla ob stripih in risankah namesto ob filmih tipa Ne joči, Peter ali Pastirci ali Balada o trobenti in oblaku, ki so jo bolj zaznamovali Buldožerji kot Mozart, norčuje iz literarno plažne konvencije, moramo zdaj, ob vsej odprtosti do velikih družbenih vprašanj, prežati predvsem na izrabo, da ne rečemo zlorabo sentimenta in velikih socialnih tem. Ker je vse, tudi čustva in humanost, na pultu in naprodaj. 

In bolj kot kadarkoli moramo biti pozorni, prav v potrošniškem smislu, kajti mi smo pravzaprav tudi privilegirani zastopniki bralne publike, ali nam med platnicami res ponujajo tisto, kar oglašujejo na zavihkih in mimo njih. Angleški avtor je napisal knjigo Zgodbe s ploščate zemlje, kjer analizira angleški medijski prostor in ugotavlja, da je približno 70 odstotkov tistega, kar sprejemamo kot verodostojno, nastalo izpod peres raznih strokovnjakov za stike in odnošaje z javnostmi. Čeprav je zavito v obliko nevtralne in kot da bolj objektivne, manj v reklamne namene napisane članke.

Podobno se mora kritik ogniti pasti, v katero so padli nekateri vojni poročevalci, ki so pristali na embedded novinarstvo, na to, da jih vozi po bojišču in jim razlaga položaj vojska, o kateri bi morali poročati; vsaj dve kolegici poznam, ki sta bili ali sta aktivno vpleteni v delo katere od manjših založb, pa nisem zaznal, da bi bili pri pisanju kritik kakorkoli pristranski. Da bi se njuno delovanje v založbi kakorkoli zrcalilo ali odsevalo v njunih besedilih; nekateri laže izstopijo iz postelje z drugo stranjo. Pri vseh kolegih pa nisem popolnoma prepričan, da ne izhajajo iz predpostavke, da je katera od založb bolj uspešna in boljši promotor domače literature na tujem, tudi njihove lastne, da ima bogatejši program in da si torej zasluži, enako kot njeni avtorji, nekoliko prednosti na štartu.

Te anomalije pa so samo posledica razsutja vrednot. Živimo v času, ki je do konca, vendar na način pasivnega nihilizma speljal tisto ničejansko o prevrednotenju vseh vrednot. Inkaso je postal glavno merilo, ne samo za rumenjake. Inkaso je postal norma celo pri tistih, ki bi morali amortizirati učinke inkasa in se zavedati, da je literatura nekaj nemerljivega. Da iz literature nastajajo nacije, tako so Slovenci, ki jih je prvi knjižno poimenoval Trubar, pravzaprav pesniško-oštarijski projekt Prešerna in njegovega kroga in da je literatura in umetnost sploh eden redkih državotvornih projektov. Vse drugo so trg in marketing, globalizacija in spoznanje o nepotrebnosti, da ne rečemo dragosti in neekonomičnosti malih jezikovnih in nacionalnih tvorb.

Mimogrede, snovalci slovenskih simbolov so se ob osamosvojitvi resno ukvarjali z idejo, da bi spremenili ime Slovenija, pač zaradi včasih prav smešnih zamenjav s Slovaki. Vendar so bile to marketinške strategije, prenesene na nivo substance, danes pa se nam zdi, da ne zna niti javna televizija več vrednotiti literature, da je pristala na kramljajoče oddaje z avtorji, ki slabo obnavljajo lastne zgodbe, da je izginila refleksija in da je ob nepreglednosti knjižnega trga tudi v medijih vse manj prostora za kritiko. Seveda zagovorniki medijev prigovarjajo, da je število znakov enako, vendar je ravno v tem kleč: število znakov na naslov je s tem manjše, samo poglejmo, kaj se je zgodilo od osamosvojitve sem z romanom, ki je od nekaj čez 20 naslovov ob prvem kresniku prišel do 120 in več naslovov v zadnjih letih. Poglejmo, na kakšen način so obdelane literarne teme, in videli bomo, da je refleksija izrinjana in da jo zamenjujejo lestvice, preference mnenjskih vodij, zvezdenje in podobno ocenjevanje, pri katerem morda niti ni več namen, da bi bralec prebral kaj več kot oceno, izraženo numerično. In res me pogosto ljudje, ki kritike niso prebrali, začudeno sprašujejo, zakaj uravnilovka v tedenski reviji, kjer redno objavljam in sem ›podedoval‹ numerične ocene. Zato, jim odgovarjam, ker morda z monotonijo in njeno nepovednostjo lahko koga namamiš, da bo prebral tudi tisto tipkano stran besedila nad njo. 

Seveda je v času, ko so pop-kulturne vsebine in razni trači in napovedi vse bolj pomešani, težko pričakovati kakšno novo vstajenje kritike, tudi glede položaja znotraj časopisov; ti so vsaj včasih dajali kritikom streho nad glavo in omogočali neodvisnost njihovega početja, od Vidmarja prek Inkreta in Kolška in Lukana, torej kritiških vrhov in najbolj izpostavljenih in artikuliranih posameznikov.

In v času, ko nas berejo vse manj in je kritika vse bolj zapostavljena, na obeh straneh, ki bi jima morala služiti in ju povezovati, v času njenega prostorskega ožanja in finančnega ožemanja, je morda ravno stil tisto, kar namesto jasnih argumentov – ki jih je na polju 2000–3000 znakov težko razviti – vzburi določene bralčeve apetite. Pokaže, ali bi lahko njegova bralska naperjenost legla na določeno knjigo. Pri tem si moramo biti na jasnem, da zame najbolj referenčni kritiki niso nujno tudi najboljši ali tisti, ki jih najbolj cenim; pogosto se ob afirmativnem in tudi že malo pocukranem navijanju za določeno knjigo zavem, da smo si različni in da je navdušenje kolega/ice nekaj, kar me bo odvrnilo od branja. Vsaj ponudbe ne zmanjka, leposlovja je vse več in zato tudi vedno več balasta.