Lahko noč, otroci

Agata Tomažič

Bil je topel pomladni dan, deželica se je ravnokar otresla okovov snega, pod redkimi zaplatami, ki so še vztrajale na osojnih predelih, se je že zelenila trava, reke so žuborele in ptice radoživo pele. Po travniku, ki je vodil k potoku, je korakala nenavadna četica. Četverica neobičajnih živali, obraslih z rjavkastimi dlakami in vsaka s parom oranžnih zob. Tudi obnašale so se čudno, ves čas so se ozirale na levo in na desno, za hrbet in predse, kot bi jim bil kdo na sledi. Ko so prišle do obrežja, so se prihulile v korenine dreves in največji med njimi, očitno nekakšen vodja odprave, je dejal: »Tako, prispeli smo na cilj. Menda smo zdaj varni.«

Ostali trije – dve živali sta bili že na daleč videti manjši, najbrž mladiča – so se še nekaj hipov pazljivo razgledovali naokrog, potem pa sedli na tla. A niso zgubljali časa, kmalu so vsi štirje družno začeli razmikati korenine, vlačiti skupaj dračje in si urejati nekaj, kar je bilo najbrž novo domovanje. Do mraka je bilo nared in vsi štirje so se potem stisnili k počitku.

Naslednje jutro jih je prebudilo živahno plivkanje reke, niso prav dolgo pomišljali in pognali so se v vodo. Prekopicevali in potapljali so se brezskrbno, kot to lahko počno le bitja, ki se po dolgem času spet počutijo varno. Potem so sedli na obrežje in se lotili muljenja svežih poganjkov listja. Močno so jim šli v slast, zelenje je urno zginevalo med oranžnimi zobki.

Čez poldne je že bilo, ko je nekje nedaleč stran počila suha vejica. Slišati je bilo, da nekdo prihaja. Vse štiri živali so se postavile v pozor, vsaka mišica na njihovem telesu je bila napeta in pripravljena na beg. Menda ni mogoče …? Menda niso …?

Grmovje, ki je obraščalo breg, se je razprlo in skozi ogolele veje je pogledala skuštrana glava malega fantka. Svetli lasje so obrobljali droben obražček, njegove modre oči pa so se, ko je uzrl četverico živali z oranžnimi zobmi, zaprepadeno razprle. Pravzaprav ni bilo čisto jasno, kdo se je koga bolj ustrašil. Nekaj trenutkov so tako stali in se gledali, potem pa je deček, ko je videl, da živali niso popadljive, z mirnim in tihim glasom spregovoril: »Dober dan, jaz sem Tian.«

Največja med njimi je stopila za korak naprej, kot bi hotela ostale zavarovati, saj še vedno ni bila čisto prepričana, ali jim grozi nevarnost ali ne, in rekla: »Dober dan, me smo nutrije.«

»Kaj pa delate tu?« je vprašal deček. Besede je izgovarjal nekam okorno in šele podrobnejši pogled je razkril, da ima spodnjo ustnico preklano, na njej pa nekaj zasušene krvi. »Velikokrat pridem k reki, pa vas še nisem srečal tu.«

»Šele včeraj smo prišle. Pripotovale smo od daleč,« je pojasnila največja žival. Potem si je s tačkama pogladila brčice, kot bi jih hotela očistiti rečne nesnage, in rahlo sklonila glavo v znak vljudnosti. »Oprosti, prosim, nismo se predstavile: jaz sem Črtomir, tole je moja žena Bogomila, sinova pa sta Vali in Kajti.«

Deček je počasi stopil izza grmovja in se jim približal na vsega pol metra. Ogledoval si jih je podrobno, od krempeljcev na nogah do ušesk na glavi, od vsega pa so mu bili najbolj všeč njihovi repi – dolgi in obrasli z gladko dlako so se elegantno lesketali v soncu. Potem se je s pogledom pomudil še pri zobeh, ki so s svojo oranžno barvo naravnosti bíli v oči; tudi ti so se mu zdeli imenitni – najbrž si jim jih ni treba vsako jutro in vsak večer krtačiti, je pomislil.

»Nutrije?« je rekel. »Kako zanimivo, nobene nutrije še ne poznam!«

»No, tod naokoli nas ni prav veliko,« je z nekako stišanim glasom odvrnil Črtomir. 

»Zakaj imate pa tako čudna imena?« je vprašal deček.

»Kako to misliš, čudna? Sinova sta sicer Valjhun in Kajtimar, a ju kličemo Vali in Kajti,« je začudeno pojasnjeval Črtomir.

»Hočem reči, nikogar ne poznam, ki bi mu bilo tako ime,« je dejal deček. »Ampak nič hudega, saj si bom zapomnil.«

»Dobro, če že hočeš vedeti: tam, od koder smo prišli, so nam dali drugačna imena,« je rekel Črtomir. »Če so sploh bila imena, bolj oznake,« je nadaljeval, dokler mu ni glas zamrl.

»Kakšne oznake, od kod ste pa prišli?« je zanimalo Tiana. 

»Imeli smo številčne oznake, ker se za tako kratek čas ne splača dajati imen,« je dejal Črtomir in globoko vdihnil. »A hočeš celo zgodbo?«

»Ja,« je prikimal deček, »rad imam zgodbe.«

»Takole je bilo: na poti do sem smo se večkrat ustavili. Potovali smo večinoma ponoči, ker smo se skrivali. Nismo vedeli, ali nam je kdo za petami. Neko noč smo prespali blizu nekega smetišča. In na kupu smeti je bila tudi knjiga. Poezije doktorja Franceta Prešerna, je pisalo na njej. Zjutraj, ko se je za silo naredil dan in se je že dalo brati, sem jo malo prelistal. Zasledil sem nekaj imen in zdelo se mi je, da si jih moramo nadeti v znamenje spoštovanja do dežele, v kateri smo se znašli.«

»Aja, to knjigo pa poznam!« je vzkliknil deček. »Tudi moj oče jo ima, z njo včasih podloži mizo na balkonu, da se ne maje. Nisem pa še slišal, da bi kdo imel takšna imena, kot so vaša, res ne. Zakaj pa ste prišli prav sem?«

»Zdelo se nam je lepo. In varno,« je rekel Črtomir in potem malo pomolčal. 

»Ne povej tega nikomur, prosim, toda zbežali smo s farme nutrij,« je nato dodal, spet bolj potihem.

»Ne, ne bom,« je rekel Tian, »ne bojte se, znam obdržati skrivnost zase. Toda kaj je to, farma nutrij?«

»To je ustanova, kjer nutrije živijo v kletkah, dokler jih ne usmrtijo in njihove kožuhe ustrojijo. V bistvu smo si rešile življenje,« je prevzela besedo Bogomila, ki se ji je glas nekoliko tresel. 

Tianov obraz se je namrščil, segel si je z roko v lase, kot da globoko razmišlja, in rekel: »Aha. No, potem pa še dobro, da ste ušle od tam.«

Potem se je zazrl nekam daleč, daleč na drugo stran reke, in videti je bilo, da mu nekaj ne da miru.

»Kako pa to narediš, da uideš od tam, kjer te tepejo … hočem reči, če ti nekje ni všeč?« je naposled vprašal.

»Počakaš, da nekdo pusti odprta vrata kletke in potem tečeš, tečeš, kar te nesejo tačke. In se ne ustaviš, dokler zrak ne diši varno,« je dejal Črtomir.

»Aha,« je odvrnil Tian in se spet potopil v razmišljanje. Vali in Kajti, ki ju je pogovor očitno začel dolgočasiti, sta se nekoliko oddaljila in se vrgla v vodo. Črtomir in Bogomila sta ju ves čas s kotičkom očesa spremljala. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi …

»Ali ne hodite v šolo?« je vprašal Tian. 

»Ne, nutrije ne hodimo v šolo, ker se že rodimo pametne. In potem, ko nam z leti še starši povedo vse, česar so se v življenju naučili, postanemo zares modre. Vendar tega ne obešamo na veliki zvon,« je pojasnil Črtomir. Čisto nič oholo, skorajda skromno je razlagal o tem.

»Joj, blagor vam,« je vzkliknil Tian. »Ljudje pa moramo hoditi v šolo. Tam nas ocenjujejo in moj oče vsakič znova vzroji, kadar dobim slabo oceno. Z mamo ga zlepa ne moreva pomiriti,« je hitel pripovedovati. Nato pa brž hlastno dodal: »Ampak drugače naju ima pa z mamo zelo rad.« 

Oče in mama nutrija sta samo modro prikimala. 

»Ali se nutrije znate igrati?« je naposled vprašal Tian.

»Mislim, da je za vas, človeške mladiče, igranje nekaj drugega kot za nas. Reka je verjetno zate še premrzla, da bi se nam pridružil pri kopanju. Lahko pa nam pomagaš utrjevati brlog, ki smo si ga tamle izkopali,« je dejal Črtomir.

Tian je veselo prikimal in že so vsi trije (Vali in Kajti sta se še naprej prekopicevala po vodi in nista dajala vtisa, da bi ju dela na hiši kaj posebej zanimala) spodkopavali brežino in nanašali dračje. Minili sta skoraj dve uri, potem pa je Tian rekel, da mora domov. Da se je pouk že davno končal, ampak da se na poti domov vedno sprehodi skozi gozd in ustavi tu pri reki, samo zdaj je pa res že čas, da se vrne k materi in očetu, ker ju bo skrbelo. Črtomir in Bogomila sta se spogledala, potem pa rekla samo, naj stori, kot se mu zdi. Tian je še pomahal Valiju in Kajtiju, in že ga ni bilo več. 

V naslednjih dneh se je lepo pomladno vreme nadaljevalo, iz dneva v dan je bilo bolj toplo in družina nutrij je bila popolnoma prepričana, da so si umno izbrali kraj za novi dom. Tian je vsak popoldan prihajal na obisk, prve dni jim je še pomagal pri gradnji brloga, ko pa je bil ta boljkone končan, se je domislil, da bi jim na reki postavi mlinčke iz suhih vej, česar sta se Vali in Kajti še posebej razveselila. Če ne bi bila voda še zelo mrzla, bi se jima tudi sam pridružil, tako pa se je zadovoljil z opazovanjem njunega divjanja z brega. Vmes so rekli kakšno z Bogomilo in Črtomirom. 

»A se vi nikoli ne skregate?« je nekoč povprašal, ko so tako sedeli na bregu.

»Ne, le zakaj bi se kregali, saj ni nič narobe?« mu je Bogomila začudeno vrnila vprašanje.

»No, mislim, a Črtomir nikoli ne gre v gostilno?« je vprašal Tian. »Kadar gre moj oče v gostilno, se potem vedno skregamo, ko se vrne …«

Črtomir in Bogomila sta se spet spogledala, vendar nista ničesar rekla. 

»Nutrije ne hodimo v gostilno, ker ne verjamemo, da bi nam kje lahko ponudili tako dobro hrano, kot si jo same najdemo,« je mehko začela Bogomila. »Zato pa se rade obiskujemo. Ampak mi tu nikogar ne poznamo in nimamo h komu iti na obisk,« je nato malce otožno dodala.

»K nam bi lahko prišli,« je rekel Tian. »Samo ne takrat, ko se oče vrne iz gostilne …«

Potem je urno vstal, se sklonil, zavihal rokave, zgrabil prodnik in ga zalučal v vodo. Malo je manjkalo, pa bi zadel Kajtija.

»Hej, kaj pa počneš?« je vzrojil Črtomir.

»Oprosti,« je rekel Tian in ves osramočen obrnil glavo k tlom. Na podlahti desnice se mu je risala velika, modra maroga. »Nočem domov,« je nato izdavil skozi solze. »A lahko ostanem tukaj pri vas, ne bom več metal kamnov v vodo …«

Stal je tam na bregu, droben svetlolas fantič, in iz njegovih ljubkih modrih oči je lil nepretrgan hudournik solza. 

Bogomila in Črtomir sta pristopila k njemu. 

»Tian, ne moreš ostati tukaj pri nas, saj nisi nutrija, človek si in ne moreš spati pod milim nebom kot mi. Nimaš kožuha, zeblo bi te. Poleg tega te bodo starši pogrešili in te začeli iskati,« je rekel Črtomir.

»Saj imam bundo, ne bo me zeblo. Pokril se bom s smrečjem, pri tabornikih sem slišal, da ti je potem topleje. Prosim, naj ostanem to noč tu z vami. Nočem domov,« je še naprej hlipal Tian.

»Pa zakaj nočeš domov, česa te je strah?« je vprašala Bogomila.

Tian si je z rokama pokril obraz in bruhnil v še bolj neutolažljiv jok. Počepnil je in se zvil v dve gubi; zdaj res ni bil več dosti večji od nutrij. Dobro, vsaj od Črtomira ne, ki je bil največji. 

»Nočem domov, nočem, nočem, nočem, nočem,« je ponavljal in drgetal od joka. 

Še Vali in Kajti sta prišla iz vode in se postavila zraven; celotna družina se je zbrala okoli Tiana. 

»Tian, ponavljam, ti nisi nutrija, človek si, in to še mlad človek, noči pa so hladne. Domov moraš, iskali te bodo in to se ne bo dobro končalo,« je rekel Črtomir.

»Ampak Črtomir, pusti ga,« se je mehčala Bogomila. »Saj vidiš, da je čisto iz sebe. Ne moreš biti tako brezsrčen. Ne moreš ga pošiljati domov, saj veš, da …« je pomenljivo pomolčala in pogledala Črtomira.

Črtomir je vzel glavo med tačke in obupano odkimaval z glavo. »To se ne bo dobro končalo, to se ne bo dobro končalo,« je govoril. 

V gozdu se je že začelo večeriti, nepredirna tema je grozila nastopiti čez največ pol ure. 

»Naj ostane, samo to noč,« je moledovala Bogomila.

»To ni pametno, iskali ga bodo in potem našli še nas,« je vztrajal Črtomir. »In potem bo po nas.«

»Črtomir,« je rekla Bogomila, »se ti ne zdi, da malo pretiravaš? Skoraj mesec dni smo že tu in zdaj je menda jasno, da nas ne bodo več iskali, da so se sprijaznili s tem, da smo pač ušli. Pa tudi kakšna druga nevarnost nam ne more groziti tod naokoli …?«

»Ne vem, nisem prepričan,« ni odnehal Črtomir.

Zdaj se je mrak že tako zgostil, da so se svetlikale samo še njihove oči in videli obrisi teles. Tian je sedel na obrežju, z glavo med koleni, in še vedno neutolažljivo jokal. »Ne grem, nikamor ne grem, ne morete me prisiliti,« se je od časa do časa oglasil in potem spet skril glavo med kolena. 

»Naj ostane, bomo zjutraj skupaj jedli poganjke listov,« se je oglasil še Vali in Kajti, najmlajši, je navdušeno prikimal: »Ja, jaz mu lahko dam pol zajtrka!«

Črtomir je še naprej zmajeval z glavo. »To res ni dobro, ni dobro,« je zamišljeno ponavljal. 

A nazadnje se je vseh pet stisnilo v brlog med vejevje ob reki. Nutrije so bile tople in Tiana ni prav nič zeblo, temveč je tudi on kaj kmalu potonil v sen. Prvič po dolgem času je spal mirno … 

 

V neke druge vrste mraku, takšnem, ki včasih že pri belem dnevu zagrne sloneče za točilnim pultom, je medtem razprava postajala vse bolj živahna.

»Če vam rečem, videl sem jih, tam pri reki! Zadnjič, ko sem šel pokladat krmo srnam!« je zagrmel možakar s sivečimi zalizci in velikim rdečim gomoljem namesto nosa na sredi obraza. Na dušek je izpraznil kozarec, kot bi hotel s tleskom stekla ob mizo podčrtati izrečeno.

»Ne nori, ni jih še tu pri nas …« je plahko oporekal mlajši moški v karirasti srajci, ki mu je molela izza hlač, zamazanih s kolomazom. 

»Tam so! Že dober teden! Videl sem jih na lastne oči!« je vztrajal tisti z gomoljastim nosom in se ozrl za šank. »Pa kam je zdaj izginila, prekleta baba! Halo, še en liter, sem rekel že pred pol ure!«

»No, Rastko, pa povej, kaj pa delajo tam?« je vprašal tretji, moški srednjih let s svetlimi lasmi in vdrtimi modrimi očmi, pod katerimi so se dvigovali mešički. 

»Iiii, kaj? Nič, seveda! Tam so! Nič ne delajo, to najbolje znajo!« je kriknil tisti z gomoljem namesto nosu.

»Ne nori, Rastko, ni jih še tu. Saj gledam televizijo, nič še niso povedali,« je oporekal oni v karirasti srajci.

»Eh, si ti naiven! Ne gledaš prave televizije! Prikrivajo nam, vse pomembne stvari nam prikrivajo,« je svetlolasi moški pritegnil možaku z gomoljastim nosom. Ta se je spet zadrl: »Halo, Đurđica, vino! Viiiinooooo!!!! Kolikokrat bom moral še naročiti?!«

»Nehaj, Rastko, ne bomo več pili,« ga je skušal pomiriti tisti v karirasti srajci. 

»Pusti ga, jaz mu pa verjamem,« je z zamišljenim glasom dejal svetlolasi moški. »Verjetno so res že tu, samo mi bomo to zadnji izvedeli. Oziroma bomo izvedeli, ko bo že prepozno.«

»Kako prepozno, kaj se nam pa lahko zgodi?« je napol posmehljivo vprašal tisti v karirasti srajci.

»Katastrofa se lahko zgodi! Ko enkrat pridejo, se jih ni več mogoče znebiti! Razmnožujejo se, uničujejo naše okolje, širijo svoj vpliv na naše otroke, preplavijo nas, tako, kot so Karantance! Že Prešeren je pisal o tem v Krstu pri Savici, Črtomir je tam lepo povedal: ›Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj!‹ Ukrepati moramo, dokler je še čas! Zdaj takoj!«

Svetlolasi moški je poskušal vstati izza mize, a se je nerodno opotekel, skoraj bi padel, zato se je odločil, da bo raje še malo sedel. Njegove besede so na oba tovariša naredile velik vtis; eden je bruhnil v silovit krohot, drugi pa je v obraz ves pordel in spet zakričal: »Đurđica, viiiinooo!«

»Ja, od kdaj si pa ti profesor, da mahaš s Prešernom,« je dejal tisti v karirasti srajci, ko je končno obvladal svoj smeh. »Kakšni Karantanci, kakšen Črtomir, kaj je s tabo? Saj govoriš kot kak profesor!« je rekel. 

Svetlolasi moški se je zresnil, profesor je bila huda psovka. Segel je po kozarcu, kot bi si iz njega obetal novega streliva v pogovoru, a ko je ugotovil, da je prazen, ga je v besu zagnal na tla. Žvenketanje stekla je naposled priklicalo natakarico. Njena gospodovalna drža in neizprosen pogled sta pričala, da je takih prizorov vajena in da bo za vsako ceno naredila red.

»Ven!« je zakričala tako gromko, da bi preglasila še najglasnejšega med njimi, tistega z gomoljastim nosom. Ta se je ravno pripravljal, da bo spet povzdignil glas in naročil novo rundo, a se je pohlevno, kot kak pritepeni pes, z obema rokama oprijel roba mize, se počasi in previdno dvignil ter prav tako počasi in previdno odpravil proti vratom. Ostala dva sta mu sledila. Svetlolasi je, preden je zapustil prostor, na mizo položil bankovec, potem pa se je tudi on odhulil ven, v temo. Tovariša sta ga čakala pri zidcu pred vhodom, tisti z gomoljem namesto nosa se je nanj nemudoma usedel, oni v karirasti srajci, ki je bil po govorjenju in tudi ravnanju videti najbolj priseben, se je obenj samo naslonil in segel v žep po cigarete.

»Daj še meni eno,« je zamoledoval svetlolasi.

»Kupi si jih,« mu je zabrusil karirasti.

»Ne morem, saj veš, da moja ne sme izvedeti, da kadim,« se je kislo nasmehnil.

»Na, naj ti bo,« mu je tovariš vendarle pomolil škatlico, iz katere si je izvlekel eno. V soju ognja iz vžigalnika mu je namenil zajedljiv nasmešek: »Na, profesor.«

»Pa kakšen profesor,« je vzrojil svetlolasi, »Prešerna imamo na balkonu, knjigo je moja zadela na nekem srečelovu, pa je ravno prav debela, da jo uporabljamo za podlaganje mize, da se ne maje. Enkrat sem jo vzel in jo malo prelistal. Ni bil neumen, ta Prešeren!«

»Prešeren je naš največji pesnik!« je zarjul oni z gomoljem namesto nosu, za katerega sta preostala dva mislila, da je že zaspal, a se je zdaj nenadoma spet vključil v pogovor, kot bi bila besedica Prešeren tista čarobna iztočnica, zaradi katere se je izprožil kot lutka na vzmeteh. »Prešeren je bil naš! On bi hotel, da udarimo po njih!« je zdaj spet tulil kot prerojen.

»Ne kriči,« ga je poskušal pomiriti tisti v karirasti srajci, »vsi bodo slišali.«

»Pa naj slišijo, prav ima!« mu je pritegnil svetlolasi. »Treba je obračunati z njimi! Od drugod so, zadušili nas bodo! Gremo, takoj zdaj!« je poskočil in odvrgel cigaretni ogorek na tla ter dregnil na zidcu sedečega tovariša. Ta ni prav dolgo čakal, šinil je kvišku, se malo opotekel, potem pa utiril in že jo je mahal nekam proti cesti.

»Kam gresta?« je zaskrbljeno vprašal karirasti.

»K reki,« je odvrnil svetlolasi. »Še prej pa gre Rastko po puško. Brez tega ne bo nič. Če nočeš z nama, ne hodi. Samo ne misli, da si ne bova zapomnila. Ukrepati je treba zdaj!« je še rekel, zadnje besede so odzvanjale iz daljave, saj jo je že ubral za možakom z gomoljem namesto nosu.

To se ne bo dobro končalo, je pomislil karirasti. Sedel je na zidec, zmajeval z glavo in si prižgal še eno cigareto.

 

Prvi se je predramil Črtomir. Zaslišal je pokanje dračja. Sprva je mislil, da po hosti lomasti medved, za katerega je vedel, da zanje ne predstavlja grožnje, saj je rastlinojed. Toda lomastenje je prihajalo vse bliže. Pridružili so se mu človeški glasovi. 

»Glej, tu so!« je zakričal Rastko, ki bi mu puška skoraj odletela iz rok, ker se je v temi spotaknil ob korenino in se je zadnji hip ujel. 

»Kje so?!« je v odgovor bevsknil svetlolasi moški, podivjano kot kak sledni pes. Ustavil se je na pobočju, ki se je spuščalo k reki, in prižgal svetilko. S snopom svetlobe je begal po podrasti. »Ja, tu je reka, kje so pa oni?

Luč je oplazila Bogomilo, zdaj se je tudi ona prebudila. Črtomir ji je z rahlim trzljajem brčic nakazal, naj se ne premika. Sam je s hrbtom poskušal zavarovati Valija in Kajtija. Tian je na srečo še trdno spal. 

»Tišina, pa ugasni luč, vidim njihove oči, zdaj bom nameril,« je zašepetal Rastko. Prestopal se je po suhem listju okorno kot kak otrok v plenicah; ravnotežje ga je že davno zapustilo. 

»Kam boš nameril, tu ni nikogar, pijanec stari!« 

»Kako da ne, ne zganjaj hrupa, da jih ne odženeš! Nutrije so, vidim jih!«

»Kaaaj, kakšne nutrije?! Jaz nisem mislil nutrij …« je rekel svetlolasi moški, ki je medtem usmeril snop svetlobe na Rastka. Ta se je po večkratnih poskusih le zravnal in nameril puško. 

Črtomir je planil iz brloga, v upanju, da se bo tako rešil ostale člane svoje družine, pa tudi človeškega mladiča. Zaman, ko je prvi strel odjeknil v nočni tišini gozda, se mu je krogla zarila v hrbet, nekaj časa je še trzal z nogami, potem je za vedno negibno obležal na bregu. Za njim se je iz skrivališča pognala Bogomila, hotela se je vreči v reko, misleč, da jo bo voda obvarovala, poleg tega je hotela za sabo tako povesti še sinova, a tudi njo je v naletu zaustavil svinec. Njeno potresavajoče telo je pljusnilo v vodo in reka ga je odnesla naprej s tokom. Sledila sta še tretji in četrti strel, ugasnila sta še dva para oči, vsajena v drobne kosmate glavice. Vali in Kajti sta obmirovala takoj, brez poskusa odvleči se na varno in si rešiti življenje. Obležala sta na vhodu v brlog, ki ga nista niti zapustila. Rastko se je gromoglasno krohotal in med poblaznelim smehom še enkrat ustrelil v zrak. Potem se je izpod korenin pri bregu dvignilo nekaj svetlega. Drobna svetlolasa glava. In še en par oči. Svetlomodrih. 

»Neeeeee!!! Neeeehaj!!!« 

Svetlolasi moški se je pripravljal, da bo skočil nad Rastka, ki ga je morilsko besnilo povsem posrkalo vase, in je vnovič repetiral puško. 

»Neeeehaaaaj!!!!«

Svetlolasi moški je napačno precenil razdaljo, ali pa je bil preprosto preveč pijan; odgnal se je, a se takoj zatem skotalil po pobočju navzdol k vodi.

Deček je samo stal in gledal. Videl je negibna telesa Črtomira, Valija in Kajtija. Oziral se je okrog, da bi ugotovil, kje je Bogomila; a jo je rečni tok že potegnil za sabo.

Rastko je zdaj približal puško k licu. Še en strel je odjeknil. Ni zadel cilja. Svetlolasi deček je obstal na mestu. Gledal je nekam v daljavo, v debla dreves, ki jih je osvetljevala svetloba iz svetilke, ki je očetu padla iz rok. Ni se bal, vedel je, da se bo zanj vse dobro končalo. Niti najmanjši dvom ga ni preveval. Počutil se je čudno lahkega in brezskrbnega. Stal je in opazoval, kako se oče trudi priti do njega, vendar mu ni stopil niti za korak bliže. Oče se je priplazil skoraj čisto do njega, stegnil je roko, da bi ga zgrabil, samo še malo, pa ga bo rešil. Ni si upal dvigniti glave, saj je vedel, da tvega, da ga bo zadela krogla iz Rastkove puške. Samo na slepo je stegoval roko, zdaj bi pod prsti že moral začutiti sinovo nogo, hlačnico, rokav bunde, karkoli, da ga bo zgrabil in zavaroval. Ampak ni. Dotaknil se je nečesa mehkega in spolzkega. Narahlo je obrnil glavo, da bi si ogledal, koliko ga še loči od sina. A kjer je prej stal deček, je zdaj zagledal njegove svetlomodre oči, ki so se v temi gozda čarobno bleščale, obdane z rjavkasto dlako. S koničastega gobčka je na vsaki strani poganjal šop brčic. Hipoma se je obrnil, v listni stelji je zašuštelo, ko je švignil proti vodi. Zadnje, kar je bilo videti, je bil dolg, okretni rep, obraščen z drobnimi dlačicami. Iz reke se je razlegel štrbunk in nato plivkanje. Soj svetlobe iz svetilke je oplazil krošnje. Zaslišalo se je skovikanje sove. 

Lahko noč, otroci.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poln kufer in zrno razlike

    Maja Šučur

    Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.

  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Gastarbajterji

    Agata Tomažič

    Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.