Za pogledi tema

Andrej Blatnik

Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna zapletena in umazana zgodba, ki je ob tej priliki ne bomo načenjali) je samo zaključil tisto, kar se je napovedovalo že prej, in je iztek subvencij Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo za Poglede izkoristil kot poslovno priložnost – ne le zaposleno namestnico odgovornega urednika, tudi zunanje sodelavce (ni povsem razumljivo, zakaj bi se pri medijih, ki slonijo na zunanjih sodelavcih, spraševali le o nadaljnji usodi zaposlenih, ne tudi njih!) je lahko »by the book« (kot v anglosaksonskem svetu uporabljajo frazo »po vseh pravilih«) odpustil iz poslovnega razloga.

Prelahkotno bi se bilo zatekati v predvidljive moralizme, kako da lastniki Dela s tem kažejo, da jim ni mar za umetnost, kulturo in družbo (kakor se je glasil podnaslov Pogledov) – čeprav je morda res tako, s tem nismo povedali nič novega in nič nepričakovanega. Novi in nepričakovani so zlasti odzivi na konec te zgodbe. Tako rekoč vsi odzivi prihajajo iz vrst »kulturnih praktikov«, kar je, enako kot konec Pogledov, simptom, ki je spregovoril. In čeprav se zaveda, da taka dikcija ni primerna za današnji čas, bo to besedilo na koncu postalo ravno to, čemur bi se bilo treba izogniti: moralka. Kaže, da ni videlo druge možnosti. Vendar pojdimo po vrsti.

 

Temelji in nadgradnje

Pogledi so nastali ob neki konkretni priložnosti, ob razglasitvi Ljubljane za svetovno prestolnico knjige 2010. Pričakovalo se je, in to so pokazali že s svojim imenom, da bodo nadomestili Razglede. Ti so iz Naših razgledov (1952–1992), štirinajstdnevnika, ki je bistveno zaznamoval slovensko intelektualno življenje druge polovice 20. stoletja, nastali v času, ko je »naše« vse bolj postajalo »moje«. V času, ki bi morda celo bolj kot prejšnji potreboval razmislek. Morda je tedanja Delova uprava mislila, da bo cool & fancy, če bo kot glavnega urednika nastavila Marka Crnkoviča, vendar je zlasti povzročila, da je staro bralstvo Razglede zapustilo, novega pa ni bilo (vsaj ne dovolj, da bi nadomestilo izpad starega). Koketni podnaslov »tako rekoč intelektualni tabloid« ni pomagal – izhajanje se je končalo 1999.

Nastajanje Pogledov ni bilo idilična zgodba. Ko je po raznih bizarnih zapletih štirinajstdnevnik pričel izhajati, je urednica Ženja Leiler v prvem uvodniku dne 7. 4. 2010 zapisala »Kulturnemu tisku gre na Slovenskem gotovo posebno mesto. […] Revije so bile nemalokrat tudi prostor kritične refleksije, ki je omogočal, da družba, kolikor in kakor je to vsakokrat pač mogoče, sploh misli samo sebe in artikulira svoje resnične dileme.« Ob še enem koncu splošno kulturnega medija (ali njegovi morebitni pretvorbi v spletni medij, saj urednik v listu, priloženemu zadnji tiskani izdaji, piše »vas vabimo, da nas še naprej spremljate na naši spletni strani«, vendar je zaenkrat nejasno, ali gre za spremljanje arhiva ali tudi novih vsebin) velja torej zlasti razmisliti, ali družba še želi misliti samo sebe in artikulirati svoje dileme.

 

Poslovni modeli

Trije uredniki Pogledov so, bi lahko rekli izhajajoč iz zunanjega pogleda, zastavili tri konceptualne modele urejanja tovrstne publikacije. Ženja Leiler je že od začetka zasnovala tržno-poslovni model, seveda v duhovnem smislu, z načelom prodiranja na vsa duhovna »tržišča«, tako v »levo« kot v »desno« intelektualno občestvo. (V narekovajih navedeni pojmi so v Sloveniji bolj retorične figure kot trdni označevalci.) Že v prvi številki so Pogledi objavili tako odlomek iz romana Draga Jančarja kot pogovor z Igorjem Vidmarjem, o Antigoni sta spregovorila tako Janez Pipan kot Janko Kos. (Zanimivo, zadnji tiskani Pogledi se iztekajo z refleksijo Kosove knjige Ideologi in oporečniki, ki v izteku domiselno reflektira konce kulturnih revij nekdaj in danes.)

Njen naslednik in prej pomočnik Boštjan Tadel (opozoriti velja, da je Tadel za natečaj Mestne občine Ljubljana pripravil Pogledom konkurenčno ponudbo, torej lahko v njunem sobivanju pod isto streho razpoznamo eno redkih, majhnih, pa vendar uspešnih slovenskih spravnih dejanj) je Poglede popeljal v aktivistični model: zlasti je v njih načel debate o kulturni politiki, ki so se povnanjale tudi v Trubarjevi hiši literature, še eni od posledic Svetovne prestolnice knjige, ki z zbeganim konceptom žal ne najde pravega mesta v knjižnem polju. Teh debat so se udeleževali praktično vsi teoretiki slovenskih kulturnih politik in nihče drug, in morda so prav zato zamrle ravno takrat, ko bi jih najbolj potrebovali – Tadel pa se je preselil k novemu delodajalcu, kjer s prenovo kulturne politike ne kaže nič bolje.

Zadnji urednik Pogledov Andrej Jaklič je v njih uveljavil, malce ironično rečeno, model javnega sektorja (cinik bi rekel poštnega nabiralnika), ki ga zaznamuje »anything goes« paradigma, koncept se je zameglil ter se skušal bolj odpreti popularni kulturi, s tem pa bralcem, ki se za tiskane medije ne zanimajo več oziroma, bolje rečeno, se ne zanimajo za plačljive medije. Poslovni model, ki je tem bralcem z nekaj malega zamika omogočal zastonjsko prebiranje vsebin na spletu, zanesljivo ni pomagal finančnemu stanju revije. Vprašanje pa je, ali je spodbudil toliko odzivov zainteresirane javnosti, da bi s tem upravičil prosto dostopnost – glede na število in kvaliteto komentarjev pod spletno objavljenimi članki se zdi, da ne. (Kar je nemara slaba popotnica morebitnemu spletnemu nadaljevanju.)

 

Oddih po koncu

S koncem Pogledov se odpira vprašanje, ali ne zastavljajo tudi vprašanja o koncu vseh teh treh konceptov, vsaj kar se tiče (vsaj) slovenske kulturne refleksije. Doslejšnje refleksije tega konca, od Arsovega foruma 24. februarja 2016  prek kontra do pro, od zunanjepoznavalskih prek splošnomodrostnih objav na spletu in družabnih omrežjih do zasebniških pogovorov, so se ob nekaj častnih izjemah ukvarjale zlasti z numeričnim vprašanjem: ali je 1500 ljudi (približna ocena števila bralcev ali vsaj naročnikov Pogledov ob koncu) res vsa humanistično-intelektualna elita, ki jo Slovenija premore – in je pripravljena tudi prispevati nekaj malega za branje tovrstne refleksije?

Nič čudnega: smo v dobi, ko kvantitete premagujejo kvalitete in ko ne gledamo zelo daleč naprej. Gledano po dnevnem izkupičku tako omejeno število bralcev, pa čeprav so med njimi morda močni oblikovalci javnega mnenja (ali vsaj potencialni prihodnji oblikovalci javnega mnenja), ni dovolj. Številke pa bi bilo težko zvišati: kriza je zdelala tudi humanistično inteligenco, ki jo iz lagodno živečega srednjega sloja vsaj od ZUJF-a naprej spreminja v prekariat. Človek se najprej odreče tistemu, čemur se lahko odreče, ne da bi čutil posledice. To je, na prvi pogled, tudi plačljiva kultura.

Največja slovenska medijska hiša v zasebni lasti je sicer promotivno za Poglede naredila več, kot bi lahko kdorkoli drug (ob zagonu jih je zastonj prilagala časopisu in ponujala na kulturnih dogodkih, v svojih drugih izdajah je objavljala toliko oglasnih sporočil zanje, da bi kateri drugi naročnik ob običajni ceni oglasnega sporočila že bankrotiral), vendar očitno v njih ni razpoznala dolgoročnega vzvoda za razvijanje občinstva, ki bi ji omogočal, da bi zaustavila zmanjševanje kvalitete svojih preostalih izdaj iz želje, da obdrži več bralstva. V današnji Sloveniji nič nenavadnega – za »razvijanje občinstva«, eno vodilnih gesel sodobnih evropskih kulturnih politik, skrbijo zlasti tisti, ki so večinsko financirani iz proračuna (naključna primera: Narodna galerija, Slovensko mladinsko gledališče …), ali tisti, ki za to dobivajo dodatna namenska proračunska sredstva (recimo slovenski založniki – več ko jih dobijo, več razvijajo). Nihče pa v ta razvoj kot naložbo za prihodnost ne vlaga kaj dosti lastnih sredstev. Cinik bi rekel: v prihodnost ne verjamejo dovolj.

 

Navidezna zastranitev: antiintelektualizem, zadnji egalitarizem

Enako se dozdeva, da je refleksija, ne le kulturna, v Sloveniji danes razumljena kot nekoristen hobi. Antiintelektualizem je pravzaprav zadnji preostali poskus vzpostavljanja slovenskega egalitarizma. Navidezna zastranitev: ne da bi jih opravičevali, bi bilo koristno primerjati seštevke dodatkov za stalno univerzitetno pripravljenost v osmih letih in na vseh fakultetah skupaj z, recimo, odpravnino direktorja Nove ljubljanske banke, ki je, ko je zapustil 100 % državno in ne ravno uspešno podjetje, za popotnico pospravil milijon evrov; poskus korekcije je propadel. Vprašanje plačila je očitno vprašanje prestiža tudi za vse druge bankirje in očitno se tudi univerzitetni menedžerji ne morejo upreti sodobnemu točkovanju »kolikor imaš, toliko veljaš«. Zanimivo pa je, da je pripravljenska afera zbudila toliko več javnega odziva kot odpravninske in divjeprivatizacijske zgodbe – morda se še zmeraj večinsko verjame, da delajo intelektualci zlasti za javni blagor, in ne za denar. (Do tega še pridemo.)

 

Seveda o(b)staja marsikaj

Seveda obstajajo kulturne revije, tiskane in spletne, tudi po Pogledih, kot so obstajale tudi prej, ob Razgledih, in zelo verjetno bo nastala še kaka nova. Vendar parcialna občinstva, ki jih nagovarjajo npr. v zadnjih letih nastale Outsider, Razpotja, Poiesis, Koridor in druge, niso (če so se omejile na e-izdajo) iz izdajateljske strategije izločila le stroškov tiska in bistveno zmanjšala stroškov distribucije, temveč so večinoma izločila tudi stroške plačila za avtorsko delo. Nekateri tuji analitiki komunikacijskega stanja, najodmevneje Chris AndersonDolgem repu (2006, slovenski prevod 2009), vidijo v tem edini vzdržni poslovni model – delaš tisto, kar si želiš početi, in če bo to zanimivo za dovolj soljudi, bo tvoje delo nekega dne tako ali drugače poplačano – preživljaš pa se z nečim drugim. Žal v sodobni aksiološki paradigmi »vreden si, kolikor te plačajo« taka konceptualna postavitev prispeva k avtomatičnemu razvrednotenju ustvarjalnega dela – in kdo bo potem plačal zanj?

V današnjih časih se komunikacijski krog bralne kulture odločilno spreminja. V zadnjih letih se pogosto opozarja, da bi morali znamenito geslo leta ’68 »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče« v današnjem času obrniti: »Bodimo nemogoči, zahtevajmo realno!« Realna prihodnost slovenske knjižne vsebine (in v veliki meri tudi kulture nasploh, vendar je to tema za kak drug zapis) pa je, glede na trende padanja prodaje knjig in naraščanja neplačljivega dostopa h knjižnim vsebinam, k čemur bo vse bolj prispevala njihova digitalizacija, očitna: ali bo v prostem dostopu, za katerega bomo našli ustrezne poslovne modele, ki bodo še naprej spodbujali njeno nastajanje, ali pa je nekega dne ne bo. Po raziskavi, predstavljeni v Knjiga in bralci 5 (2015), 27 % vseh bralcev (teh pa je 58 % prebivalstva), torej slabih 16 % Slovencev, bere tudi e-knjige; le štirje odstotki Slovencev pa za te knjige tudi kaj plačajo.

Digitalno je (ne le v naših krajih) splošno razumljeno kot brezplačno, česar se ne zavedajo le ponudniki filmskih in zlasti glasbenih vsebin, ki se vse bolj preusmerjajo k novim poslovnim modelom z novimi viri prihodka, ampak tudi ponudniki tiskovin: projekti, kakršen je bil skupni dostop do nekaterih uveljavljenih tiskanih medijev Piano, so se poslovili. (Piano je imel manj kot 2000 naročnikov, kar je bilo manj od števila naročnikov na katerokoli od tiskanih publikacij, vključenih v ta sistem.) S podobnimi težavami se srečujejo tudi drugi tiskani mediji, ki skušajo plačniški model prenesti tudi v digitalni dostop.

Vseeno ni dvoma, da bo informacijska prihodnost digitalna, a digitalizacija bo razen spremenjenega poslovnega modela prinesla tudi recepcijsko spremembo: nevrološke raziskave, nekatere so zajete v Carrovih Plitvinah (2010, slovenski prevod 2011), ugotavljajo, da je naše zajemanje teksta v digitalnem branju plitvejše ali pa za globinsko branje porabimo več napora. (Tezo, da je treba na spletu objavljati krajša besedila, če hočemo obdržati bralčevo pozornost, pa lahko preverite kar z raziskavo z udeležbo ob tem besedilu.) Z ekrana torej se bere, se bere vse več, vendar se bere … drugače. Komu ta sprememba škodi in komu koristi, pa je že predmet drugega razmisleka.

 

Potrebnost medijev

Načeloma skušajo medijske teorije utemeljiti potrebnost moderiranih medijev v digitaliziranem svetu s potrebo po poglobljeni informaciji, mnenjskosti (na ta način je recimo zastavljen FokusPokus, ki združuje pod skupno blagovno znamko različne blogerske komentarje, torej načeloma brezplačno vsebino, s čimer, bi rekel cinik, učinkovito zmanjšuje proizvodne stroške) in refleksiji, kar je vse nekako bila tudi lastnost kulturnih revij preteklega časa. Vprašanje je seveda, ali se ta ponudba individualiziranemu sodobniku zdi sploh še potrebna.

O potrebnosti ali vsaj učinkovanju tiskanih medijev govori temeljna knjiga spoja politologije in medijskih študij, delo Benedicta Andersona Zamišljene skupnosti (1983, slovenski prevod 1998; 2003; 2007). Po Andersonu je narod pripovedna konstrukcija, ki se vzpostavi prek skupnega branja (saj se spomnimo tez o Slovencih kot »narodu knjige«? še zdaleč nismo edini s takimi tezami!) in jo je mogoče izpopolnjevati in predelovati znova in znova, glede na spreminjanje samopodobe prek spreminjanja skupnega čtiva.

Kaj nas torej združuje v nacionalno (ali kako nadomestno) skupnost? Knjige te funkcije v današnji funkciji skorajda ne opravljajo več. Na lestvicah najbolj izposojanih knjig v slovenskih knjižnicah, ko z njih izločimo obvezna branja, (ob častnih izjemah Vesni MilekCavazzo in Goranu VojnovićuČefurji) nastopajo samo tuji avtorji (pustimo tokrat malo ob strani, da nastopajo v resnici skoraj samo tuje avtorice romanc). Zanimivo, na tovrstnih lestvicah v Veliki Britaniji je približno 4 % prevedenih knjig, čeprav pri Britancih prevedene knjige pomenijo le 3 % knjižne ponudbe. Pri Slovencih, kjer je približno polovica izdanih knjig prevedenih, pa ti prevodi zasedajo vsaj 98 % najpogostejših bralnih izbir. Na lestvice najbolj prodajanih knjig se slovenski avtorji uvrstijo zlasti, če umrejo.

Ali lahko izid popravijo in skupnost vzdržujejo tiskani mediji? Ko svoje študente (in to so študentje, ki večinoma načrtujejo delo v bibliotekarstvu ali založništvu!) vprašam, katere slovenske časopise berejo, se najde komaj kdo, ki jih bere vsaj občasno. Vsakič ko kupim časopis ali revijo pri svoji trafikantki, me zasuje s tožbami, kako jih skoraj nihče več ne kupuje. Mediji temu trendu sledijo v skladu z znano tezo Chrisa Andersona, da je včasih medij prodajal svoje vsebine bralcem, zdaj pa prodaja svoje bralce oglaševalcem, in se trudijo za prihodke iz prikritega oglaševanja, pa naj jih dostavlja korporativno potrošništvo ali ideološki koncept. Tudi kulturne rubrike v ustaljenih medijih postajajo vse bolj način promocije, o kulturi pišejo po zunanjem impulzu, ob gostovanjih, premierah, nagradah, in specifična teža kulturnega producenta vse bolj določa prostor, ki ga zasede promocija njegovega proizvoda. Kaj torej ostane kot identifikacijski moment? Glede na raziskave javnega mnenja v Sloveniji to ni ne država, ne ideologija, ne religija. Pri skupinskih športih navijamo za različne klube. Ostanejo smučarski skoki. Žal se heroji letalci ne rojevajo neprestano, skoki pa so sezonska dejavnost. Sezona se je končala.

 

Strašni novi časi ali nove spletne priložnosti?

Ob moraličnem zgražanju nad strašnimi novimi časi in nerazsodno optimističnem zanašanju na nove spletne priložnosti, ki bodo obšle te probleme, obstaja tudi tretja, še zmeraj obstoječa možnost: refleksija stanja. Ta pomaga pri spreminjanju stanja. Splošna preobrazba slovenske mentalitete, ki vse bolj odkrito poziva, da nehajmo misliti in začnimo delati, naj več ne rase nov rod poetov v deželi delavcev in kmetov, kakor so peli Hazard, žal spregleduje, da so se medtem tovarne in njive povečini preselile v cenejše kraje.

Kot že rečeno, odmevov ob ukinitvi Pogledov je kar nekaj bilo že pred ukinitvijo, nekateri med njimi precej polifoni. Bili so bolj reflektirani, kadar so bili javni, in bolj neposredni in slabše utemeljeni, kadar so se izražali na navidezno zasebnih socialnih omrežjih, kjer je prevladoval glas »every man for himself«. Tovrstnemu pogledu se niso odrekli niti pripadniki marginaliziranih kulturnih skupnosti, ki bi morali integracijske platforme najbolj podpirati. Sledili so lastnim partikularnim interesom: premalo urbane kulture, premalo vizualne kulture, premalo mladih, premalo … in tako dalje. Precej jih je zaključevalo v smislu »slovenska kultura je slaba«, »kar me zanima, najdem v tujini« in podobno, vendar te načelne sodbe niso omajale vere, da tisti, ki jih izrekajo, dobijo premalo poplačila iz slovenskega kulturnega proračuna. Da individualne kulturne identitete zase vseeno pričakujejo nacionalno ali transnacionalno (trenutno evropsko) financiranje, je človeško razumljivo, morda pa malce kontradiktorno. Konec Pogledov prispeva k izginjanju kulturnega habitusa (po Pierru Bourdieuju), enako kakor vsaka knjigarna v mestu manj pomeni izginjanje knjige iz javnega okolja, čeprav se posameznik tolaži »bom pa kupoval na spletu, pa še ceneje bo (morda)«. Morda bo res. Le da bo nakup na spletu narekovala vnaprej ustvarjena potreba, medtem ko je knjigarna v mestu, če je kdo stopil vanjo, to potrebo po svojih močeh soustvarjala, in v tem kontekstu bi se morali zavzemati za pravico do pogledov tudi za tiste, ki vidijo stvari drugače.

 

Ali o čem govorimo, ko govorimo o kulturi?

Morda pa je taka marginalizirana skupnost pravzaprav kar vsa skupnost tistih, ki se jim zdi, da so refleksija, kultura in refleksija kulture potrebne. Prej omenjeni Arsov forum je Uroš Grilc, ki je pravzaprav ustvaril pogoje za zagon Pogledov, zaključil z mislijo, da bomo imeli do novih pobud na tem področju opraviti s problematičnim mrkom kritike in refleksije v slovenski kulturi in retoričnim vprašanjem, komu bo to koristilo. Morda smo preprosto vstopili v novo obdobje, ko (vsaj slovenska) kultura in refleksija nista več res publica, kakor sta bili skozi vso zgodovino (ne le zahodne) civilizacije, ampak le še res privata, drobni užitek za tiste, ki brez njega ne morejo? Peticijo proti rezom v kulturi, ki jo je sestavil zdaj večinsko pokojni Nacionalni svet za kulturo, je podpisalo 2510 ljudi. To očitno ni pravi problem, saj je po številu podpisnikov peticija na nespodbudnem 44. mestu med aktivnimi, pred njo npr. peticije za vrnitev telenovele Rebelde na kanal A (3045 podpisov), proti junaško-resničnostnemu šovu Enota 14 (4855 podpisov) in seveda peticija za znižanje plače parlamentarcev na minimalno plačo (33758 podpisov) [podatki so z dne 23. 3. 2016]. (Po podatkih, ki jih je v publikaciji Kultura! Dejstva analiziral dr. Andrej Srakar, je mediana prihodkov samozaposlenih v kulturi v Sloveniji zelo blizu minimalne plače in stopnja tveganja revščine več kot še enkrat višja od povprečja vseh poklicev.)

Živimo v zanimivih časih. Po eni strani se v Sloveniji za izboljševanje občutka skupnosti razmišlja o domovinski vzgoji v šolskem sistemu in zanjo krčevito išče ustrezno literarno podlago, po drugi opazujemo razpad kulturnega sistema in bodisi razlagamo, zakaj mora razpasti, bodisi zgolj tarnamo, da razpada. Seveda je treba delati tudi v kulturi, brez dela ni jela, ali kako se glasijo ta večna gesla, vendar koristi tudi razmislek, ali bomo prihodnost s svojim delovanjem tematizirali ali zatemnili. (Če bi hoteli duhovičiti: ali bo ime prihodnje revije za kulturno in družbeno refleksijo, ki se bo skušalo umakniti nespodbudnim dediščinam preteklosti, Téma ali Temà?)

Kaže, da je tudi kultura podlegla splošnim družbenim trendom: vse več proizvajati, to vse bolj promovirati in svoje delo vse manj reflektirati. Temu sledi pospešena produkcija tako nacionalnih odrov kot alternativnih skupin, tako zasebnih založb kot javnozavodskih splošnih knjižnic. Signum temporis, bi lahko rekli in si umili roke. S tem, da kultura sledi splošnim družbenim trendom (ne pa jih, kakor smo nedolgo tega ne le verjeli, ampak tudi uspešno dokazovali, soustvarja), so morda lahko skoraj vsi zadovoljni ali do tega vsaj brezbrižni. (Še eno družbeno polje manj me ogroža, si misli slovenski odločevalec, vsaj nekaj bomo prihranili, si misli slovenski slehernik, bi komentiral cinik.)

Skoraj vsi – le tisti, ki se ukvarjamo s kulturo in morda od tega ukvarjanja celo živimo, si to malo težje privoščimo. Težko je kultura v javnem interesu, če zanjo ni dejavnega interesa, težko je utemeljevati, da je kultura skupna dobrina, če sami v njej ne vidimo nič skupnega. Ta téma potrebuje nov pogled. Množina se je očitno iztekla.

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pogled na konec

    Ženja Leiler

    Berem oni dan do konca članek Konec Pogledov  (do konca danes – očitno to počno samo še zaprašeni dinozavri, preden se spravijo k refleksiji, in nevedni reveži, ki … →

  • Konec Pogledov

    Dijana Matković

    Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena … →

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Izdelava: Pika vejica