Ne moreš biti običajen, če si bil rojen, da izstopaš

Sonja Merljak

»Najraje plavam, se sončim in kuštram svojo mamo,« se je ob koncu zadnje predstave Slovenska popevka v novembru predstavil eden od nastopajočih – Tine Jorgačevski iz CUDV Draga.

Prisrčno in v daljšem monologu je pripovedoval, kaj vse ima rad in kaj rad počne ter požel gromozanski aplavz z veliko dobrodušnega glasnega smeha. 

A nekaterim gledalcem se je ob tem utrnila misel: smo se nastopajočim iz Drage preveč smejali? S(m)o jih nemara izkoristili? Nastopajoči so na odru uživali. Te lahko izkoristijo, če uživaš?

Predstava Slovenska popevka je nastala v sodelovanju Slovenskega mladinskega gledališča z gostujočimi igralci iz CUDV Draga. Zdi se, da je to najpogumnejši in najdrznejši poskus vključevanja v osrednji gledališki, pa tudi širši umetniški in družbeni prostor.

Slovenska popevka je sicer gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše

»V Strniševi drami Ljudožerci obstaja odlomek o ljudeh in o pticah, ki se gibljejo drug mimo drugega, ampak nikoli ne bodo morali skupaj živeti, eni hodijo, drugi letijo. Mislim, da je predstava Slovenska popevka izumila en tretji svet, v katerem lahko skupaj živimo v sožitju,« je na tiskovni konferenci, na kateri so predstavili ozadje predstavek, pojasnjeval Matjaž Pograjc.

Stanovalci CUDV Dolfke Boštjančič Draga, ki imajo zaradi downovega sindroma, poškodb glave, avtizma, motenj v duševnem razvoju ali slepote posebne potrebe, tako z igralci iz SMG pojejo, igrajo in plešejo ob poeziji pesnika in dramatika, ki je napisal številna zelo znana besedila, kot so Zemlja pleše, Na vrhu Nebotičnika, Šuštarski most. A od teh znanih se v predstavi sliši le Orion.

Otroci, mladostniki in odrasli s posebnimi potrebami so bili desetletja odrinjeni na obrobje; nastanjevali so jih po slovenskih gradovih ali drugih stavbah nekje daleč stran. Šele v zadnjih dveh desetletjih se je s poskusi vključevanja drugačnih v šole in na delovna mesta začelo povezovanje in prepletanje oseb s posebnimi potrebami in tistih brez njih. Otroci in odrasli so se začeli pojavljati na mestnih ulicah in trgih in poseben preboj v njihovi prisotnosti se je zgodil, ko so sredi Ljubljane, v prostorih nekdanje slovite in priljubljene gostilna Pavla odprli Drugo Violino, lokal, kjer strežejo osebe s posebnim potrebami. 

Morebitna kulturna sodelovanja so bila omejena na posamezne gledališke nastope, na festival Tantadruj in na festival Igraj se z mano. Toda – »Inkluzije so velikokrat neuspešne, ker gre na sprehod v mesto skupina dvanajstih ali petnajstih ljudi s posebnimi potrebami. To ni normalno; normalno je, da gredo na sprehod eden, dva, največ štirje,« je v intervjuju o bistvu prepletanja obeh svetov za Sobotno prilogo pred časom dejala direktorica CUDV Draga dr. Valerija Bužan. To tudi pomeni, da v Violini ne morejo streči zgolj osebe s posebnimi potrebami in da za doseganje inkluzije osebe s posebnimi potrebami ne morejo nastopati zgodlj na festivalih, kjer nastopajo samo osebe s posebnimi potrebami.

Pobuda, da jih povabijo na veliki oder enega od osrednjih ljubljanskih teatrov, je bila zato vredna pozornosti.

SMG je z njo v dvorano po drugi strani uspelo privabiti tudi tiste, ki jih sicer teater ne mika ali pa jim je ljubši repertoar katerega od drugih gledališč, čeprav so v prav v tem teatru že večkrat na oder postavili družbeno angažirane predstave. 

A ko je kritičarka Anja RadaljacDelu ocenila predstavo, se je vnela razprava, ali je ravnala prav. Varuhinja Vlasta Nussdorfer je denimo v kolumni zapisala (nanašajoč se na starše nastopajočih): »Hiteli so pripovedovati, da je bila prav ta dan v Delu za nekatere njihove otroke uničujoča kritika Anje Radaljac. Žalost se je prelila v ponovno veselje, ko smo predstavo videli. Je namreč odlična združitev dveh tako različnih svetov in celo v njiju so velike razlike. Zakaj tega ni moč preprosto in zgolj sprejeti? Tako kot so jih režiser in igralci. Ali ni pomembno tudi njihovo mnenje in izkušnje s temi osebami?«

In dodala: »Res je, niso se vsi enako dobro znašli na gledališkem odru, saj so nekateri že večkrat nastopali, drugi ne. Tudi med temi osebami so razlike, a zakaj jim ne bi dali priložnosti, ki jih sicer nikoli ne bi imeli? Tako so vsem nam spet pokazali, kako doživljajo svet, kaj jim ta prinaša in kako nas prav različnost lahko zelo bogati.«

Da je Anja Radaljac namenila pozornost posebni prepletenosti sveta ljudi in ptic, se je dalo razbrati iz njenih uvodnih besed. A potem se je spraševala tudi o tem, koliko glasu so jim dali. Nadaljevanje so bralci interpretirali vsak po svoje in nekateri so bili nad njim ogorčeni.

Meni, denimo, pa se je najbolj vtisnila v spomin druga misel, tista, kjer je rekla, da bi – če bi se šli res pravo inkluzijo – vrhunski plesalki Eva Pirnat in Andreja Lazar lahko nastopali na odru ne glede na to, da sta osebi s posebnimi potrebami. »Zakaj sploh izpostaviti plesalki kot sta Pirnat in Lazar kot ›posebnosti‹ v ›posebnem‹ projektu, če sta lahko tudi enako suvereni kot plesalke brez trisomije? Je to ta naša ›enakovrednost‹ obravnave?« se je vprašala Anja Radaljac.

Prav ob teh besedah sem se najbolj zamislila. 

Kaj ostane po festivalu Igraj se z mano? Kaj ostane po obisku v Drugi violini? Kaj ostane po vseh dobrodelnih koncertih, če se nas izkušnje oseb s posebnimi potrebami – Anja Radaljac se je med drugim spraševala tudi, zakaj se predstava ni ukvarjala z njihovimi zgodbami, njihovimi izkušnjami, interesi, težavami – ne dotaknejo do te mere, da bi zahtevali spremembo zakonodaje, ki bi jim omogočila večjo vključenost v družbo – seveda v skladu z njihovimi zmožnostmi.

Da bomo razumeli in sprejeli drugačnost, jo moramo izkusiti. To ni tako težko. Zadošča že, če se spomnimo, zaradi česa so kdaj izločili nas. Prepričana sem, da je izključenost v nekem trenutku občutil vsak od nas.

In če to ne zadošča, si lahko pomagamo s knjigami. Čudo (Wonder, založba Ocean) avtorice R. J. Palacio je ena od njih. Čudo pokaže, kako je biti drugačen, a pokaže tudi, da je vsak lahko zelo osamljen in nerazumljen v svoji drugačnosti.

Roman so kritiki in bralci označili s sami presežniki; velja za izjemnega, osvojil je milijone otrok in je zato tudi prodajna uspešnica, prejel je mnogo nagrad za kakovostno literaturo in pristal na vrhu seznama mladinskih uspešnic v New York Timesu.

Čudo pomaga razumeti in sprejeti drugačnost. 

Čudo pomaga, da smo bolj prijazni, bolj človeški, bolj srčni. Zaradi Čuda lahko upamo. 

Všeč mi je vsebina knjige, ki je hkrati žalostna in ganljiva, duhovita in smešna, poučna in spodbudna in do konca napeta.

Všeč mi je tudi način pripovedovanja. Zgodbo pripoveduje šest otrok. Vsak s svojimi besedami opiše isto zgodbo. Vsak jo vidi po svoje. In vsak ima svojo zgodbo in svojo stisko, ki jo skriva. Jack živi v revščini, Via živi v senci brata z iznakaženim obrazom, Justin živi v neljubeči družini, Summer nima očeta, Miranda ima ločene starše. Le Auggiejeva stiska je vidna navzven.

Knjigo priporočam vsem najstnikom, prav posebej pa vsem petošolcem. Priporočam pa jo tudi vsem šolskim delavcem, saj si želim take šole, kot je Beecherjeva šola. Knjigo priporočam tudi vsem staršem. Preberite jo tudi mlajšim osnovnošolcem, in če jo boste brali s srcem, bo cel svet prijaznejši in lepši. Ugotovili boste, da je tudi vaš otrok pravo čudo.

Tako je v recenziji knjige v Časorisu zapisala petošolka Eva Maler.

In dodala, da ima branje knjige tudi stranske učinke:

Če boste prebrali knjigo:

  • lahko postanete bolj prijazni,
  • boste lahko začeli sprejemati drugačnost,
  • morda ne boste več zaupali govoricam,
  • vas bo končno začela zanimati resnica.

Komaj čakam, da izvem Julianovo resnico!

Med nami so Auggieji in tudi mi smo kdaj pa kdaj Auggie Pullman. In ko smo Auggie Pullman, se lahko spomnimo, da so med nami tudi Tineti, Eve in Andreje, vsak s svojimi drugačnostmi, posebnostmi in sposobnostmi. Vsak z željo, da bi bili taki, kot so vsi drugi. 

Tudi Auggie Pullman si je želel biti običajen otrok, a zaradi svoje drugačnosti to ni mogel biti. Ne moreš se zliti z množico, če si bil rojen, da izstopaš.

Atifa Đaferović je za gledališki list predstave Slovenska popevka dejala: »Včasih mi je nerodno, pa sem smejem. Ampak so mi rekli, da ni nič narobe, lahko sem taka, kot sem.«

Ta misel, je na tiskovni konferenci dejala Dolores Turičnik, ki v Dragi skrbi za kulturno-umetniški program, zaobjema sporočilo celotne predstave. 

»Vsak od nastopajočih lahko seže po svojem maksimumu, vendar še vedno ohrani svoje posebnosti. Ob tem niso skriti in ravno to, da niso skriti, je velik korak za populacijo oseb s posebnimi potrebami. Družba se začne spreminjati in prilagajati drugačnosti z obrobja, ko jo spozna, ko strah pred njo mine.«

Nekdo bo strah pred Drugim premagoval s Slovensko popevko, kdo drug s Čudom. Ni važno. Važno je, da bo tega strahu vse manj in da bodo nekega lepega dne ljudje s posebnimi potrebami dobili priložnost in postali vidni del najširše družbe. Taki, kot so, zvesti samim sebi. Takrat Tinetove besede o tem, kaj ima rad, ne bodo več deležne enkratnega huronskega aplavza, ampak vsakodnevnih toplih pogledov.

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika v klozetu

    Maja Šučur

    Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

  • Kritik kritiku volk

    Klemen Kordež

    Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

  • Zaupati kritiku ali influencerju?

    Lara Paukovič

    Komu vse je danes dovoljeno, da kritiko podaja? In kako škodljivo za kritiško polje je to, da platforme za vzpostavitev javnega diskurza niso več samo mediji (ki se vse bolj selijo v internetno sfero), ampak tudi socialna omrežja, blogi, osebne spletne strani in podobno?