Stalinizem in krščanstvo. Socialni pesimizem ali apokalipsa po rusko

Ob jubileju

Urša Zabukovec

Začetek marca je bil za Rusijo posejan s pomembnimi datumi. Drugega marca je Mihail Gorbačov praznoval 85 let, kar je enajst let več, kot jih je imela Sovjetska zveza, ki jo je skušal reformirati konec osemdesetih. Peti marec je dan obletnice smrti Josifa Visarionoviča Džugašvili, to je Stalina. Popularnost generalissimusa v ruski družba vztrajno raste nekje od leta 2005 naprej, prisoten je v političnem in družbenem diskurzu, postavljajo se mu novi spomeniki. Osmi marec pa je – sicer mednarodni – dan žena, ki so ga posebej žalostno doživljali tisti, ki na ulicah in papirju izražajo podporo politični zapornici Nadeždi Sávčenko, sicer pilotki ukrajinske vojske, ki je pred dnevi zaradi zavlačevanja sodnega postopka ponovno začela gladovno stavkati. Naj spomnimo: Sávčenkovi v Rusiji sodijo zaradi domnevnega sodelovanja pri umoru dveh ruskih novinarjev pod Luganskom poleti 2014, obtožena pa trdi, da so jo proruski uporniki že pred smrtjo omenjenih Rusov ugrabili in jo z vrečo na glavi odpeljali na rusko stran (ugrabitve ukrajinskih državljanov s strani ruskih specslužb so zadnje mesece pogost pojav).

Izmed omenjenih treh datumov je najpomembnejši bržkone peti marec. Stalin je v Rusiji veliko bolj priljubljen kot Gorbačov in njegov naslednik Jelcin, saj je, po besedah ruskega nacionalističnega filozofa Konstantina Krilova, »prevzel državo pluga, predal pa državo atomske bombe«, medtem ko je Jelcin »državo atomske bombe in vesoljskih ladij sesul do te mere, da se danes pravzaprav ne razlikuje veliko od kakšnih afriških držav«. Čedalje več pa je tudi takih, ki vidijo vzporednice s putinskim režimom: priključitev Krima in primer Sávčenko sta samo dva od neštetih kamenčkov, ki se vpisujejo v ta mozaik. Fenomenu Stalina, stalinizma, stanju kulture v poznem stalinskem obdobju ter morebitnim podobnostim s sedanjim režimom je bilo v zadnjih dneh posvečenih kar nekaj oddaj, med drugim na Radiu svoboda, ki ga je pred nedavnim doletela nemilost ruske cenzure in ga je mogoče poslušati le še prek spleta.

Kje gre iskati vzrok današnjega ruskega stalinofilstva?

Stalinofilstvo je spontana reakcija na (zunanje, načrtno) geopolitično sesuvanje Rusije, pa tudi, kar je na videz morda nenavadno, na nesposobnost lastnih elit, da bi poskrbele za to, za kar bi država morala skrbeti, na pešanje nacionalne mitologije, na pomanjkanje ustvarjalnih moči naroda in njegovega vodje. Stalin se iz zgodovinske osebnosti v aktualno-politično ni prelevil zato, ker bi narod iskreno in aktivno podpiral Putina, nasprotno: Stalin postaja čedalje aktualnejši prav v času, ko narod v Putina, ki ga sicer uradno, glede na raziskave javnega mnenja, podpira in ga verjetno bo podpiral vse do družbene katastrofe (za katero se zdi, da je neizogibna: Rusija je notranje obubožana, že leta porablja svoje finančne zaloge, gospodarstvo temelji na nafti, ki je bo slej ko prej zmanjkalo, ljudje živijo čedalje slabše, alkoholizem in smrti, povezane z njim, so spet v porastu, zaveznikov v svetu teko rekoč nima, niti na vzhodu ne, sodeluje v dveh vojnah itn.), ne verjame več oziroma vsaj ne tako, kot je vanj verjel nekoč.

Stalinofil je, ne nazadnje, tudi sam Vladimir Putin. To se kaže najprej v njegovem distanciranju od Lenina. Ta je spomladi 1918 zapisal, da so si boljševiki prisvojili Rusijo, poleti pa je ugotovil, da bo treba emigrirati, saj boljševikov nihče ne podpira, situacija je tako rekoč brezizhodna. A takrat sta k njemu pristopila Trocki in Sverdlov in mu dejala: »Izhod je, in sicer v masovnem terorju naše države, v terorju režima nad ljudstvom.« Sovjetska država je imela formulo država = partija, zaradi česar je bila v bistvu nereformljiva, obstajala pa je zahvaljujoč terorju in zaprtim mejam. V nedavnem govoru na svetu za znanost, izobraževanje in tehnologijo je ruski predsednik ostro kritiziral delovanje Vladimirja Iljiča, ki da je pripeljalo do sesutja Rusije. Treba je upravljati misli [ljudi], tako Putin, a te misli morajo privesti k pravilnim rezultatom. Misel Vladimirja Lenina pa je »v končnem pripeljala do razpada Sovjetske zveze. Veliko je bilo takih idej, recimo ideja avtonomizacije in podobno. Pod stavbo, ki se ji reče Rusija, so podstavili atomsko bombo, in stavba se je nazadnje tudi zrušila. Nismo potrebovali svetovne revolucije,« zaključuje Putin. Lenin je ustvaril utopično držav(n)o(st), ki je bila obsojena na propad, in v imenu utopične svetovne revolucije je trpinčil lasten narod. Nekaj drugega je Stalin, politik, ki je opustil internacionalistični projekt »v dobro« lastnega naroda. Med njegove, za mnoge ruske patriote in nacionaliste nesporne zasluge sodijo kolektivizacija, socialni in zdravstveni sistem, tehnološke raziskave, predvsem pa zmaga v drugi svetovni vojni, širitev imperija in uspešen boj proti zahodnemu kapitalističnemu sistemu.

Ni težko razumeti, zakaj je Putin stalinofil, prav tako ne čudijo izjave Kremlju naklonjenih analitikov in nacionalističnih blogerjev, da je Putin drugi Stalin. V tem smislu so izjemno zanimiva stališča nekaterih visokih predstavnikov RPC (Ruske pravoslavne Cerkve), ki smo jih nazadnje lahko slišali prav na dan obletnice Stalinove smrti v debatni oddaji s sugestivnim naslovom Stalinizem in krščanstvo (Radio Svoboda, oddaja »S hristianskoj točki zrenija«, 5. 3. 2016).

Vsevolod Čaplin, duhovnik Ruske pravoslavne cerkve, protojerej, med letoma 2009 in 2015 pa predsednik sinodalnega oddelka za odnose Cerkve z družbo pri Moskovskem patriarhatu, s svojimi zapisi in izjavami osvetljuje bistvo Stalinove popularnosti, pa tudi bolj ali manj zavestno usihanje vere in zaupanja ruske družbe v Vladimirja Putina. Čaplin priznava, da ima generalissimus na plečih neopravičljiva dejanja: »Del stalinskih represij nikakor ni bil upravičen, te represije so bile napačne in grešne, saj so doletele duhovnike, kmete in plemiče samo zaradi njihovega izvora, kar je nedvomno zločin in greh.« A ne smemo pozabiti na represije, pravi, ki so bile po njegovem mnenju povsem upravičene: »Ko je uničil tiste, ki so svojčas uničili druge, se pravi prvo boljševiško gardo, je bilo to z vidika zgodovine seveda pravično, in ti ljudje, ki so povzročili toliko terorja, se mi niti malo ne smilijo.« Po Čaplinu, ki je sicer zelo oster in – to mu je treba priznati – veliko prodornejši kritik zahodnega kapitalističnega sistema in njegovega finančnega totalitarizma kot ruski liberalci, slepo zagledani v »evropsko civilizacijo človekovih pravic in dobrobiti«, je bil stalinski režim veliko blažji in ima na grbi manj žrtev kot sodobna zahodnjaška finančna diktatura. Stalin je bil pameten politik, ki je dobro razumel mednarodno dogajanje, predvsem pa je imel karizmo in moč, da je obvladal notranja trenja, si podredil notranjo elito, pa četudi s silo. Razširil je meje ruskega imperija, si prisvojil tako rekoč polovico Evrope in se uspešno upiral zahodnemu kapitalističnemu sistemu. Odmaknil se je tudi od leninskega bojevitega ateizma; v zadnjih desetih letih se je izboljšalo sodelovanje med RPC in državo, po iniciativi slednje so se gradili celo novi hrami.

In tu nekje se začnejo razhajanja s sedanjim sistemom oziroma njegovim vodjo. Putinu je sicer treba priznati nekatere zasluge, recimo rehabilitacijo umorjene carske družine, kritiko Lenina, priključitev Krima in »obrambo tistih [v Ukrajini], ki se čutijo del ruskega naroda«. Manjka pa mu tisto, kar je po mnenju protojereja nujna lastnost uspešnega monarha: karizma in ideja, s katero je ta sposoben dvigniti in navdahniti lasten narod za velika dejanja. Čaplin pravi, da »ne prerokuje dolgega življenja sedanjemu sistemu, ki ga vodijo zemeljski interesi grešnega človeka«. Putinova podoba sveta je sprevržena, pravi, saj mu več pomenijo osebni kot nacionalni interesi, predvsem pa mu manjka karizme in moči. Posledica tega je to, da so v ruski družbi, ki je v zadnjih letih skrajno antizahodna oziroma antiameriška (v Rusiji je zelo popularna misel: »Še nikoli nismo živeli tako slabo kot pod Obamo.«), negativni pojav zahodne družbe razvili veliko močneje in v večjem obsegu kot na Zahodu: »Pokvarjenost družbenih elit, neiskrenost politikov, korupcija, debilnost masovne kulture – ti negativni pojavi, ki so k nam prišli z Zahoda, so [v zadnjem času, pod Putinom] veliko močneje prisotni.« 

Putin torej ni novi Stalin, ruska družba pa je v veliko slabšem stanju kot za časa generelissimusa – tak bi bil nekakšen povzetek Čaplinovega nastopa. Kakšna pa je protojerejeva vizija idealne družbe? »Oblast brez karizme ni oblast. Oblast brez ideje ni oblast. Oblast, ki ni sposobna navdahniti ljudi za velika zgodovinska dejanja, ni oblast, temveč banalna tehnična oskrba.« Na vprašanje, kaj so to »velika zgodovinska dejanja«, pa Čaplin odgovarja takole: »Predrugačenje celotnega sveta! Ekonomsko in politično. Samo zaradi take ideje je Rusiji vredno živeti. Živeti za denar, za banalnosti, za nafto in za cene nafte je neumno in primitivno!« Čaplinova vizija je, če poenostavimo, nekakšna pravoslavna diktatura, ki jo vodi verujoči v Boga monarh, sposoben disciplinirati svoje bližnje in daljne, ki širi ozemlje in z njim svojo idejo (predrugačenja sveta), pa četudi z ognjem in mečem, oblast pa se, ko pride čas za to, predaja mehko, po nekakšni karizmatični liniji.

Ob tej neokusni viziji bi človek lahko še zamahnil z roko in na vse skupaj pozabil. A se ob Čaplinovi izjavi, ki osvetljuje njegovo svetovnonazorsko pozicijo in hkrati zaključuje oddajo Stalinizem in krščanstvo, spet nekoliko zamisli: »Ne! Nisem socialni optimist, saj smo vendarle vsi brali Apokalipso in vemo, da se zgodovina človeštva ne razvija v smeri duhovnosti, miru in sreče. Imamo pa vsaj možnost govoriti, lahko predlagamo takšne ali drugačne oblike bodoče organizacije sveta, organizacije Rusije. Ali nas bodo poslušali ali ne, ne vem, bomo videli.«

V tej izjavi bode v oči svojevrsten fatalizem: zgodovina človeštva gre, kot nas baje uči Janezovo Razodetje (verjetno ni treba opozarjati, da gre za zelo hermetičen tekst, ki je doživel številne, med seboj nasprotujoče si interpretacije), po domače povedano v maloro, a med potjo se mi pač lahko še malo igračkamo in predlagamo najrazličnejše družbene eksperimente. Eden takih je bil recimo sovjetski režim, ki je propadel, po mnenju Čaplina, zato, ker je želel brez vere v Boga ustvariti Božje kraljestvo na zemlji: »To se vedno slabo konča.« A Čaplinova pravoslavna diktatura ni dosti boljša, čeprav sam trdi drugače. Spet gre namreč za svojevrsten fatalizem, za ignoranco srčike patristične antropologije, ki historični (in širši, odrešenjski) proces razume kot sinergijo, kot neprestano sodelovanje Božje volje in človekove svobode. To pomeni, da ne glede na neskončno presežnost in vsemogočnost Božje volje ne zanikamo človekove vloge v zgodovinskem procesu oziroma, z drugimi besedami, njegove odgovornosti za to, kar se dogaja in v katero smer se zgodovina razvija. Res je, da občutljivejši ljudje že danes z vso silo čutijo svetovno zlo in razločno slišijo hrzanje apokaliptičnih konj, a prav ti se tudi najbolje zavedajo, da njihova dejanja vplivajo na vse brez izjeme: če parafraziramo Dostojevskega, bi rekli, da se zavedajo, da je vsak kriv za vse in za vsakogar. Socialni optimizem?

 

*

 

 

V Rusiji je zadnje čase slišati tudi drugačne glasove. Ti se čedalje pogosteje sprašujejo, kakšno bo življenje po Putinu. Na Radiu svoboda je bilo letos že kar nekaj oddaj na to temo: Bo za Putinom prišel novi Hruščov? (»Licom k sobytiju«, 25. 2.), Kako se bo vrnila demokracija? (»Licom k sobytiju«, 3. 3.), Ali obstaja življenje po Putinu? 1. del (»Dežavju«, 14. 3.) in tako naprej.

Po Stalinovi smrti se je namreč začela aktivna destalinizacija, čeprav je proces to ime dobil šele pozneje, pomembno vlogo pri tem je imel Hruščov, ki je na sicer tajnem dvajsetem zasedanju KP ostro kritiziral nekatera Stalinova dejanja, predvsem pa tako imenovani »kult osebnosti«. Lahko zdaj, ko in če bo Putin enkrat odšel, pa na kakršen koli način že, pričakujemo enak scenarij?, se sprašuje voditeljica debatne oddaje Degradacija kulture (»Licom k sobytiju«, 14. 3.), posvečene stanju kulture, predvsem literature, v zadnjem stalinovskem obdobju. Se pravi hitro, aktivno deputinizacijo družbe, vrnitev ustvarjalnih sil naroda, osvoboditev od strahu, neumnosti in pritlehnih pobud, ki vladajo (v) sedanji ruski družbi? Njena sogovornika o tem dvomita: destalinizacija je bila vezana na ljudi, ki so imeli živ spomin na represije in taborišča, današnja družba pa je nekaj povsem drugega: »Ljudje so se spremenili, imajo čisto drugačne vrednote, kot vidimo, živimo v času potrošništva, in na to družbo kriza sploh še ni vplivala. Gre za nekakšno čudno psevdoburžoaznost, ki je zasužnjila ume mojih sodržavljanov, kar mi ne vliva nikakršnih upov na to, da se družbena zavest lahko hitro spremeni,« zaključuje ena od sogovornic.

Če bi pojav debat o tem, da je čas po Putinu morda že pred vrati, lahko povezali z družbenim optimizmom, pa so napovedi, kakšna bo ta družba, nekoliko manj vzpodbudne. Socialnorealistične, recimo.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čarobni breg

    Tomaž Grušovnik

    Ideja, da bi moralo nekaj biti, nekaj več od tega, kar nam je dostopno, šele proizvede vtis, da nimamo ničesar in da živimo v praznini.

  • Za izris današnjega sveta potrebujemo nekaj mnogo bolj čudnega

    Anja Radaljac

    Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

  • Španska kuga

    Urša Zabukovec

    Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Izdelava: Pika vejica