Priličiti delo, pridelati lik

Jedrt Lapuh Maležič

Pogosto raje ne vem, kakšen je denimo soliden umetnik v zasebnem življenju. Mimogrede in celo nemalokrat nanese, da je nezaslišan fašist, da garba ženo ali jo na vsakem koraku prevara, da ga tanka kot zmešan in potem zmerja mimoidoče, da je prvovrsten flop na človeški ravni, v svojih književnih besedilih ali ustvarjalnem življenju pa deluje kot svetàl zgled neoporečnosti.

Seznam ustvarjalcev, ki so se že kdaj izkazali za dvolične, je glomazen, od Roalda Dahla in Jukia Mišime do Louisa C. K.-ja in Kevina Spaceyja. Ko namreč vendarle izvem za kakšno svinjarijo, ki jo je mili mi umetnik priobčil v nepoklicnem delu svojega ustvarjanja, me navadno mine, da bi sledila njegovemu utiranju poti in denimo lakomno prebirala njegove sveže knjige, ne da bi informacija vplivala na moje branje. Pa tudi če je delo sicer virtuozno kot Mišimove Prepovedane barve. To, da se je tip prelevil v razvpitega nacionalista in se preračunano obredno zaklal, mi nikakor ne gre izpred oči. V najboljšem primeru je zame delo postavljeno v luč tistega, kar vem o liku.  

Resda je že dodobra minil čas, ko bi si lahko iz glave in otroških spominov povsem izbrisala komade Michaela Jacksona, a vendarle se vsakič, ko jih poslušam (in še zmeraj nanese, da jih), počutim nelagodno. Njegova glasba mi še zmeraj veliko pomeni, a obhaja me jasen občutek, da poslušam kuliso, laž, biografijo, ki je nikdar ni bilo. Če sem vendarle izruvala iz sebe nekakšno naklonjenost liku, je moje spoštovanje do dela vseeno ostalo. Tako hecno mi je zlezel pod kožo, da sem nekoč celo napisala zgodbo Michael Jackson je imel samo rad otroke. V kateri pa se izkaže, da je protagonist ves čas lagal. A vendarle. Tukaj je jasno, da lik ni enak delu. Da je idealizirana podoba, ki ji realne čustvene zmešnjave, o kateri potekajo številne debate, ni moč priličiti.  

Podobno razdvojeno razpoložena sem izvedela za Assangeevo aretacijo na ekvadorski ambasadi v Londonu.  Četudi sem po eni strani prepričana, da ga bo Julian Assange v primeru predaje ameriškim oblastem nezaslišano nafrkal, nisem tako strahotno prepričana, da je točno tak žvižgač, kot bi si ga človek želel. Mislim, da je že dodobra dokazano, da se v imenu pravičništva požvižga med drugim na to, kaj bo njegov košček obelodanjene resnice razodel o ljudeh, ki so zaradi trenutnih razmer prisiljeni živeti svojo še kako meseno resnico v tajnosti, kot na primer LGBT posamezniki v številnih deželah. Mislim tudi, da ni povsem gladko samoumevno, da bi mu bilo posilstvo na Švedskem kar tako podtaknjeno, z vedrega neba. Mislim, da najbrž ne gre čisto tako, da bi se denimo neka babnica pač spomnila pokasirati mastno rento od tistih, ki imajo kaj izgubiti, in napletla bizarno zgodbo o grdem grdem Avstralcu. O tem vem vse premalo, vendar pa se bojim, da enako velja tudi za goreče revolucionarje, ki bi mu zdaj poljubljali noge in ki vzklikajo njegovo ime. 

Povsem mogoče se mi zdi, da je posilstva dejansko kriv, in vendar menim, da ga ne bi nikakor smeli izročiti ZDA. Pa niti ne zato, ker bi bil kakršen koli heroj svobodomiselnosti, ki je lastnoročno dosegel, da je resnica uzrla luč sveta. Pravzaprav mislim, da resnice ni mogoče razodeti z izdajanjem tajnih depeš, sploh ne izven konteksta in sploh ne v obliki tajnosti, za katere včasih res obstajajo smotrni razlogi (glej zgoraj). In obenem mislim, da Assange tega ni počel za resnico, pravico, bratstvo, edinstvo, v imenu ljudstva in kar je še bajk. Kljub temu bi bilo grozljivo, če bi naposled končal pod sekiro krvnika, saj bi to pomenilo vnaprejšnji poraz za vse morebitne žvižgače prihodnosti, da o raziskovalnih novinarjih sploh ne govorimo.       

Na tej točki se mi, če sploh kaj, zdi, da se odnos med likom in delom dejansko nerazvozljivo preplete. To, da je Assange morebitni posiljevalec in skoraj nedvoumno skrajen egomanijak, po mojem še nikakor samodejno ne pomeni, da v poklicnem življenju dela zlo. Če ga, in včasih zagotovo posredno ga, ob tem po mojem laičnem mnenju ni kriv zla zaradi razkrivanja resnice, temveč zaradi neupoštevanja konteksta, ki bi mu narekoval, naj tega ne počne, kakor da bi z mačeto panično opletal po džungli, kjer ni doma in kjer pojma nima, kaj počnejo tisti, ki tam prebivajo. 

Saj poznate tisti vic, koliko prevajalk (za eno od njih se vsekakor imam) človek potrebuje, da privijejo žarnico? Odvisno od konteksta. In Assangeu se zanj fučka. Šur de, dobro je razkriti resnico, ampak ne takšne, ki ob tem, da njeno obelodanjenje nikomur ne koristi, z isto mačeto še okrutno pokosi nedolžne domorodce, namesto da bi obglavila tiste, ki jih zatirajo. Se mi zdi, da ne morem tako zlahka kričati, naj ga osvobodijo, če si ne želim več takšnih likov, kot je on. Po drugi strani bi si vsekakor želela več premišljenih, zavestnih razkritij, žvižgov o resnici in opozarjanj nanjo sredi ustanov, ki imajo v rokah lutkarske vzvode moči in zavirajo dostop ljudi do informacij, ki jih še kako zadevajo. Želim si, da bi samo Assangeevo delo, kakor se kaže na prvi pogled, navdihnilo žvižgače vsepovsod, obenem pa se bojim tega, da bi njegov lik imeli za suho zlato in verjeli, da zaradi tega niti delo ni potrebno drobnogleda.  

Četudi je povsem verjetno, da bi kot iglo v kopici sena iskali umetnika, ki ga v zasebnem življenju ni nikoli pošteno posral, je za vpletene vseeno precej drugače, ali napišeš pesem in jo ganljivo odpoješ, ali pa s svojim delom (če tukaj pustimo ob strani, da moraš biti za kaj takega posebne sorte lik) poleg dobrega povzročiš tudi razdejanje v življenju navadnih ljudi, ki postanejo žrtve istih oblastnikov, za katere trdiš, da jih poskušaš strmoglaviti. Kakšen lik sploh je to, in kakšno šele delo? Morda resnica ni lepa, morda je naravnost strašljiva, ampak nič ni strašljivejše od tistih, ki jo cefrajo na drobce, poberejo enega od takšnih drobcev, nanj napišejo enoumno parolo in do neba poveličujejo lik, medtem ko delo, ki bi ga bilo morda celo nujno nadaljevati, ostaja v senci. 

Sprašujem se, ali bi bilo zame mogoče od umetnin pobrati samo umetelnost in zanemariti oporečne like, ki jih ustvarjajo, pa ne pridem daleč. Tako tudi mislim, da od resnice ne moremo oddrobiti tistega, ki jo podaja, saj je sam sel venomer ključen pri tem, ali bomo verjeli sporočilu. Ne trdim, da bi bilo treba oporečne kurirje po buči, še manj preprečiti razvoj novih kurirjev, samo prepričana sem, da jih ni mogoče oddvojiti od sporočila. Če se jim zanj fučka in ga ne živijo, toliko slabše. Kajti naj se še tako trudijo, da bi se priličili svojemu delu, so naposled vendarle zgolj pridelali lik, ki z delom ni v sozvočju in ga je zaman častiti.     

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.