Poln kufer in zrno razlike

Sončni zahod je bil zagotovo osladen, a nebo je hotelo, da si ga je zaslužila le določena vrsta ljudi. O osladnosti sklepam po »oh« in »ah«, pa po tem, kar sem kasneje lahko ujela na telefonu neke dolenjske sopotnice, ki je bila prepričana, da novembra kape tako blizu od doma« ne bo potrebovala. Več iluzij naenkrat. Tisti, ki raje realistično vohamo pazduhe letalskega osebja, smo torej paradoksalno ostali le s pogledom noter, medtem ko so srečnejši z lastnim potom čistili letalska okna. Morda se pogledu ven tudi sicer večino časa upiram, čeprav je po mokri Ljubljani dobro imeti suho prtljago, polno knjig. Polne knjige ne morejo biti slab znak, če obljubiš, da so glavnina tega, česar nisi pustila doma.

Da človek proaktivnost v teh časih vedno plača dvojno, se je izkazalo že ob vstopu v stanovanje, ki zmore ponuditi eno najtoplejših večernih luči, saj dela le prava polovica žarnic. Zatem ko sem se oprtana komaj privlekla do Hauptbahnhof-mladeniča, ki mi je prodal Monatskarte za vse odtenke, ki te zapletejo v to mesto, sem identično pol ure kasneje našla na kuhinjski mizi. Nekdo je res vesel tvojega prihoda, sem se kislo nasmejala, pač drag nasmešek. Da že pod naslednjim kostanjem najdeš še falafel, ki ga dva moška – »I am sure not too spicy for you, haha?« – pripravita plešoč, se ti zazdi naslednja dobra šala, a zmoreš zobe v nasmeh, vedno hvaležnost osebi, ki te nahrani. In v resnici naredi tisto zrno granatnega jabolka v falaflu v prazni dnevni sobi odmevajočega mesta, ko se usedeš za veliko okroglo mizo, bistveno razliko.

A kaj falafel, Aljaž in Jure naslednjič ne bosta pustila, da bi ostala brez najboljše shawarme v Kreuzbergu, samo za vogalom od Lettrétagea, kjer bomo imeli čez nekaj dni nemški del simpozija Umetnost kritike, ki ga z ljubeznijo prirejata LUD Literatura in Društvo slovenskih literarnih kritikov. Nocoj ne dovolita, da sem sama, Aljaž previdno niha med mojo potrebo, da se me pusti pri miru, in svojo, da mi predstavi vse literary power couples, s katerimi si bom naslednje tedne kvarila hrbtenico na branjih, vse mlade filmarje iz Slovenije, ki tu iščejo projekte, vse slovenske punce iz teatra, ki tu iščejo isto, da si bodo lahko plačale tisto sobo in tisto zdravstveno zavarovanje, in ti najdejo tisto skrito notranje dvorišče Maksim Gorki teatra, kjer je »ob sredah dan za dunajski zrezek«, ki ti najdejo freie Szene in povejo za tisto križišče, kamor je nekoč neki neznani fant pripeljal s kolesom, obložen s tortami, ki jih je bilo treba čim prej pojesti, in jim eno dal. In ker je naša pritepena združba zares slovenska šele zunaj Slovenije, tudi tokrat vpademo naravnost na showcase Sonica X, kjer kletne arkade dvigajo Gašper Torkar ter dvojec Warrego Valles, in Moabit se tisto noč nauči slovensko.

Trobojnica je strumna tudi ob odprtju razstave o slovenski kulturni dediščini, Škofjeloški pasijon in Gregorjevo, pa fotografije lipicancev in kranjskih klobas, klekljanje, ne le belokranjske pisanice, tudi prekmurske remenke … Kakšna slovenska igra je škuljanje in kakšna pandolo, berem, ter ugotavljam, da je na seznamu res pristala tudi Pot spominov in tovarištva. »Če bi fotografska razstava takole predstavljala našo tradicijo, bi bi bilo to videti zelo nacionalistično …« zraven pritakne obiskovalka, jaz pa ne uspem razbrati tona in jo opravičujoče gledam ter zbiram misli in pepel, s katerim se bom posula (tudi element kulturne dediščine) za krivdo svojega naroda, »veste, moji starši pravzaprav niso rojeni v Slo…« »…Vaša pa mi je ob literarnem pogovoru všeč«, reče, da pogoltnem slino.

A domovinski sentimenti so tačas že na odru Lettrétagea, nemški literarni kritiki Kristoffer Patrick Cornils, Sofie Lichtenstein, Jörg Plath ter Vincent Sauer pretresajo slovensko literaturo, Žižek, Laibach, Žižek, se že ponavljajo. Sauer se spomni še Aleša Štegra, Alenke Zupančič, kaj je že prevedel Fabjan Hafner, razmišlja. »Žal mi je, da ne poznam pesnic in pisateljic,« skomigne Lichtenstein, a kaj, ko skomig še nikoli ni prebral knjige. Ivan Cankar, Lojze Kovačič, Vitomil Zupan, Florjan Lipuš, je že bolj suveren Plath, zagotovo bi nam lahko pomagal Ervin Köstler, reče.

Kritiki Kristoffer Patrick Cornils, Vincent Sauer, Sofie Lichtenstein in Jörg Plath z moderatorjem Juretom Kapunom

Na odru obdelujejo sveža nemška prevoda Vojnovićeve Fige in Didaskalij k dihanju Anje Golob, a na podlagi dveh del nočejo govoriti o »nacionalni« literaturi, kdo sploh še govori o nacionalni literaturi, čeprav se zaradi konteksta romana simptomatično nagibajo k interpretaciji, da slovenske avtorje in bralce polpretekla zgodovina in z njo povezano identitetno iskateljstvo še precej obremenjujeta. Po drugi strani pa identiteta obravnavanega lirskega subjekta ni zgrajena na nacionalni pripadnosti. »A je političnost prisotna na ravni grafičnih eksperimentov, zaradi katerih se pesniško besedilo Anje Golob lomi in razgrajuje,« meni Plath o Didaskalijah, Sauer pa pisavo bere kot vrsto konceptualnih, abstraktnih potez, ki jih bo še treba dešifrirati, tudi s pomočjo opomb.

In medtem ko so bili razpravljajoči precej navdušeni nad prevodom poezije (Urška P. Černe, Uljana Wolf), so imeli o prevodu romana dvome, pa ne samo na paradigmi pita – burek. »Veliko je teatralnih, patetičnih pasaž,« je omenila Lichtenstein in Sauer in Cornils sta ji pritrdila, da se tudi zato z junakom le težko povežeta. »A prav to, da se politična perspektiva pravzaprav razširi v eksistencialno, je ključna značilnost te knjige, zato je patos logičen,« očitno polarizacijo med sabo in manj navdušenimi mlajšimi kritiki vzpostavi Plath. A kako naj vemo, ali so slabosti avtorjeve ali prevajalčeve, razmišljajo, ko Jure Kapun je v vlogi moderatorja spomni, da govorijo o najboljšem slovenskem romanu leta 2016. »In kdaj so nagrade še kaj povedale o kakovosti literature?« se ob tem priduša Cornils.

»Tudi mene v tujini vedno sprašujejo o Jugoslaviji, čeprav tega v svojih dramah ne tematiziram,« potem reče Simona Hamer, ki ob Niki Švab še istega večera sodeluje na okrogli mizi o mladi slovenski dramatiki, »ki jo prav tako zaznamuje močna političnost,« ugotavlja moderatorka Maxi Obexer. »Da se v Frankfurtu leta 2022 ne bo predstavljalo samo proze in poezije«, poudari pred ducatom obiskovalcev Aljaž Koprivnikar, Slovenski kulturni center je namreč v preteklih mesecih že poskrbel za tukajšnjo predstavitev mladih pesnikov in prozaistov. Hamer je ob svojih Razglednicah poudarila, da se je želela teme strahu lotiti pozitivno: »Gre za zelo naravno stanje ob premagovanju ovir in iskanju bližine, kar je imelo pred tremi leti, ko sem igro pisala, zaradi začetka begunske krize v Sloveniji še bolj aktualen nastavek, čeprav se s tem nisem neposredno ukvarjala. A taka drama potrebuje močno režijo in glede tega smo doma še bolj na začetku,« je povedala avtorica, »čeprav sem tudi v zvezi s tem optimistična.«

Moderator Jure Kapun, vodja projekta Aljaž Koprivnikar, dramatičarki Nika Švab in Simona Hamer, moderatorka Maxi Obexer in nemški igralec Urs Remond

V svojem humornem prvencu Ujeti trenutek je Švab uprizorila poročni dan Ženina in Neveste, da bi prikazala »navzkrižje generacij in opozorila na novi konzervativizem med mladimi, celo bolj tradicionalno slovensko podeželje nikoli ne prevprašuje nekaterih razuzdanosti na porokah«. Zazrla se je na vse bolj pogosto rušenje klasičnega odnosa med režiserjem in igralcem v slovenskem teatru in podprla delovanje avtorskih kolektivov, kar je trend tudi v tujini. »A ne pozabimo, da imamo v Sloveniji devet nacionalnih institucij, ki imajo na leto denimo šest premier, a le približno en mlad in še živ avtor dobi kakšno povabilo za pisanje,« sklene Hamer in vse potihne, podvezice gor ali dol.

In ko naslednjič ne moreš spati, vsakič, ko ne moreš spati, najprej vedno še malo bereš. To spodnese noč ali postavi dan na noge, da lahko tudi tvoje telo vstane v tebi domač fokus. Zdaj že razumem, da je to najbolj od vsega mesto možnosti, vidim tudi, da lahko človek njegovo specifično diktaturo nemudnih odločitev po potrebi zamenjuje za učinkovitost: ker ste tujka, vam denar vrnemo na račun v treh tednih (pride v enem), vstopnica vas čaka na blagajni, že od včeraj, sicer pa, kam se vam mudi, saj ste na dopustu, pa kako mirno čakajo v vrstah, še listje v parku je postrojeno, zjutraj odpadlo, zvečer že pograbljeno sodeluje s sistemom. 

Popravek, sodeluje v Mitte, kot vsi psi diplomatsko na vrvici, tudi ljudje miroljubno na vrvici, Entschuldigung, slišiš, čeprav si se zabila ti, oni so že ponotranjili širino teh ulic, teh ramen, brauchst du Hilfe?, ti odkimaš, nič ne iščeš, svojih obrazov tu ne boš našla, gerne, schönen Nachmittag, ne odnehajo.

In ko jim pod večer že skoraj verjameš, vas uro prezgodaj mečejo z razstave v muzeju Schwules, ki, odprt leta 1985, po kontroverzni razstavi The History, Everyday Life and Culture of Homosexual Women and Men 1850–1950, velja za prvi muzej LGBT zgodovine sploh. Ko sem jih hotela pred leti obiskati v Kreuzbergu, kje drugje kot v posvečenih prostorih nad gejevskim nočnim barom, so bili ravno med selitvijo, da so lahko povečali razstavne prostore, arhiv in knjižnico so se preselili v Tiergarten. In čeprav naj bi bili tisti dan odprti do enajste, »veste, vsi delamo prostovoljno in bi bili danes radi prej doma,« preveč prijazno poskuša, seveda, echte aktivisti tudi v srednji Evropi položnice plačujejo s častjo, ji na očitno negodovanje le živčno poči, »se boste pa drugič naučile, da je treba priti prej«.

Tako pada forma germanski potrpežljivosti komaj dva koraka iz strogega središča, in ko se premikaš potem po Sonnenallee dol po Neuköllnu za vrvice ni več toliko denarja, torej tudi za opravičevanje ni časa, salon Al Amir, Alkis Supermarkt, Lebensmittel Yasmin, restavracija Azzam, in če prideš do roba Kirchgasse, si naposled na festivalu DICE. 

Njihovi obrati so še polni, sinoči so plesali, zjutraj že na vso moč debatirajo na temo žensk, transspolnih in nebinarnih oseb v glasbi. What listening networks are you part of? Who do you go to in order to be heard? Who goes to you in order to be heard? What does it mean to be a good listener? uvaja to mesto spet in spet diskurz o nediskriminatornih kreativnih praksah. Kakšen je inkluziven dizajn, kako združiti vlogo profesionalnega glasbenika in starša, kako opolnomočiti telesa debelih queer ne-belk, pa – ko zaslišiš zven petk na parketu – kako drag rešuje življenja …

»Če na odru ustvarimo prostor za nenormativne spolne prakse, se bo kdo v publiki prepoznal in enkrat zahteval svoj prostor tudi izven odra,« vztraja pri političnih temeljih diva Olympia Bukkakis, Queen of the Heavens and of the Earth, Empress of Despair, and Architect of Your Eternal Suffering. »Varnih prostorov res več ni, a z dragom ustvarjamo čarobne,« završi nov aplavz v politično korektni publiki mesta, ki skrbno neguje politično korekten vtis, poleg tega pozabljam, da smo, paradoksalno, v Böhmischer Kirchensaal, cerkvi iz začetka 1700, ki so jo v kulturne namene modernistično rekonstruirali po drugi svetovni vojni. A ga razkrinka legendarna kraljica preobleke Pansy, »če odide kdo z mojega performansa, ne da bi bil užaljen, predstava ni uspela«. 

In to je bilo manjkajoče zrno resnice ulic pod mojim oknom, po katerih so raztresena granatna jabolka.