Izpoved slovnične fašistke

Agata Tomažič

Že dolgo časa je, kar sem si priznala: ustrezam vsem merilom za slovničnega fašista, grammar nacija, jezikovnega dlakocepca ali kar je še izrazov za ljudi, ki ne morejo brati, ne da bi skoraj v vsakem besedilu zaznali pravopisne, slovnične ali pa samo tipkarske napake. Ne slepite se, kdor piše, greši, in skorajda ni mogoče, da ga ne bi kje polomili. Saj poznate tisto znano šalo o pedantnih Nemcih, ki so se ujezili in si zadali za cilj natisniti knjigo brez tiskarskih napak – das Buch ohne Druckfehler? No, napake jim je resda uspelo poloviti, ampak samo med platnicami, na naslovnici pa je pisalo tole: Das Buch ohne Dreckfehler.

Tiskarski škratje so danes ogrožena vrsta, še zlasti tisti duhoviti. Življenje slovnične fašistke je razburljivo zaradi druge vrste napak, pravopisnih in slovničnih. Za prihodnost teh se ni treba bati, uspevajo odlično in se, kot se zdi, pri slovensko pišočih tudi veselo razmnožujejo, še več, selijo se tudi na področje govorjenega jezika.

Kadar se moj pogled zatakne ob kaj, kar je očitno napačno, to tudi popravim. A pri tem je treba poudariti dvoje: a) po svetu ne hodim z rdečim flomastrom (temveč kracam s tistim, kar imam tisti hip pri roki, ponavadi sta to kroglično pisalo ali dobri stari grafitni svinčnik) in b) popravljanje napak mi ni v užitek (temveč me boljkone razžalosti). Pravzaprav se moram včasih zadovoljiti zgolj z mentalnim zaznamkom. Pisalo tako ne gre v akcijo, kadar berem časopise v tiskani obliki (ker je napak preveč) ali na spletu (ker nočem čečkati po računalniškem ali telefonskem zaslonu), prav tako sem se že pred leti odrekla zamisli, da bi lektorirala besedila na javnih krajih, sploh recimo na izveskih nad trgovinami ali čem podobnem. Zato pa z veseljem popravim napako v knjigi (ker jih tam res ne bi smelo biti) ali uradnem obrazcu – kolikor jih je v rabi še ostalo papirnatih. To jemljem kot domoljubno dolžnost – skrbim za brezplačno vseživljenjsko izobraževanje zaposlenih v javni upravi.

Te svoje sposobnosti, torej opažanja napak v besedilih – lahko bi rekli, da imam nekakšno jezikovno tretje oko –, nikakor ne doživljam kot hibo. Ali, bognedaj, kot bolezensko stanje. Z njo je tako kot z vsemi drugimi nenavadnimi talenti (kakršni so denimo telepatija, veščina krivljenja vilic na daljavo ali sposobnost upogibati svoje ude kot kuhane špagete): z njo sem se rodila in ne predstavljam si življenja brez nje. Kajti – tudi tole je treba posebej poudariti! – razlika med mano in drugimi slovničnimi fašisti, grammar naciji, jezikovnimi dlakocepci in kar je še izrazov za ljubiteljske jezikoslovce, je ta, da imam jaz vedno prav. Če se drugi včasih repenčijo in rentačijo nad čim, kar po kdovekaterem ljudskem verovanju iz kdovekaterega stoletja velja za slabo rabo, pa v njej sploh ni nič spornega (trpnik ni prepovedan, je pa slogovno zaznamovan), se jaz upravičeno razsrdim samo nad resnično hudimi, obsojanja in takojšnjega izgona vrednimi napakami. Tožilnik v zanikanem stavku, mešanje živosti in neživosti, kar pride do izraza spet pri tožilniku, nepoznavanje dvojnice duh (v prostoru je bilo čutiti olimpijskega duha, mogoče pa tudi slab duh), neujemalni levi prilastki, izpuščene vejice pri vrinjenih stavkih – vse to me navdaja z globoko žalostjo. Kadar si kdo ne da dopovedati, v kako globoki zmoti živi, pa tudi z obupom.

Ker sem imela do nedavnega predvsem v poklicnem življenju precej opraviti s takšnimi in drugačnimi besedili, se je v meni oblikovalo prepričanje, da bi morali lektorji in vsi, ki si služijo kruh z likanjem besedil in pripravljanjem za objavo, preden se lotijo dela, podpisati nekakšno jezikovno različico Hipokratove prisege. Kako kdo piše, koliko napak pri tem dela, ali je sploh mogoče razbrati, kaj hoče povedati – vse to sodi v posameznikov DNK in ga označuje bolj, kot se zaveda. Novinarji tiskanih medijev, katerih stvaritve morajo vedno temeljito obdelati lektorji, da je sploh jasno, šta je pjesnik htio da kaže – je še kaj bolj žalostnega od tega? Človek se res vpraša, zaradi katerih drugih zaslug so dobili delo! Pisatelji, ki bljuvajo zverižene stavke, katerih pomen se nam ne razkrije niti po tretjem branju – pa kako se lahko nekdo zaveže pisnemu izražanju, če ne ve, kaj bi rad bralcem sporočil? Politiki, gospodarstveniki, državni uradniki …, ki postavljajo besede drugo poleg druge, kot bi grmadili otroške kocke, ali ki se zapletajo v okorne, pravniško skrotovičene fraze – je še kakšen zanesljivejši znak, da od konca srednje šole, ko dijake profesorji še pitajo z obveznim čtivom, niso vzeli v roke knjige, ki ne bi bila povezana z njihovim delovnim področjem ali si od nje branja ne bi obetali dobička (branje priročnikov v slogu Sedem navad zelo uspešnih ljudi)? V nobenem primeru ne gre za ljudi, ki bi si jih želeli imeti na odgovornih položajih, mar ne?

Najpozneje tu nastopi trenutek za disclaimer. Že nekajkrat so mi ljudje, ki so mi pri srcu, priznali, da mi včasih s skorajda tresočo se roko pošiljajo e-pisma ali sms-je ali karkoli, kar vsebuje stavek ali dva. Ker boš gotovo zaznala kakšno manjkajočo vejico, mi včasih reče kdo, za katerega ne bi nikoli rekla, da si kaj takega žene k srcu (ali da si sploh karkoli žene k srcu.) Ampak v resnici ni bojazni, ne gre vedno tako. Manjkajoča vejica ne more načeti prijateljstva ali kakršnegakoli odnosa, ki presega zgolj izmenjavo besedil. Tako kot ga vejice na pravih mestih in jezikovna brezhibnost ne morejo ustvariti. Toda nekaj gotovo drži: večja spoštovanje in naklonjenost si smejo obetati ljudje, ki premorejo dar ubesedovanja in pripovedovanja, četudi njihove pripovedi niso vedno slovnično in pravopisno brezhibne. Ker kdo pa kdaj pa kdaj ne naredi kakšne napake? Nihče ne more trditi, da je nezmotljiv – no, nihče razen nas, slovničnih fašistov, seveda.

Jezikovna komponenta osebnosti je le ena od lastnosti človeka, na podlagi katere si ustvariš mnenje o njem. Ali kar o celi generaciji. Vse pogosteje se namreč zalotim pri malone starčevskem nerganju, da mladi ničesar več ne znajo tako dobro, kot smo morali znati mi. Dogaja se mi, da se veliko bolj brezskrbno spustim po vrsticah izpod prstov nekoga, za kogar vem, da je obvezno šolanje zaključil davno preden sem se rodila – veliko manj možnosti je, da se mi bo pogled zataknil ob napako, kot kadar prebiram zapise koga, ki je rojen v samostojni Sloveniji ali samo malo prej. In to je zelo zaskrbljujoče.

Jezik je vezivo družbe, v Sloveniji, ki se je kot država konstituirala šele pred kratkim in so se Slovenci pred tem združevali le zaradi skupne materinščine, še toliko bolj. Nič čudnega ni, da se jezikovni zmožnosti zato pripisuje kar precejšnja pomembnost. V nasprotnem primeru sploh ne bi bilo pojava slovničnega fašizma, ki ga pričujoči zapis obravnava. Jezikovna (ne)zmožnost je celo pri politično-ideoloških obračunavanjih najnizkotnejše vrste, se pravi na družabnih omrežjih in po spletnih forumih, tisto orožje, po katerem udeleženci v spopadih posežejo, ko jim zmanjka vseh drugih argumentov: češ, še izražati se ne znaš pravilno, kako naj te jemljem resno. In to je dober argument, samo resno ga je treba vzeti: pisnemu izražanju je treba posvečati več pozornosti že v obveznem šolanju. Pravilnega pisnega izražanja v slovenskem jeziku bi morali biti zmožni vsi, ki končajo obvezno šolanje. Krilatica, ki je postala že čisto sprejemljiva in pravi »Pokaži, kako pišeš, in povem ti, kdo si« oziroma »Pokaži, kako pišeš, in povem ti, kakšno izobrazbo imaš in kdaj si se šolal«, bi morala postati neuporabna in odmreti skupaj z vremenskimi pregovori, ki jih podnebne spremembe vse bolj postavljajo na laž. Vsi, ki končajo obvezno šolanje, bi morali biti sposobni vsaj osnovna besedila napisati brez napak. Pika. Ostalo je stilistika. In slovnični fašizem.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nam je slovenščina tuj jezik?

    Andrej E. Skubic

    Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno … →