V kraljestvu knjig

o Salon du Livre 2019 (Pariz, Francija, 15.3. do 18.3.)

Agata Tomažič

»In tako so se Makedonci že nekje sredi devetdesetih odločili, da bodo dali prevesti kakih sto svetovnih klasikov v makedonščino in približno enako število temeljnih makedonskih književnih del v angleščino,« pripoveduje Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo (JAK), navzočim članom oziroma v tem trenutku predvsem članicam slovenske delegacije. Sedimo na vlaku pariške primestne železnice (RER) in ura je še tako zgodnja, da Renatine besede res zvenijo kot kakšna pravljica za lahko noč. Ampak glede na to, da je pred nami obisk pariškega knjižnega sejma, slovitega Salon du Livre, ki je že sam po sebi skorajda mitski in slavi knjige in književnost v vseh pojavnih oblikah, se nam njena pripoved niti ne zdi tako nenavadna. Saj je menda jasno, da identiteta naroda, pa tudi samozavest njegovih pripadnikov, stojita in padeta na podobi, ki jo država in njena kultura uživata v svetu? In le kako bi jo lahko bolj okrepili, če ne ravno s prevajanjem književnih del, ki so narod soustvarila? Denar, namenjen za tak knjižni velepodvig, ni mogel biti slabo naložen, prikimavamo. Ali pa samo naše zaspane glave samodejno trzajo v ritmu brzečega vlaka …

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik. In še ena razlika je: ko so varnostniki malo pred šesto začeli odčitavati črtne kode na vabilih, se je človeška množica razmeroma hitro pretočila v notranjost razstavišča, kajti zastojev zaradi varnostnih ukrepov ni bilo. Prireditelji so se zadovoljili z detektorjem za kovine in priložnostnim pregledom vsebine torb obiskovalcev; mogoče so se tolažili z mislijo, da kdor bere, slabo ne misli. Politično nekorekten komentar bi se glasil, da je dogodek, kakršen je pariški knjižni sejem, za skrajneže iz predmestnih getoiziranih blokovskih naselij, ki jim na neki točki razodetja pade na pamet, da bi se razstrelili, preprosto pod njihovimi radarji. 

Pariški knjižni sejem so prvikrat priredili leta 1981, pobudniki so bili francoski založniki, združeni v nacionalni sindikat založnikov. Odtlej je salon prerasel v enega večjih dogodkov s področja – branja. Kajti kot vedo povedati profesionalci, ki se knjižnih sejmov po svetu pogosto udeležujejo, so tovrstne prireditve več različnih sort. Od takih, ki so namenjeni predvsem zakulisnemu dogovarjanju urednikov in agentov, do tega na sejmišču pri Porte Versailles, v katerem najbolj uživajo bralci, saj pridejo na svoj račun z obhodi po bogato založenih stojnicah, s katerih se ponujajo pretežno knjige v francoščini. Med njimi niso le – a vendarle pretežno – dela francoskih avtorjev, temveč tudi prevodi tujih pisateljev v njihov jezik. Največjo površino na razstavišču zagotovo zavzemajo stojnice velikih založb, kot so Gallimard, Actes Sud, Albin Michel, Flammarion, ki pa knjig svojih avtorjev sploh ne prodajajo s sejemskim popustom, temveč za bralce pripravijo neke druge vrste atrakcijo: srečanja z njihovimi priljubljenimi pisatelji v živo. To pomeni, da založbe za svoje avtorje že vnaprej objavijo urnik podpisovanja knjig s posvetili in pred mizami, za katerimi sedi ta ali oni pisatelj (ali pisateljica, jasno), se vijejo vrste čakajočih.

Pridevniku »mednarodni«, s katerim se pariški sejem kiti, je zadoščeno s prisotnostjo različnih držav, od katerih vsaka predstavlja dela svojih književnikov, prevedena v francoščino. Letos je bila častna gostja kar cela celina, in sicer Evropa. Med evropskimi državami, ki so se predstavljale s stojnicami nacionalnih ustanov za promoviranje branja, knjig ali književnosti nasploh, je bila z JAK tudi Slovenija. V četrtek zvečer se je na nekaj pičlih, a toliko bolj dragocenih in predvsem drago plačanih kvadratnih metrih slovenske stojnice počasi nabirala slovenska ekipa, sestavljena iz avtorjev in avtoric, novinark in novinarjev, zaposlenih z JAK in s slovenskega veleposlaništva v Parizu, prevajalk ter vseh po srcu in po duši Slovencev. Otvoritvena slovesnost navkljub vsem pričakovanjem, ki jih je izzvalo vabilo, namreč ni centraliziran dogodek. Ljudje so se večinoma kupčkali okoli svojih matičnih stojnic. Večja ko je stojnica, imovitejši je najemnik in več ljudi se okrog njega suklja, spoznam po kratkem obhodu po razstavnem prostoru. Na katerem so mi jasno dali vedeti, da tja ne sodim, celo pri naših slovanskih sosedih, Ukrajincih. Njihova stojnica se je v nasprotju z ostalimi, ki so ponujale kvečjemu čašo vina ali slane prigrizke, šibila pod umetelno okrašenimi kanapejčki. Kot da čakajo samo name, da jih poskusim! Neeeeeee, se izvije predirljiv krik iz grl več ljudi, ko mi roka kar sama od sebe seže po miniaturnem obloženem kruhku, vendar iz previdnosti za hip obvisi v zraku, kot da bi slutila, kaj se bo zgodilo. Ne, ne smemo še jesti, dokler ne pride veleposlanik, mi pojasni nekdo. Skrušeno pokimam in s sklonjeno glavo odracam v zavetje slovenske stojnice. Male in brez obloženih kruhkov, a prijetne in domačne. 

Malo pred sedmo od daleč zagledamo Njegovo ekscelenco Edouarda Philippa, francoskega premiera. Na vabilu je sicer pisalo, da bo knjižni sejem oziroma otvoritvena slovesnost potekala pod pokroviteljstvom predsednika Macrona, ki pa je bil tisti čas na državniškem obisku v Keniji. Premier po prehodu med stojnicami odplava mimo, obdaja pa ga grozd snemalcev in fotografov. 

V petek, na prvi uradni dan obratovanja knjižnega salona, na sejmišču kar brenči. Ljudi je mnogo več kot večer poprej. V dnevni svetlobi se šele zares razkrijejo vse razsežnosti paviljona na Porte de Versailles, ki pa je dobro označen in zato obvladljiv. Zdaj je priložnost za odkrivanje manjših založb in njihovih del, ponekod si tudi po dve skupaj delita eno klop, saj so stroški najema res oderuški. A zagotovo denar ni bil ovira za Oman, letošnjega vabljenega gosta, Kuvajt, Savdsko Arabijo, še en emirat, Šardžo, … ki so se šopirili na obsceno velikih prostorih. Nevoščljivci bi pripomnili, da je bila tehtnost knjig, ki so jih razstavljali in ponujali, obratno sorazmerna z deležem, ki so ga vložili v okrasitev in zunanji vtis nasploh. Toda v resnici so obiskovalcem knjižnega salona v Parizu predstavljali zvečine nekakšne turistične brošure ali pa knjige, ki so slavile njihove ljubljene vodje.  

Ura je nekaj čez tri, s Francozinjo, ki prevaja iz ruščine in nemščine in je na razstavišče pri Porte de Versailles prišla v iskanju založnika za nekaj svojih prevodov, sediva v sejemski kavarni. Pravzaprav ta ni fizično ločena od ostalega prostora, gre le za nekaj lesenih miz in stolov, postavljenih v kotu, in točilni pult, izza katerega podajajo tople napitke in sladke prigrizke. Irène razlaga, da je prevedla delo turkmenskega pisatelja iz ruščine in da so ji pri neki založbi namignili, da bi ji zajetno knjigo morda celo izdali, vendar naj prevod nekoliko skrajša. Ko pripoveduje o tem, je na njenem obrazu zaznati sledi neodobravanja, čeprav je to baje pogosto praksa. Kar naenkrat k najini mizi prinese goloba. Ne pismonoša z obročkano nogo, pristopica navaden siv mestni golob. Poglej, Irène, dregnem sogovornico. O, revež, se ji izvije izdih. Nato pripomni, da je ptič morda tu še od kmetijske razstave (Salon de l’Agriculture), ki je tik pred knjižnim sejmom in kjer so po tleh gotovo natresli obilo piče, kar ga je najbrž privabilo. Na Salon du Livre se nikakor ni mogel kaj prida najesti, niti z vejicami in pikami in drobnimi naglasnimi znamenji, po katerih bi najbrž kljuval, če bi razprl kakšno knjigo. 

Knjige morda res niso primerna hrana za golobe, so pa zato tem bolj za ljudi (ki za razliko od golobov razumejo pomen metafor). Pa ne le to – njihova uporabnost je večstranska. Se spomnite Makedoncev in njihovega velezaložniškega podviga iz uvoda? No, da so prevodi v obe smeri ničvredni, so ugotovili že kar kmalu, se glasi nadaljevanje Renatina pripovedi. Ostal jim je kup neuporabnih knjig, a sreča v nesreči je hotela, da se je kmalu ponudila edinstvena priložnost, kako jih porabiti. Ko so v znani prenovi skopskega mestnega središča pročelja nekaterih stavb, med njimi tudi arheološkega muzeja, odeli v neoklasicistični gips, se je muzej zaradi teže začel posedati. Ker stoji na nabrežju Vardarja, je v kletne prostore oziroma temelje muzeja počasi prodirala voda iz reke. Tedaj so se spomnili na kupe ničvrednih knjig in jih kot nekakšen tampon zložili v kletne prostore. Pravljica o knjigah ima tako srečen konec, čeprav morda ni čisto tak, kakršnega smo se nadejali.  

 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • In kako delajo to veliki?

    Mojca Kirbiš

    V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. … →

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Debele krave ali ta veseli meseci kulture

    Tanja Petrič

    Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja … →