Prav takšno dekle

Aljaž Krivec

Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl Lene Dunham, Yes Please Amy Poehler in Bossypants Tine Fey. Pisal bi naj o kvazifeminizmu, pa malo o zvezdnicah, ki izdajajo knjige (o sebi) in podobne reči. Kot v nekakšno opravičilo, ali kaj jaz vem, kaj, je dopisal še to: Pa še izgovor boš imel za gledanje nadaljevank. 😉

Nisem bil prepričan, da vem, kam pes taco moli. Pa tudi do zadnjega smejka ga nisem upošteval. Girls sem (po)gledal (ni mi povšeči), 30 Rock poznam po koščkih (mi je še kar všeč), podobno kot Parks and Recreation (ta mi je še najbolj všeč), SNL pa poznam kot večina ljudi – kakšen skeč, kakšno odmevnejšo epizodo, to pa je to …

Ampak, pozor, knjige sem pa prebral. Natančneje, več ali manj sem zanemaril serije, prebral knjige in se začel spraševati, zakaj so si navedene avtorice navkljub lastnim serijam vzele čas za knjige.

Poehler in Fey pravita, da sta se v to podali, ker so knjige za tapametne ludi, za one, ki čitajo. Iz razlogov, ki razkrivajo problematiko knjižnega sveta/trga vobče, torej. Nikakor ne pozabita povedati, da sta se dodobra namučili, pa da uredniki pritiskajo, pa da bralce zanimajo (predvsem) sočne podrobnosti iz življenja avtorice. Ni pomembno, kaj pišeš, pomembno je, da pišeš. Se popravljam: pomembno je, da to nekdo bere, ker potem je pameten. Gre za svojevrsten način ustvarjanja kuriozitete (to je knjiga sama na sebi), ki cilja na specifičen segment prebivalstva. Če sicer gojite simpatije do dela ene ali druge, jo boste odnesli s kakšnim detajlom, kakšno še ne povedano zgodbo, kaj več pa se vam ne bo zgodilo. Ampak saj trik je v tem, da motrite svojo oboževalskost in naposled pogled od oboževanja dela preusmerite k sami ustvarjalki.

Ampak ne k sami ustvarjalki kot kultu osebnosti, pač pa k ustvarjalki, ki s seboj nosi težki križ kulta osebnega. »Ampak saj gre avtobiografijo, za božjo voljo,« porečete. Malo pretiravate, v resnici ne gre za avtobiografije, vsekakor pa so to besedila, ki se spoglejujejo s spominsko in avtobiografsko literaturo. Če ob tem resignirano zavzdihnem »lajf je pač lajf«, moram nato urno dodati, da je »knjiga pač knjiga«. In knjiga kot knjiga je majhen kozarček urina po tem, ko si spil cel ocean (neki francoski realist, op. a.), medtem pa se bralci pretvarjamo, da je zajet »lajf« v celoti.

Saj, to je čar umetnosti (če si smem privoščiti nekaj patetike), pa tudi ena njenih glavnih pasti (če si smem privoščiti še več patetike), v katero se ujamemo v trenutku, ko med »lajf« in zapisano postavimo enačaj. Na ta način deluje eskapistični del trivialne literature (to bi lahko bil moj »lajf«) in na ta način delujejo navedene knjige (zdaj poznam »lajf« Poehler/Fey/Dunham), ker pač morajo delovati tako, če želijo doseči svoj učinek (tapametni pozna »lajf«).

Spodbujanje enačenja »lajfa« in knjige je do neke mere zapisano v vsa tri dela. Naj gre za pristop, ki sta ga ubrali Fey in Poehler, torej retrospektivni pogled na življenje do točke, ko začneta pisati, ali pa ta, ki ga ubere Dunham in nam s tem ponudi posebej zanimiv vpogled v tisto, kar razume kot svojevrstno bistvo pisanja.

Že nekje na začetku knjige nam da vedeti, da ji niso prav nič všeč posamezniki, ki se jim zdi, da je njihovo življenje nekaj tako zelo posebnega, da ga je nujno zapisati (hm?) in izdati (zanimiva izbira besede) v obliki knjige. Kako sama upravičuje svojo knjigo? Piše zato, da ne znori. Jah, ti umetniki na robu mentalne (ne)stabilnosti.

Kasneje se izhodišče z norostjo nekoliko sfiži. Posebej pomenljiv je bržkone odlomek, v katerem popisuje srečanje s svojo profesorico kreativnega pisanja, ki njenemu ustvarjanju ne nameni lepih besed. Odziv protagonistke? »Ampak vse, kar sem napisala, se mi je res zgodilo!«

Maksima je torej pisati o tem, kar se ti je res zgodilo. Nekakšen reductio ad absurdum tega je, da je kvalitetna literatura tista, ki popisuje tisto, kar se ti je res zgodilo, tista, ki tega ne počne, pa je slaba. V takem primeru profesorji kreativnega pisanja niti niso potrebni, ker je to zelo očitno delo za varnostno-obveščevalne službe, ki s CCTV-ji sledijo vsakemu tvojemu koraku in o njih poročajo urednikom, češ ta je »fejk«, ta je »tru«, to izdajte, tega pa raje ne.

 

Lajf skozi instagram filter

Tovrstno izhodišče v resnici zahteva premislek o orodjih literarne kritike, in iz pričujočega teksta je jasno, da meni ta premislek ni najbolje uspel. Za začetek se je treba vrniti globoko v osrčje literarne teorije in od nekje izbrskati že omenjene premisleke o avtobiografskem in predvsem selektivnem pretresanju lastnega »lajfa«. A je treba posebej poudariti, da obstajajo povsem banalne težave ob zapisovanju »lajfa« v knjigo? Da je težava, ker ga doživljaš brez ponovitev, s selektivnim spominom, da je v njegovi definiciji to, da si vkopan vanj in si ob tem per definitionem pristranski, da zavest ni isto kot zgodovina lastnega življenja, ki ni isto kot list papirja, sploh pa ne isto kot kakšnih 150 (dvostransko potiskanih) listov papirja. Ko le izluščiš nekaj, kar bi rad zapisal, pa že pride druga selekcija – prenos vsega tega življenjskega kložja na papir, itd. S tem nisem prišel do odgovora na to, kako pristopati k tovrstnim tekstom, vsekakor pa je mogoče videti, na kakšen način tega ni mogoče početi.

Če pogledamo odzive na delo Lene Dunham (do neke mere velja tudi za Poehler in Fey), bomo videli, da ti načeloma temeljijo na ocenjevanju avtorice kot osebe. Bralci/-ke jo v najboljšem primeru ocenjujejo kot iskreno in brez dlake na jeziku, v najslabšem primeru (in večina komentarjev gre nekako v tej smeri) pa kot razvajeno punčaro, ki ves čas zapada v nedoslednosti in misli zgolj nase. Je avtorica s tem dosegla svoj namen? Da, v resnici ga je. Bralci so privzeli prepričanje, da gre za življenje te in te osebe, zaradi česar pač ne ocenjujejo literarnega dela, temveč osebo, ki ga je napisala. Mar to, da z osebo niso zadovoljni, pomeni, da je knjiga slaba?

V iskanju kulta lastnega osebnega je šla tako daleč, da se je začela odvezovati od literature kot prostora svobode. S tem seveda ni nič narobe, če ne bi avtorica še vedno vsaj implicitno trdila, da literatura JE prostor svobode in da knjiga sama ohranja to tradicijo. Svobodo vidi v načinu, kako »lahko pove karkoli« in s tem prikaže »svojo edinstvenost v luči splošnosti«, a se ob tem ne zaveda prej omenjenega selektivnega pogleda, niti ne družbenih in drugih mehanizmov, ki narekujejo njeno »edinstvenost« in jih je mogoče videti samo iz neke še-neustvarjene točke, ki bi jo naj pisanje gradilo in rušilo oz. iskalo sproti.

Ko med »lajfom« in literarnim tekstom, ki mora biti takšen, kot piše zgoraj, postavimo enačaj, literatura ne more več biti laboratorij, ne more zastaviti vprašanja »kaj bi bilo, če bi bilo«, ne more ponujati ničesar nezaslišanega, ne more biti ne model sveta niti anti-model sveta … vsakič ko napišem, kaj bi lahko bila, jo dodatno zamejim, ampak zanjo ni nič tako zamejujoče kot to, da je eden od načinov, da pač govorimo o svojem »lajfu«, zaradi česar ne more vanjo vstopiti nič takega, kar je zanjo edinstveno. Če ne reflektiramo medija, v katerem ustvarjamo, je literatura kup besed, film je malo krajši in ima slikice, teater je predrag in preveč teatraličen, glasba je kulisa, ki je nihče zares ne posluša, likovno umetnost pa razumemo kot cenen instagram filter in komičnost morskega psa v formaldehidu.

Nikakor ne gre za to, da bi omalovaževal osebno izkušnjo. Verjamem, da je vse, kar napišemo, posledica osebne izkušnje, razlike napočijo, ko se v okviru te odločimo bodisi komunicirati z literarnim bodisi se odločimo, da tega ne bomo storili, ker je knjiga tisto, kar mora podpreti naše osebno. Navedene knjige tako v resnici sploh niso edinstvene, ampak zapadajo v nekakšen nov žanr z natančnimi določili. Tako gre pravzaprav za našo podobo »lajfa«, ki je tisti knjižni »lajf«. Če se pojavim v knjigi, potem moram nedolžnost izgubiti takrat in takrat, moram shujšati za toliko in toliko, če imam penis, se mi zgodi to in to, če imam vagino, pa to in to. Včasih se naivno vprašam, če imajo osebe, ki so se odločile napisati kratkozgodboesejroman o svojem »lajfu«, v resnici popolnome enake »lajfe«.

V »lajfih« obravnavnih knjig se venomer pojavlja nekaj elementov, ki so morebiti zanje specifični (kar pomeni, da sam ne bi napisal podobne knjige). Vsak od njih je po svoje težak, saj ni lahko biti slaven/bogat, ker to prinese nove težave in ker je to že tako ali tako posledica trdega dela. Ne me razumeti narobe. Popolnoma verjamem v specifične težave določenega sloja prebivalstva in vsem trem verjamem, da so delale preko meja svojih zmožnosti. Težava nastane, ko začnejo svojo pozicijo podajati kot nekakšno absolutno resnico. Veliko talenta, veliko trdega dela … nujna posledica je serija na vidni ameriški televizijski mreži, če vam ne uspe, nečesa od naštetega pač nimate/niste imeli. To so te zgodbe o uspehu, ki zvenijo kot odgovori Miltona Friedmana: »Prosti trg imate? A, da je država vseeno v razsulu? Ja, potem pa to že ni pravi prosti trg.« Vse skupaj izpade še posebej komično, ko Fey in Poehler naposled trdita, da so bili vsi njuni uspehi plod nekih neverjetnih naključij. »Jaz sem tako naredila, pa mi je ratalo,« je pač težko odgovor, ki bi segel preko meja (poljubnega) popisa osebne situacije.

Ni naključje, da govorim o Friedmanu, saj hkrati govorim o ameriških sanjah. Zdi se, da jih je težko zajeti bolje, kot je to storil verjetno John Steinbeck (ali pa kdo drug …o tem se še prepirajo), ko je zapisal, da se revni Američani ne vidijo kot izkoriščani proletarci, temveč kot začasno osramočeni milijonarji. Če zares dobro pomislimo, smo lahko vsi Fey/Poehler/Dunham, pa ne na banalen način, češ da bi radi bili slavni, ampak v smislu »hej, ta je pa prav takšna kakor jaz«; gre za misel, ki nam vzroji v glavi zaradi dovoljšnje količine igranja na naše fantazme in dovolj splošnih nastavkov, da se lahko v njih tako ali drugače prepoznamo.

Zadeve morajo torej biti dovolj preproste. Preprost je šovbiznis, preprosta je ekonomija, preprosta je politika. Slednje je najbolj jasno v tekstih Fey in Poehler, saj lep del knjig posvetita »liku« Sarah Palin, ki je bila gostja na SNL, obe sta jo v svoji karieri imitirali ipd. Toda zadeva ni tako preprosta. Palin jima je po eni strani kakopak požrla goro živcev (guvernerka Aljaske!), po drugi pa jo je mogoče spraviti v en skeč, en rap, in to je to. V tem primeru ne gre za banalizacijo (ta je lahko produktivna in zabavna), temveč za nekaj, kar avtorici predstavljata kot resno problematizacijo, ki se zgolj kaže kot neresna. Ampak naposled … je neresna, preverite. Znajdemo se v stiku z resno temo (politika) in kvaziresnim odzivom (skeč) na eni strani ter realno praznostjo na drugi. Idealna kombinacija, ki poziva k razumevanju političnega (s tem pa družbenega) kot vsesplošno dostopnega, a ga hkrati ohranja na dovoljšnji distanci, da se nam zanjo zdi sploh vredno gnati.

 

Šund feminizem

Tovrstna dvojnost banalnega s sidriščem v resnem (s tem pa tudi zastranitev, zvajanje z resnega) se verjetno najbolje pokaže, če knjige beremo iz feministične perspektive, kar je nujno že zato, ker so vse tri avtorice samooklicane feministke.

V tem oziru je Dunham bržkone poseben primer, saj ima za svojim feminizmom prefrigano strategijo: feminizem je osvoboditev ženske -> kdorkoli me skurca (namerna uporaba tega izraza, op. a.) ne more biti feminist/-ka, morda je celo mizogin. Če boste preverjali odzive na delo Lene Dunham, vam bo hitro postalo jasno, da so se plazovi kritik vsipali prav s strani zagovornic in zagovornikov feminizma, drugi pa se z njo niso preveč obremenjevali. Dobro, oglasili so se posamezniki, ki jih ob besedi feminizem spreleti misel na smrt.

Zakaj pa bi se sploh naj zgodilo kaj več? Saj v resnici piha prav v njihov rog. Svet, kot ga vidi, je postfeminističen, in feminizma ne more videti kot nenehnega boja, pač pa kot nekega duha preteklosti, čigar nekdanji lastnik je opravil svoje delo, zdaj pa skuša spraviti svet nazaj v tirnice, pred feminizmom. Če razloga za feministični boj ni več (denimo volilna pravica žensk ali kaj podobno zlajnanega), potem se zanj ni treba zavzemati, ker so stvari na svojih mestih. Če banaliziram: ko postfeminizem vidi gospodinjo, zagovarja njeno gospodinjskost, ker se je v svetu popolne svobode zanjo odločila sama; ko jo vidi feminizem, se vpraša, čemu je temu tako (in ne, ne skuša je spraviti iz kuhinje samo zavoljo tega, da bi jo spravil iz kuhinje).

S tega vidika je v feminizem, vsaj na površini, vpisana precejšnja zagonetka, ampak Fey, Dunham in Poehler jo razrešijo brez posebnih težav. Ne da bi ob tem katerakoli od njih z vidika feminizma naslovila ekonomijo, politiko, splošni diskurz … Zadostuje denimo obrat k posplošenemu razumevanju Simone de Beauvoir ter k začetku Drugega spola z avtoričinim znamenitim oklevanjem, preden se je odločila napisati knjigo o ženski. Za piko na i lahko gremo še na brainyquote.com in dopišemo nekaj o tem, kako se ženska ne rodi, ampak ženska postane.

V primeru prvega citata ne smemo razmišljati o ženski kot simptomu in v primeru drugega ne o kasneje razviti teoriji o performativnosti spola, ker nas to ponovno vrže v polje neobvladljivega. Citatoma je treba slediti znak za znakom, kolikor se le da preprosto. Fey, Poehler in Dunham so morale doseči točko v življenju, ko zmorejo biti popolnoma odkrite in lahko pišejo o zagati biti ženska. Besedo ali dve o prvi menstruaciji, o seriji takih in drugačnih simpatij, partnerjev, pogojno o lezbični izkušnji. Ne sme umanjkati refleksija primarne družine, v kateri je bilo vse v najlepšem redu. Besedo ali dve je treba nameniti o moških in ženskah na delovnem mestu, moškem in ženskem humorju, o tistih, ki za ženskami, ki hodijo po pločniku, kričijo opolzkosti ipd. Presunljivo je, da se iz knjige v knjigo ne ponavljajo zgolj teme, temveč se ponavljajo celo popolnoma konkretni citati, najljubše avtorice, vplivi …

Jasno postane, da avtorice ne skušajo odpreti novega prostora, temveč kot mantro ponavljajo ene in iste fraze. To je še posebej vidno, ko (ponovno črko za črko) sledijo temu, da ženska postaneš. Pišejo namreč točno o tem – kako so postale osebe, ki se ujemajo z družbeno podobo ženske. Kako je potekalo odločanje pri nakupu oblačil, kako so se naučile napraviti popolno pričesko, kako so (vsaj v primeru Fey in Poehler) lahko ob delu živele življenje matere.

Na tej točki se torej ujamejo različne razsežnosti obravnavanih del. Pogleda z izvendružbenega mesta ne gre najti. Potreba po izpovedi specifike lastnega »lajfa«, boj proti lastni revščini in boj za lasten feminizem ostajajo v nekih točno določenih shemah. Lahko bi rekel, da dobiva tovrstna literatura značilnosti neke nove vrste šunda. Ta se ne more izkazati na estetski ravni (knjige uporabljajo jezik kot sredstvo pogovorne komunikacije in nič več kot to), ne zmore zagristi v srčiko psihologije posameznice/-ka niti ne more delovati izven ustaljenih tirnic in naposled ne more zagristi niti v neke osnovne mehanizme družbe. Njegova vloga je krajšanje časa na eni in instantna, začasna samopomoč na drugi. Problematično je to, da se obravnavana dela pretvarjajo, da počnejo nekaj, čemur se v resnici na daleč izogibajo. 

Ničesar niso rešila, samo poglejte, kako pokroviteljski tekst sem napisal, v najboljšem mačističnem slogu.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Transverzala (trans)spolov

    Renata Šribar

    Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

  • Sirkova čistka

    Jedrt Lapuh Maležič

    Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

  • Oblast ekscesne družine

    Žiga Valetič

    Dominacija TV-serij, 2.0 Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je … →