Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl Lene Dunham, Yes Please Amy Poehler in Bossypants Tine Fey. Pisal bi naj o kvazifeminizmu, pa malo o zvezdnicah, ki izdajajo knjige (o sebi) in podobne reči. Kot v nekakšno opravičilo, ali kaj jaz vem, kaj, je dopisal še to: Pa še izgovor boš imel za gledanje nadaljevank. 😉Preberi

Predstavljajmo si: Po dvajsetih letih se srečata sošolca J. in B. ter obujata spomine na srednješolske dni. Druženje poteka v prijetnem duhu, ob hladni pijači, v senci enega izmed mariborskih lokalov. Dokler se kramljanje ne zatakne ob določenem spominu na določeno uro zgodovine. J. se je spominja precej drugače kot B. Ob tem podčrtajmo, da gre za dogodek, kjer sta bila oba čustveno močno vpletena, dogodek, ki si ga zlahka prikličeta iz spomina. Od tod tudi njuno trdno prepričanje: »Vem, da se je zgodilo točnoPreberi

Tudi literarna scena ima svoje »bad boyse« (saj bi napisala poredne fante, pa se sliši preveč navihano) in po crnkovičevsko lahko pomežiknem, »everybody loves the bad guy« (saj bi rekla, da imajo vsi radi barabe, pa moram zaradi dvojnosti pomena crnkovičevsko spet navreči angleško frazo). Pod fante sicer štejem same zrele može, kljub šarmu, ki se z leti še razpase, pa jim mladostniška oznaka čisto pristoji: dandy Wilde, stari pokvarjenec Bukowski, kontroverzni Houellebecq, evropski ljubljenecPreberi