Skrij me v svojo scvrto dlan

Janez Grm

Knjiga
Charles Forsman: The End of the Fucking World. Fantagraphics Books, 2013
Serija
The End of the F***ing World (ustv. Charlie Covell, 2017–2019, VB)

Alyssa in James »mata dost«! Iz mesta, ki ju dolgočasi in živcira, se neprilagojena najstnika odpravita poiskat Alyssinega očeta, ki živi neznano kje. Na poti pristajata v konfliktnih situacijah, za sabo pustita truplo, nekdo jima je za petami, vmes pa skušata zgraditi nekaj podobnega ljubezni. To je osnovni zaplet zgodbe The End of the F***ing World (oziroma po naše Konec jeb**ega sveta), sprva stripa ameriškega neodvisnega striparja Charlesa Forsmana, nekaj let zatem angleške televizijske serije scenaristke Charlie Covell ter režiserja Jonathana Entwistla. Stripovski zgodbi sicer sledi le prva sezona serije, druga in obenem zadnja sezona pa je ustvarjena iz novega materiala. Čeprav sta tako izvorna kot prirejena zgodba postavljeni v medij, v katerem lahko upravljamo tako besede kot podobe, pa nista zgolj odseva druga druge. 

Šestnajstletnika Jamesa v stripu prvič vidimo v zraku med skejtanjem. Je v gibanju, iztegnjenih rok (na desni mu pomenljivo manjkata dva prsta, za katera pozneje izvemo, da ju je »izgubil« v rezalniku odpadkov), s skuštrano grivo v vetru. Njegov obraz pa nam Forsman še zakriva. Ko ga končno vidimo, so na njem le osnovne poteze – očesi sta črni piki, nos je preprost polkrog, lica pa so posejana s pubertetnimi aknami. Čeprav daje videz tipičnega najstnika, njegova dejanja pričajo o dozorevanju v serijskega morilca: zadnja tri leta pobija male živali, vse od metuljev in mišk do zajcev in kač. Neprizadeto pravi: »Vseh se spominjam.« Jamesovo pripovedovanje je zapisano v pravokotnikih, ki so včasih tik nad sličicami, včasih pa zavzemajo mesto samih sličic. Strip se pri portretiranju likov ne zanaša toliko na njihove brezizrazne in borne obraze, ampak bolj na njihove misli. Jamesove misli so zapisane z belo na črni podlagi, ki portretira njegovo problematično dušo.

James se predstavi v skoku, ravnih in oglatih linij, Alyssa pa v nasprotju z njim naslonjena na stolu, z zaobljenim obrazom, usmerjenim v zrak, zaprtih oči in spuščenih las, ki padajo proti zemlji, kot bi se želeli ločiti od glave. Njena podoba odseva brezskrbno sproščenost, s katero se skuša približati Jamesu. Ona je večinoma tista, ki se skuša z njim pogovarjati, igrivo ga zbada, sprašuje, kaj se je zgodilo z njegovo roko, njegove odgovore komentira, pa tudi prva izrazi željo po spolnih odnosih. James je z Alysso bolj molčeč, a jasno spregovori z dejanji: huli se po soseskah v iskanju avtomobilov, ki bi jih lahko ukradel, udari svojega pobesnelega očeta, brez pravega vzroka se spusti v pretep s pijanim mulcem in prereže profesorjev vrat.

V primerjavi s stripovskim je James v seriji veliko bolj pasiven. Tudi tu udari očeta in mu ukrade avto, a na Alyssino pobudo; ne spusti se v pretep, pač pa plača mulcem, da ga nabijejo; profesorju pa prereže vrat, ker napade Alysso (v stripu je namreč ne). Tam je Jamesovo dejanje premišljen in hladnokrven umor (Alyssa si misli, da mu je prerezal vrat tako brezčutno, kot če bi »odprl pločevinko piva«). Je pa Jamesova motivacija za druženje z Alysso v stripu in v seriji njegova želja po umoru, le da je v seriji še bolj poudarjena, k njej se vedno znova vračamo. Ko ga umor profesorja ne zadovolji, temveč pretrese, je njegova opustitev morilskih nagibov toliko bolj pomenljiva. Njegova morilska vnema se zdaj lahko v celoti prelije v ljubezensko.

James se v seriji zdi zadržan, nežen, skoraj mehek. Sploh v primerjavi z Alysso, ki skuša s svojimi besedami provocirati tako tujce kot svojo mamo, od katere se odloči pobegniti. V stripu je obratno – James zbeži od doma, dekle pa nekako odlebdi skupaj z njim. Kot že omenjeno, v seriji ona usmerja Jamesa, vse do zadnjih epizod, ko tudi fant prične dajati pobudo. Ta Alyssa bolj posega v svoje okolje, je bolj aktivna, bolj predrzna in domišljava.

Stripovski James se zdi bolj dejaven faktor v razmerju, zato njegovo spoznanje, da je v resnici Alyssa njegova zaščitnica, deluje presenetljivo, vendar razumljivo: sluti, da mu interakcija z njo zatira uničevalni gon. Enako spoznanje v seriji deluje manj prepričljivo, od vsega začetka razumemo, da brez Alysse James ne bo preživel niti doma niti na cesti. Je pa ta trenutek nujen za fantovo spremembo: glasno izraža mnenja, dekletu pripoveduje o sebi vse več in vse bolj daje pobudo. V seriji se odnos vse bolj uravnoveša, v stripu pa ostaja tak kot poprej. Spoznanje o Alyssini zaščitniški vlogi torej deluje bolj prepričljivo, vendar v okviru celotne zgodbe manj smiselno.

Vendar pa strip z vizualnimi motivi o njunem odnosu govori bolj domiselno. Ko se protagonista spogledujeta, v svojih sključenih pozah, s svojima glavama, narisanima v slogu Charlieja Browna, delujeta kot polža, ki previdno kukata iz svojih hišic negotovosti. Pri poljubljanju Alyssa ovija svoj jezik kot kačo okrog Jamesovega, ki v svoji togosti spominja na leseno desko. Podobno simbolično deluje njegova roka s tremi prsti, s katero prijemlje dekletovo mednožje (v seriji je njegova roka manj vpadljiva, le opečena je, saj je ni vtaknil v rezalnik, pač pa v vrelo olje). Ko on ugotovi, da je bila ona »njegova zaščitnica«, se znotraj pravokotnika, namenjenega besedam njegovih misli, nariše njena podoba. Serija je pri tem bolj konvencionalna in uporablja bolj ustaljene tehnike. Da James na primer razmišlja o Alyssi, vemo tako, da se posnetki njenega obraza pojavljajo takoj za posnetki njegovega. Namesto tega nam serija, za razliko od stripa, nudi veliko več njunih dialogov in obrazne mimike.

Skozi 200 minut trajajočo serijo (strip obsega 208 strani) se zvrsti tudi več dogodkov in likov. Med njimi najbolj izstopata policistki Eunice Noon in Teri Darego, ki se neuspešno spogledujeta, medtem ko skušata uloviti najstnika, ki naj bi umorila profesorja. Čeprav sta zabavni in nam pomagata v pripovedni okvir vključevati druge like, kot so starši obeh protagonistov, pa se zdi, da služita predvsem vlogi megafonov za etične pomisleke občinstva. Ker sta živo napisani in prepričljivo odigrani, se ne zdita kot vrinjena tujka. Drugače pa je s stripovsko policistko oziroma z osebo, ki se predstavlja kot policistka. Ker ima nad prsmi vtetoviran pentagram, kakršen je narisan na profesorjevi knjigi, uganemo, da sta v bližnjem odnosu, kaj dosti več pa ne. V seriji se ta lik ne znajde, kar je smiselno, saj v stripu ne igra pomembne vloge v zgodbi zaljubljencev. V drugi sezoni ju sicer zasleduje maščevanja željno, v profesorja zagledano nesrečno dekle, a to že sodi v rahlo drugo zgodbo.

Stripovski starši se med sabo ne razlikujejo dosti, vsi so robati, naveličani, osamljeni. Serija jih bolje individualizira ter vsakemu podeli njemu lastne karakteristike. To naredi tudi z upodobitvijo njihovih bivalnih prostorov. V seriji Alyssin oče živi v prikolici ob morju, Alyssina mama v lepo urejeni hiši s prostranim vrtom, James z očetom v osiveli hiši s številnimi ogromnimi okni. V stripu se razlike porazgubijo, prostori so oropani odvečnega balasta dekorja in detajlov, kar Jamesa in Alysso v njunem begu iz te puščobe še bolj zbližuje. 

Ironično svet, v katerega bežita, ni veliko bolj prešeren. Namenjena sta v Teksas, peljeta se skozi Oklahomo. Prečkata torej več zveznih držav, a povsod pristaneta v enako črno-beli, skopo narisani Ameriki. Serija prestavi zgodbo v Anglijo in kljub pustim snemalnim lokacijam krajina deluje bolj pestro: potujemo po gozdovih, strniščih, pašnikih z ovcami, obali. S prvim ukradenim avtom se par zaleti v gozdu, gosto poraščenim s praprotjo. V stripu avto spelje s ceste, saj bi se v drevo težko zaletela, tam jih raste bolj malo. Okolje je v stripu otreseno pritiklin ter tako omogoča gladko in jadrno sledenje zgodbi. Celotna pustolovščina menda traja več mesecev, iz katere so nam predstavljeni le nekateri, med sabo ohlapno povezani prizori. V seriji vse skupaj traja manj kot teden dni. V stripu prepotujeta na stotine kilometrov, zemljevid na tabli policijske postaje v seriji pa nam zaupa približno dolžino poti: manj kot 40 kilometrov. 

S temi kratkimi razdaljami se serija skuša poigravati z žanrom filma ceste. Pa tudi na druge načine, na primer s preobleko protagonistov. Po umoru si v stripu zgolj pristrižeta lase, v seriji pa si jih Alyssa pobarva na blond, James pa si obleče majico s havajskim vzorcem. Pozneje si dekle natakne sončna očala z zelenim okvirjem. To močno spominja na oblačila in barve glavnih likov iz filma Prava stvar (True Romance), po scenariju Quentina Tarantina in v režiji Tonyja Scotta, filma o nesrečnih zaljubljencih na poti v Hollywood. Da je Channel 4, studio, ki je produciral serijo, skušal zgodbo čimbolj približati žanru filma ceste, kaže tudi dejstvo, da so scenarij zaupali Covell, avtorici scenarija za film ceste Burn Burn Burn. Serija je tudi sicer »tarantinovska«: soundtrack sestoji večinoma iz ameriških pop balad 50. in 60. let, nekatere prizore pa spremlja izvirna kul surferska glasba. Serija se skuša uvrstiti med druge posnete zgodbe o bodisi resničnih bodisi izmišljenih nesrečnih, uporniških zaljubljencih z željo po begu: Bonnie in Clyde, Badlands, Prava stvar. 

Pari iz teh zgodb so na begu z enega na drugi konec Amerike, pričakujejo, da bodo v deželi mnogoterih priložnosti tudi zase našli prostor. Kam pa naj bi se, na svoji pičlih 40 kilometrov dolgi poti, zatekla angleška James in Alyssa? Toda serija nas večkrat opominja, da nismo v povsem tipični Angliji. Najstnika gresta na prvi zmenek v lokal, ki se pompozno razglaša za »eno izmed vrhunskih desetih najboljših doživetij ameriške prehrane na jugu Anglije«. Na svoji poti pa jesta večinoma pomfri s kečapom in hot doge, ki so videti kot izrezani iz reklamnega plakata. Nekatere kritike serije so omenile njen poskus amerikanizacije angleškega okolja, a tu gre bolj za posmehovanje ameriški kulturi. Tudi raba pop balad ustvarja ironičen kontrapunkt moderni morilski zgodbi, napeti in grozljivi prizori pa so pogosto začinjeni z duhovitimi dialogi in nenavadnimi prizori, ki vzbujajo humor. Serija tako ne more zatajiti svoje angleškosti, saj kar kopiči čudaške like in nerodne trenutke, v katerih se ti liki nahajajo. Zaradi njih ta serija o neprilagojenih ubežnikih pogosto deluje lahkotno in celo prisrčno.

Zgodba iz razmeroma nepoznanega avtorskega stripa je postala mednarodni hit, potem ko je angleško serijo predvajala družba Netflix (Forsmanov strip I Am Not Okay with This so letos tudi priredili za medij gibljivih podob). Eden izmed vzrokov uspešnosti zna biti njena modernizacija. Medtem ko stripovska zgodba živi v svetu nekdanje bele Amerike, se skozi serijo gibljejo razne manjšine (Indijci, črnci, lezbijke). Čeprav sta strip in serija ustvarjena v istem desetletju (prvi izdan leta 2013, druga predvajana 2017), je tehnologija v stripu (debeli analogni televizor, kasetofoni) iz nekega drugega obdobja, lahko bi šlo za 80. ali 90. leta. Takoj na začetku serije Alyssa raztrešči svoj telefon, na živce ji gre, da njene vrstnice z njo raje komunicirajo prek telefona kot pa iz oči v oči. Nato stopi do Jamesa in ga nagovori – dekle, ki ga ni moč doseči prek telefona, se skuša povezati s fantom z nedosegljivo dušo. V času digitalizacije prijateljstev in ljubezni njena odločitev povezati se z nedosegljivim Jamesom deluje kot veliko dejanje uporništva.

Še bolj odločilen dejavnik uspešnosti serije pa je najbrž njena ljubezenska zgodba. Protagonista se zbližujeta vse bolj, zato vsaka nova ovira, ki njuno zvezo preizkuša, povečuje interes občinstva. Z dialogi, notranjimi monologi in montažo nas prepričuje o njuni iskreni zaljubljenosti. V prvi sezoni, za razliko od stripa, ne seksata. Seks kot potrditev medsebojne ljubezni ni pomemben, je celo odvečen. Bolj kot telesne tekočine si izmenjujeta poglede, zasebne skrivnosti, celo za roke se držita. Alyssa Jamesa sicer noče prijeti za njegovo opečeno oziroma ocvrto roko – dekle je pač muhasto – a praktično bi ga lahko. Stripovskega Jamesa je teže prijeti za njegovo triprsto roko. Ostaja pomenljiv simbol negotovosti ljubezenske zgodbe. Kar je čudno, glede na to, da je to osrednja zgodba stripa in serije. Ta skuša s čim več sredstvi – skozi stranske like lezbičnih policistk, skozi nenehne dialoge in besedila komadov na soundtracku, razne nenavadne situacije – raziskovati romanco protagonistov. Strip pa se ji, kljub rabi bolj domiselnih pripovednih tehnik, izogiba in nas nenehno pušča v dvomih o njuni bližini. Serija ne pušča nobenega dvoma. Zaljubljena je v svoja zaljubljenca, občinstvo pa tudi. Od ljubezenske zgodbe več ne moremo zahtevati.

O avtorju. Janez Grm je po duši pisatelj, po telesu ilustrator, živeč v primestju prestolnice. Privolil v objavo zgodbe, da lahko širi vest o svoji prvi objavljeni knjigi, izdani pri JSKD. Knjigi je naslov Sinice Sablje Sladoled in ponuja obilico humorja, žalosti ter žanrskih eksperimentacij. Skoraj je bila tudi nominirana za literarni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oblast ekscesne družine

    Žiga Valetič

    Dominacija TV-serij, 2.0 Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je … →

  • Prav takšno dekle

    Aljaž Krivec

    Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl … →

  • Kaj je kraja knjige v primerjavi z grozotami vojne

    Irina Lešnik

    Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

Izdelava: Pika vejica