Kdo torej odloča o »pravem« pomenu, ki je nastal v procesu ustvarjanja, sprejemanja in prenašanja jezikovnih znakov?

Že dolgo časa je, kar sem si priznala: ustrezam vsem merilom za slovničnega fašista, grammar nacija, jezikovnega dlakocepca ali kar je še izrazov za ljudi, ki ne morejo brati, ne da bi skoraj v vsakem besedilu zaznali pravopisne, slovnične ali pa samo tipkarske napake. Ne slepite se, kdor piše, greši, in skorajda ni mogoče, da ga ne bi kje polomili. Saj poznate tisto znano šalo o pedantnih Nemcih, ki so se ujezili in si zadali za cilj natisniti knjigo brez tiskarskih napak – das Buch ohne Druckfehler? No, napake jim je resda uspelo poloviti, ampak samo med platnicami, na naslovnici pa je pisalo tole: Das Buch ohne Dreckfehler.Preberi

Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno po pismih bralcev v časopisju, danes pa se po FB forumih kot Skropucalo (sic!) zgražajo nad javnimi napisi, v katerih se omenjajo »ocenjevalci golažov« in »slani prigriski«. Podobno zaskrbljena čustva navdajajo številne univerzitetne učitelje, ki ob prebiranju diplomskih nalog na primer absolventov FF ugotavljajo, da mnogih stavkov v njih preprosto niPreberi