Polkovni boben

Jedrt Lapuh Maležič

Pred kratkim je naneslo, da me je nepričakovano začela trpinčiti rahla paranoja vsled dejstva, da bo morda za to, kako živim in kaj mi je pomembno, izvedel kdo nepovabljen, kakšen nezaželen komentator. Kakšen hlod, ki mu je padlo na pamet pod članek o istospolni družini dobesedno zapisati: »Bogi otročk, upam, da im ga vzamejo!« Pa sem pomislila, kako se je pozornost javnosti že davno zreducirala na tisto slovito kletev Daj bog, da ti kuća bila na CNN-u. Ampak zdaj je še huje, zdaj privoščljivost ni več omejena na osebne okoliščine in življenjski slog, ki so bili od nekdaj tarča firbcanja in zgražanja – temveč se na tapeti znajde celo visoko strokovno, poklicno, umetniško ustvarjanje. 

Pogosto se vprašam, kako po tistem, ko se voda cunamijev javnega mnenja umakne, živijo ljudje, ki se jim je porušilo ravnovesje. Predvsem se vprašam, kaj se zgodi, da vendarle okrevajo, in kako do tega sploh pride. Kako se na primer s tal postrga medijsko linčana oseba, kako jo razjarjena raja počasi preneha prepoznavati na ulici. S precejšnjo naklonjenostjo sem prebrala Delov članek o tem, kako tri mesece pozneje nagrajenki Prešernovega sklada Simona Semenič in Maja Smrekar  komentirata »travmatični dogodek«, namreč pogrom ob odločitvi, da jima podelijo nagradi Prešernovega sklada. Kakšna prekleto šentflorjanska kretenarija, da se ovenčanje z enim najvišjih priznanj in medijsko izpostavljenost pri nas danes meri v travmah.

V času razglasitve nagrad in viharjenja umetniško polpismenih po medmrežju sem ohromelo zijala, ker se mi je zdelo, da bi posvečanje pozornosti čemur koli drugemu kot umetniškemu delu nagrajenk pomenilo, da je drhal v resnici zmagala in da je umetnost preglašena. Kdo ve, kaj se bolj zapiše v človekovo osebno zgodovino: črka na papirju, kjer je natisnjeno priznanje, ali krik primitivca na ulici, ki se mu je zazdelo, da mora biti slišan. Oboje pušča posledice in hoče nočeš vpliva na nadaljnje ustvarjanje, na korake naprej, zato se mi ne zdi smotrno niti ignorirati simptomatične nestrpnosti in znašanja nad več kot očitno prodornima raziskovalkama na svojih področjih, ki s svojim delom daleč presegata razumevanje dežurnih stručkotov. Tega resda ne moram vedeti, ampak po mojem nikakor ni naključje, da sta ženskega spola, da sta nadarjeni in da vsaka po svoje orjeta ledino, ko gre za družbena razmerja moči. In ja, pomembno se mi zdi, kako se počutita tri mesece pozneje. Kako absurdno in kretensko pomembno je, da ju v osebnem življenju drago ni stal zgolj poklic, ki ga opravljata, temveč celo nagrada, ki sta jo bili prisiljeni plačati s tem, da so si ju polpismeni vzeli za strelovod. Ne bi rada zvenela patetično, ampak, pomislite: bi si po takšni dobrodošlici še kdaj zaželeli priznanja za svoje dosežke? Bi si sploh želeli doseči kaj količkaj nagradljivega? 

Ob modrovanjih na temo že dokaj davnega performansa nosečnice z zastavo z izrezanim grbom okoli trebuha (za katero je precej spletnih znalcev in modrovalcev menilo, da je prav to nagrajeno delo – toliko časa so preživeli na spletu, pa tako malo poizvedeli) se mi je rolalo po glavi: Šta zna svinja šta je dinja. Težko bi rekla, da sem razpravljala s somišljeniki, pa vendar sem v svojem krogu naletela na nekaj izjav, ki so se mi zdele, milo rečeno, neumestne, predvsem pa nepričakovane od tako imenovanih izobraženih ljudi. 

Pri najboljši volji mi tako še zmeraj ni jasno, kako lahko na primer nekdo, ki »sicer nima nič proti«, zatrjuje, da je ta pogrom voda na avtoričin mlin in da bodo kritiška »planšarska razpredanja o zoofiliji« (ta neverjetno zgovoren termin v članku mimogrede sprovede Maja Smrekar) umetnicama gotovo še krepko koristila pri samopromociji. Kakor, češ, za dobro kobilo se pa ja mora prašiti, v tem pa vendar ni nič slabega, slabega piara pa da v resnici ni, sploh pa – saj menda umetnici ne ustvarjata zase in za ogledalo, temveč hlepita po odzivih. Ta argument se mi zdi približno tako bebav, kot če bi mi kdo rekel, da bom pa imela jst itak veliko od tega, če bi mojo knjigo v vsakem gospodinjstvu nucali za skretpapir. To pač ne more biti »branje«, na katero človek upa, ko ustvarja. To pač ne more biti »bralec«, pika stop. To pač ne more biti razlog za umetniško delovanje, kaj šele tisto, kar te zjutraj potegne iz postelje. 

Neka znanka, ki je po poklicu glasbenica in je lastnica hiške v mali hribovski vasici na Gorenjskem, se je pred časom soočala z dokaj odklonilnim odnosom vaščanov do nje in njenega početja, dokler po golem naključju ni nekega dne poslala sina, naj pomaga pri vzpostavljanju vodovoda. To so vaščani znali ceniti. Umetnost – četudi ravno glasba! če je katero umetnost res lahko deliti z drugimi, mar ni to prav glasba?! – se jim je očitno zdela nekako sebično početje, nekako prevzetno, nekako se jim je zdelo, da od nje nimajo nič. Ko pa pride človek kopat vodovod, no, to pa je nekaj čisto drugega, hah, o tem govorimo!, to pa je zdaj prispevek k narodovemu blagru in skupni blaginji, lepo vas prosim, (šele) zdaj ste pa res nekdo izmed nas.

V Cankarjevem domu sem si ogledala Milerjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, katerega zgodbo sicer vsakdo dobro pozna iz srednješolskih beril, pa je vseeno drugače na odru videti estetsko minimalističen in nekoliko mrakoben svet, kjer Maša Kagao Knez gibalno blesti v vlogi Jacinte in s plesom razblinja tesnobno vzdušje samoograjene »spodobnosti«, ko si podreja tlačane. Tukaj predstava Pohujšanje ni več komedija, kaj šele farsa, in čeprav bi bilo Cankarjevo besedilo z mesti, kjer si človek ob drugačni izvedbi zlahka zamišlja krohot, lahko tudi zabavno, je bil vsesplošni učinek pri gledalcu – kar je vsekakor dobro za predstavo – predvsem: pustite me stran, nočem sodelovati, izvlecimo se iz tega živega blata. Stežka pa se bomo kadar koli izvlekli, dokler je vse sprejeto kot samoumevno, dokler se vsakdo veseli, da lahko obira koga drugega in ni sam strelovod. In to vemo, kar je najhujše. Pa nič ne pomaga. 

Ker vendarle: kako naj bi se vrli »rodoljub«, vrojen v šentflorjansko kotanjo, sploh odmaknil od tega, kar njegova rodna gruda pomeni? Edina rešitev je, da se naučiš plesati po njihovo in si jih s tem nekako uspeš delno podjarmiti, v idealnem primeru pa jih zmesti do te mere, da izstopiš iz njihovega polja pričakovanja. To je resda brezupen ples do onemoglosti, a obenem ples, ki ga vsaj delno diktira polkovni boben te iste ograjene vukojebine, ker ko te ta ritem enkrat zaznamuje, se ga ne znebiš več zlahka. Može Marko iz sela, a selo iz Marka ne može.     

Mislim, da je človek odgovoren za kresove, ki jih prižiga. Zato tudi z dobrodošlico spremljam nekakšen »kontrolni pregled« škandalov, ki jih netijo in nato prizadevno gasijo prav slovenski mediji, ki navadno fliknejo nič hudega slutečega v plamene, nato pa božajo zoglenelo truplo po glavi in milo cviluhajo: »Ja ti revček, kdo te je pa tako grdo iznakazil.« Navadno se zgodi, da čez nekaj mesecev, po možnosti v sezoni kislih kumaric, objavijo follow-up o učinkih in travmah lastnih afer, ko to nikogar več ne zanima. Ampak v teh zapoznelih oknih v zakulisje je več resnice kakor v katerem koli škandalu. Šele po linču so se mediji pripravljeni zares pogovarjati o izpostavljenih ljudeh in njihovih tegobah. 

Na splošno ponavadi obvelja logika, da žrtve medijskih afer same hlepijo po pozornosti, da so nekakšni paraziti. Da vrli rodoljubi parazitov niso dolžni podpirati. Murenčki jim tako, kakor v trapasti basni, godejo vso pomlad in poletje, priskrbijo muziko in glasbila in besedila in na lasten račun pa z lastnimi talenti ustvarjajo mile melodije; ko pride zima, pa naenkrat obvelja, da »saj so vse leto skrbeli zgolj za lastno rit, namesto da bi vlagali v prihodnost«. In takšni murenčki, da bi bili vredni naše milosrčne pomoči, ko pritisne mraz?! Lepo vas prosim, pa bi si kaj nakradli, ko je bil še čas in so to počeli vsi.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Narod je kulturna žival

    Aljaž Krivec

    A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.