LUD Literatura

Jezik? Gloka kuzdra

Ivan Verč

Pogosto slišimo, da »Slovenec obstaja, ker obstaja jezik«. Morda je res, ampak kaj pa, če zamenjamo vrstni red povedi: »Slovenski jezik obstaja, ker ga ozaveščeni govorci kot takega tudi zaznavajo«? V SSKJ-ju je jezik opredeljen na več načinov, ne piše pa, da je jezik tudi pojav, ki ga s čutili zaznavamo vsakokrat, ko nekdo nekomu nekaj pove o nečem ali o nekom (Ricoeur). Pojavov ne uvrščamo na hierarhično vrednostno lestvico, niso ne dobri ne slabi, enostavno so. Ko jih zaznavamo, se najprej vprašamo, kaj se z njimi dogaja, ne pa kaj je z njimi narobe. Potem dogajanje opišemo.

 

Pripoved o kuzdri

Na to je morda pomislil jezikoslovec Lev V. Ščerba (1880–1944), ko je svojim peterburškim študentom narekoval poved in jih vprašal, kaj pomeni: Glokaja kuzdra šteko budlanula bokra in kurdjačit bokrjonka. V slovenskem prevodu bi se poved lahko glasila: Glóka kúzdra je prutó zanírla bókra in kirdúje bókrčka. Zapisal sem, da gre za prevod, ker je poved prevedljiva, za slovenski prevod sem poskrbel sam. Če v Google zapišemo »glokaja kuzdra«, na spletnih straneh dobimo okoli 100 prevodov v različne jezike. Izvorna poved je prevedljiva na primer v latinščino (Cusdra gloca bocrum steciter budlavit et bocrellum curdecit), v italijanščino (La cusdra gloca ha stecamente budlanato il bocro e sta curdiacciando il bocrino) in v angleščino (The glocky kuzdra shteckly budled the bocker and is kurdyaking the bockerling.) Kaj se pravzaprav dogaja, ko se slovenski, ruski, italijanski, angleški študent ali klasični filolog sooči s pojavom, ki se mu prikaže v obliki izgovorjene ali zapisane besede? Morda ugotovi, da je poved vendarle razumljiva, čeprav ne ve, kaj pomeni, in išče oprijeme, ki mu bi olajšali razumevanje (v slovenski povedi sta prepoznavni samo besedi »je« in »in«, zvočnost besedila mu je nekako domača). Lahko sklene, da poved ne pomeni nič in da sporočila ni bilo.

 

Zaznava in razumevanje

Kdor bere te vrstice, se lahko vpraša, kako sam zaznava poved o kuzdri. Zaznave so nujno različne, vendar bi se morda vsi strinjali, da so se znašli pred nerazumljivim jezikom, čeprav ta po zvoku in skladnji nekako »spominja« na slovenščino (enako bi se verjetno strinjali bralci drugih narodnosti za svoje jezike). Toda poved lahko prevedemo v razumljivo slovenščino: »Nekdo ženskega spola (kúzdra) z določenimi lastnostmi (glóka) je na določen način (prutó) nekaj naredil(a) (zanírla) v odnosu do živega bitja moškega spola (bókra) in zdaj nekaj dela (kirdúje) v odnosu do drugega živega bitja moškega spola, ki je manjše od prvega (bókrčka).« Je torej nerazumljivi jezik mogoče prevesti v »pravo« slovensko poved?

Kaj smo zaznali in smo razumeli in česa ob zaznavi nismo razumeli? Zaznali smo najmanjšo smiselno enoto besede (morfem): -a za samostalnike in pridevnik (glok-a, kuzdr-a, rodilnik moškega spola za živo bitje bokr-a, bokrčk-a), -o za prislov (prut-o), -la in -za za glagol (za-nir-la), -u s premeno (-eva, –ova) in odsotnost predpone za drugi glagol (kird-u-je), pomanjševalni morfem za drugo živo bitje -ček (bokr-čk-a). Česa ob zaznavi nismo razumeli? Slišali smo besede, v katerih so nosilci pomena koreni, ki jih ni v slovenskih besednih družinah, in zato nismo razumeli nič: glok, kuzdr, prut, nir, kird (tudi v prevodih ne obstajajo).

 

Pena, penarel in biro

Poved o kuzdri pripoveduje očarljivo zgodbo. Tako za tistega, ki jo izgovori ali zapiše, kot za tistega, ki jo sliši ali bere: izgovorjeni ali zapisani besedni znak nikoli ni brez pomena. V naši povedi pomen ni odvisen od (ne)pravega pomena besed, ampak od nekorenskih nosilcev pomena (predpon, pripon, obrazil). Gloka kuzdra deluje tudi med nami, med Slovenci v Italiji. Sošolec pravi sošolcu: »Mi daš peno?« Besede pena (it. penna: pisalo) ni v slovenskem slovarju (oziroma je, vendar z drugim pomenom), poved pa kljub temu ohranja svojo »slovenskost« zaradi skladnje in obrazila (pen-o za tožilnik ženskega spola). Kaj naj bi bilo torej narobe z dijakovo povedjo? Nič, če odmislimo slovar. V SSKJ-ju in v korpusu Gigafida besede »pena« (pisalo) ni (kot tudi ni besed penarel in biro), v zameno sta zapisana flomaster in kuli. Flomaster je prevzet in poslovenjen iz angl. flowmaster, kuli poslovenjen in skrajšan iz nem. Kugelschreiber. Nenavadna logika razmišljanja: ko »zamejski« dijak posloveni peno (penarel, biro), pravimo, da se je poitalijančil (asimiliral) in bo pravi Slovenec šele, ko bo uporabil flomaster ali kuli (tako pač piše v SSKJ-ju). Zato da se ne poitalijanči, mu svetujemo, da se poangleži ali ponemči, in se čudimo, da »slovenščina« vzbuja v njem občutek paranoidne preganjavice. Slovnica in slovar hodita po svojih poteh, v primerih kuzdre in pene sta povedi skladenjsko in morfološko »slovenski«, besedišče pa ne.

 

»Avtentičnost« jezika

Z odnosom med morfologijo in skladnjo se ukvarja t. i. morfosintaksa, ki preučuje, kako se besede med seboj vežejo, zato da izoblikujejo primerno povedno izjavo (nekoč smo temu rekli slovnica). Gradivo je dostopno v številnih korpusih slovenskega jezika in s podobnim vprašanjem se ukvarja tudi Center za jezikovne vire in tehnologije (CJVT). Dobro zasnovani korpusi se upravičeno predstavljajo kot zbirke avtentičnih besedil v določenem času (danes) in prostoru (v Sloveniji). Gre za pomembno delo, ne samo na sinhronični (kako danes pišemo in govorimo), ampak tudi na diahronični ravni, na katero včasih pozabimo: čez sto let nam bo zbirka povedala, kako se je jezik razvil in spremenil. Vprašanje ni v naboru besedil, ampak v njegovi namembnosti. Kaj korpusi zaznavajo in vnašajo v nabor? Postajanje (diahronijo) ali danost (sinhronijo) jezika? Kdo odloča? Nosilci nenehno spremenljivega postajanja jezika ali predpisovalci njegove statične danosti? Če so korpusi zbirka avtentičnosti jezika, potem ni jasno, zakaj vnašajo besedila, ki prinašajo lektorirani, in ne nepopravljeni avtentični jezik (sicer dostopen kot »uncorrected«). Korpusi bi morda obogatili slovenski jezik, ko bi zbirali zamejske nepopravljene slovenske šolske naloge, zapisnike sej, zvočne posnetke društvenih sestankov, slovenskih podjetij, pogovorov na športnem igrišču ali v podeželski gostilni in sploh slovenske objave v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in v izseljenstvu? Za slovenske publikacije zunaj meja države Slovenije sicer obstajajo posebni korpusi, so pa navadnemu uporabniku težko dostopni. Preden bi se odločili, ali zbrano gradivo sodi v slovenski jezik, bi se morali vprašati, kaj za Slovenca »za mejo« sploh pomeni besedna zveza »slovenski jezik« in kako doživlja »slovenščino«, ko jo uporablja doma, v šoli, na delovnem mestu, med prijatelji in na javnih prireditvah. Od anketirancev bi verjetno dobili precej razvejene odgovore. Očitno je pred nami še veliko dela, vendar imamo institucije, ki ga lahko opravijo.

 

Nevroni in pomeni

V povedi o kuzdri se je dogajalo, kar se z jezikom vedno dogaja. V nekem televizijskem intervjuju je Nobelova nagrajenka za fiziologijo in medicino Rita Levi Montalcini na časnikarjevo vprašanje, ali lahko neukemu gledalcu pove, s čim se pravzaprav ukvarja, odgovorila, da se ukvarja natanko s tem, kar se v tistem trenutku dogaja med njunim pogovorom. V obeh možganskih centrih se aktivirajo nevroni. Zamislimo si, da na vsakega pripnemo lučko in opazujemo, kako, kdaj in kje se prižigajo. Odkrili bi, da se v obeh sogovornikih lučke sicer skoraj sočasno prižigajo, vendar se med seboj ne prekrivajo: vsak odziv sledi svojim mrežnim povezavam. Izvedeli bi, da komunikacija sloni na nesomernosti (asimetriji). Lahko gremo še korak dlje in »nerazumljivi« leksem v povedi o kuzdri zamenjamo z razumljivim poimenovanjem predmeta (hiše), čustva (ljubezni) ali dejanja (smejati se, jokati, hoditi). Kljub razumljivemu pomenu še vedno ne bomo brisali razlike, ki jo doživljamo, ko predmetu, čustvu ali dejanju pripisujemo pomen. Nevroni za hišo, ljubezen, jokati se ne prižigajo zato, ker so besede prisotne v slovarju, njihov vžig je odvisen od življenjske izkušnje, ki je vgrajena v osebni zaznavi slovarskih besed. Kdor se ukvarja z nevrolingvistiko, ve, da v naših možganih ni nobene stabilne slovnice, nobene nezamenljive jezikovne danosti. Na razumevanje, tvorbo in znanje jezika vplivajo osebne razlike, okolje in izobrazba, ki izoblikujejo nevronske mreže, kjer se jezik zgodi.

 

Jezik kot pojav odnosa

Ko se zgodi govorno dejanje (»nekdo nekomu nekaj pove o nekom ali nečem«), pet nedoločenih zaimkov (nekdo, nekomu, nekaj, o nečem, o nekom) zaznava pojav v obsegu svoje možganske mreže. Kdo torej odloča o »pravem« pomenu, ki je nastal v procesu ustvarjanja, sprejemanja in prenašanja jezikovnih znakov (v t. i. procesu semioze)? Procesa ne ustvarjajo in vodijo predpisi, proces je zraščen z življenjsko izkušnjo samega nosilca procesa, mi pa o življenjski izkušnji drugega ne vemo in ne moremo vedeti nič ali skoraj nič. Že leksem »zamejstvo« briše njegovega pomenskega nosilca, subjekta, ki v njem živi. S povedjo o kuzdri, z njeno skladnjo, morfologijo in semantiko, smo vzpostavili odnos, ki je plod mnogih spremenljivk. Jezik je pojav odnosa, ki ga z jezikom vzpostavljamo do sveta, sebe in drugih. Vse to je slovenski jezik.

 

Življenje v jeziku

Če je jezik na razpotju,1 pomeni, da smo pred izbiro, kam kreniti oziroma katero pot izbrati. Smo v etimološkem pomenu »krize«, smo v pričakovanju odločitve.

  1. Če v pojavu jezika izberem komunikacijo, je moj cilj, da to, kar pravim ali pišem, pride do sogovornika z isto pomensko težo, kot jo ima moja izjava. Ni razlike med mojim in njegovim zaznavanjem pojava. Iščem pragmatično somernost.
  2. Če na jezik gledam kot na »živo besedo« (Bahtin) oziroma na kulturni pojav različnosti v določenem času in prostoru, je moj cilj, da do sogovornika pride odnos, ki ga z uporabo leksema ali skladnje (pomena besede, vrstnega reda posameznih segmentov povedi, poteka njenega tona) vzpostavljam s svetom, seboj in drugim.

Želim si, da do sogovornika ne pride samo to, kar govorim ali pišem (v razumljivem, nerazumljivem, slabem ali kar napačnem jeziku), ampak moje življenje v njem. Če moram izbirati, kam in kako naprej, potem izbiram življenje pred normirano konstrukcijo, ki ji pravimo leksika in slovnica slovenskega jezika. Konstrukcij, ki pogojujejo in izoblikujejo naše življenje, je na pretek. Ne vidim razloga, da bi nanje prišili še eno.

Če bomo iz slovenskega jezika brisali pomene, ki jih korpusi ali slovarji ne zaznavajo, recimo »lotizacijo«, »biro«, »anagrafski urad«, in možnost, da še naprej »razbivamo škatle«, ne bomo brisali jezika, ampak Slovenca v njem.

 

1 »Jezik na razpotju« je naslov srečanja, ki ga je 23. februarja 2024 priredilo Slavistično društvo v Trstu.

 

Tekst je bil prvič objavljen 9. marca 2024 v Primorskem dnevniku.

O avtorju. Ivan Verč (Trst, 1950) je študiral rusistiko in anglistiko na Univerzi v Trstu, Moskvi in Ljubljani. Je redni profesor za področje slavistike na tržaški univerzi v pokoju, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in glavni urednik revije Slavica tergestina, ki izhaja v sodelovanju univerz v Trstu, Ljubljani in Konstanzu. … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nam je slovenščina tuj jezik?

    Andrej E. Skubic

    Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno … →

  • Dakar – Praktična eksofonija

    Yoko Tawada

    Kaj je pri ustvarjanju v tujem jeziku najtežje? Težji kot sam jezik je boj s predsodki.

  • Moj jezik

    Sašo Puljarević

    Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.