Gorki šlagerji za zimski kres

Jedrt Lapuh Maležič

Ob zimskem kresu, ki je tako mamljiv poganski praznik, da naj bi zaradi slavij, ki jih ni bilo moč preprečiti, nanj naknadno in povsem prisiljeno »prestavili« celo bajeslovno Jezusovo rojstvo, si vselej zaželiš potovati. Drugače kot poleti, ko bi se butnila nekam nedaleč in se čim manjkrat zganila, da je le voda blizu. Vsaj med drugačne vernike, nekam, kjer je tedaj po možnosti za gvišno gorko.

Skoraj nikoli ne obiščeš glomaznih silvestrskih zabav, rada pa ostaneš dolgo pokonci, se opijaš in voščiš par najljubšim ljudem na tem razdejanem planetu. Novoletni večer bi najraje dočakala na drugi polobli, pa boš šla v resnici najbrž doma spat kmalu za sinom, ko se mačke pomirijo po ognjemetu. Nimaš vsako leto sreče in denarja, da bi se januarja vračala domov popikana od tropskih komarjev. To noč računaš samo na seznam predvajanja v lastni režiji, z domorodnimi vižami izpred pol stoletja. Najljubša ti je kajpada Lastovka, mojstrovina Milana Jesiha, in cmeravost je ob koncu tega leta kar dobrodošla. Kakšen Baby it’s cold outside! Nima za pet dek zenfa proti ker tam je toplo toplo, zato ker smo ljudje (no ja, ali mačke ali gnuji ali hijene, vseeno). Gorkoba na zimski kres – ja, prosiš. 

Ob besedi gorkó poleg gorčice in gašperčkov takoj pomisliš na podnebne spremembe. Hip zatem si z mislimi že pri svojem zadnjem prevodu, pri francoskem filozofu Brunu Latourju, ki bo januarja obiskal Slovenijo in ki v knjigi Prizemljitev: politična usmeritev za Novi podnebni režim med drugim okliče projekt modernizacije za propadlo upanje, saj globalizacija (v njegovem primeru t.i. globalizacija-minus) ni pokazala obljubljenih rezultatov in je v kombinaciji z zanikanjem podnebnih sprememb, neupoštevanjem omejitev planetarnih virov, migracij in umika elit v ločeni svet vsem spodnesla tla izpod nog, saj planeta povsem gotovo zmanjkuje in kmalu mu bo dokončno dvignilo pisker. Do takrat se pozibavaš na Že dneve in tedne in leta stojim na postaji in premišljuješ, kako hecno je bivati v senci zavedanja, da smo povsem brez ozira na potrjevanje ali zanikanje podnebne krize Zemljo zasvinjali do neprepoznavnosti, obenem pa ob kresu tulimo roke časa nam pletejo pajčevinasto nebo, kot da nič ni odvisno od nas. Ne leva ne desna opcija ti ne moreta koristiti, če pozabiš na zemljo, ki že pleše tja med zvezde. 

Mali najhitreje zaspi na Malo teraso in čečkanje po hrbtu v kombinaciji z Vozi me vlak v daljave in ob njegovem potopu v mižule šteješ vsak pok petarde, kot da si ga bom pribeležila v črno šatuljo s seznamom vseh, ki sem jim dolžna klofute. Sredi ti si rekel sonce mali kinkne in spet se vrneš k misli na Latourja, ki ti je v resnici kljub zapletenim političnim pogledom prirasel k srcu. Filozof, ki je pomolil glavo iz delovnega kabineta in se spoprijateljil z Zemeljskim. Filozof, ki ne kima ne levo ne desno, temveč naravnost navzdol.   

Že zdaj se nam nakazuje izginotje letnih časov, mogoče bomo kmalu na deževni in sušni dobi, če nas dotlej ne vzame ta velik potres, pomisliš, resnobna asociacija pa že rodi naslednjo eskapistično, ki je v poplavi novoletnih šlagerjev odklon v novejšo sardoničnost – Nace Junkar in Helena Blagne, Vrniva se na najino (gl)obalo –, sledi pa ji pomisel na ubitačno cinično Suzanino kratko zgodbo o Metelkovi, Silvestrski poljub.

V sebi zakopan je te dni tudi tvoj nespletni jaz, kajti vse preveč si se vživela v svojo napol anonimno spletno osebnost. Vsak priložnostni tviteraš to pozna. Marsikdo je že natipkal OMG hahahAHAHA ROFL, pa pri tem v nespletni resničnosti ohranil kamnito obličje in nedotaknjeno srce. Tako se počasi vzpostavi spletnejši alter ego, ki navadno čustvuje neprimerno bolj preračunljivo od kruljavega resničnega jaza. Licemerje je daljnosežno. Tvoja spletna osebnost denimo s posebnim apetitom razdira žaltave o novoletni okrasitvi, čeravno jo s pridom konzumira in kar pogosto uživa v vrvežu adventne prestolnice. Brije norca iz transparenta Stop slovenski marakeški deklaraciji, čeravno dobro ve, kaj je avtorica želela sporočiti. Včasih objavlja videe jezno aktivističnih bendov, čeravno na jutubi v resnici največkrat posluša Sem kreditno sposobna. Pa niti ni. Spletna osebnost nikoli ne bo priznala, da silvestruje v družbi slovenske popevke. Za kaj takšnega je preošabna. 

Medtem ko sicer opaža, da se na premierjevo novoletno deklamiranje pregovorov in rekov tviteraši ne odzivajo s satiro in zabavljanjem, kot bi se nekoč, si predvaja Kam si namenjen, dragi moj in tudi njej postaja vseeno za vstajniški duh. Neki tip se sprašuje, kaj bi bilo, če bi leta 1941 nacisti imeli spletna omrežja, tebi pa se zdi še kar verjetno, da potem najverjetneje sploh ne bi bilo druge svetovne. Vojna bi divjala izključno med spletnimi egi, medtem ko bi meseni nespletneži morda celo preživeli. Pa je res, ali pa je vaja v agresivnosti na spletu zgolj vaja za mesarsko klanje, kjer ni zaslona?    

Naslednji šlager na plejlisti je novejši, Katalena in Neca Roka na roko, in medtem ko tvoja nespletna osebnost uživa v delu besedila kar se zdi črno, ni vedno črno, se spletna še kako trdobučno priduša proti Brščičevemu gnevu in glasuje za Savičevo osebnost leta 2018. Upa, da bo zaleglo, če vsaj nekam odda glasovnico, totalno prikrojeno lastnim željam. Lokalne volitve spletne osebnosti niso ganile, ko se je usajala nad neizbiro, resnični jaz pa je pomolil ravbarsko najboljši med slabimi opcijami in se s tem ni pohvalisal. Pa se nič posebnega ni spremenilo, Samo nasmeh je bolj grenak, kar te spomni na tisti okrutni vic, »Bolj je igrala (na žiletko), bolj se je smejala,« in pomisliš, da takšne šale ne pritičejo materam, potem pa ti postaja vseeno in zaplešeš na Paganini tvist. Pobegneš, ker ti je dovolj premišljevanja o tem, kaj se sme in česa ne, hočeš samo pozabiti na to stoletje in njegove slepe ulice. 

Ne gre za dolgo. Že si nazaj za telefonom. Bliža se trenutek, ko se bo ljudem na ulici skegljalo od vzhičenja in bodo mačke preskočile v krč, ki ne bo popustil vse do konca treskanja z Gradu. Samo patetični Pridi, dala ti bom cvet nekoliko pomiri njihovo prežečo ogroženost. Za končni naskok na polnoč si si v seznamu predvajanja prihranila tako čudno Uro brez kazalcev in priznaš, da tvoji spletni osebnosti nad glavo utripa oblaček z nezavedno natipkanim ROFL, ob katerem se resnični jaz celo bežno nasmehne, ko prejme fotrovo obvezno vsakoletno voščilo SNL. Veš, da ga je pravkar do sekunde točno poslal vsem v svojem imeniku, in veš tudi, kaj pomeni. Ne samo kratice, ne samo voščila. Kot gorčično seme je, toplino ti vzbuja, in ta samo še vzkali, ko se od nekje vzame Čez tisoč let, ko naju več ne bo. Pomisliš, da bo trajalo manj in da je zimski kres kot preporod samo metafora za Mačka v žaklju, ki ga boste zapustili zasvojcem, ko bodo odrasli. Bolje bi bilo, če bi se držala svoje spletnejše persone, kajti tiste nič ne zbega, ko suvereno klikne na gumb in objavi kubistični tvit o tem, da so edina hujša stvar od novoletnih voščil novoletna voščila. 

Nimaš pojma, kaj te zgane, ko po koncu televizijskih skečev poslušaš Mlade oči, stara pa si že skoraj štirideset, ampak nekaj je na tem zimskem kresu, kar vsakič znova pali, da skleneš, kako bo vse mičkeno drugače, se pridušaš, da bo tvoje življenje odslej ena sama Poletna noč, v resnici pa je totalno vseglih, ker kdo pa si ti, da bi kaj pomenil v ustroju sveta. Spletna osebnost se trklja po prsih, da bo ostala, tudi ko tebe ne bo zraven, resnični jaz pa leze vkup, samo da je konec te norije, pustite mi spati. Kako sta si različna. 

V tistem te pokliče prijatelj, ki reče, da je na Fejsbuku videl, da si jezna. Kot da ti je to popolna uganka, ga pomiriš in mu zagotoviš, da če bi bila zares jezna, sledi tvoje razdejanosti nikakor ne bi bilo zaznati na internetu. Ko odložiš, še enkrat prebereš status in ugotoviš, da res zveni silovito jezno. Mogoče ima pa spletna osebnost prav. Vsako leto zganja tako galamo, da bi bilo mogoče treba, kakor božič na Jezusovo rojstvo, še pravi jaz pomakniti bliže njej. Nad mestom se dani, ko se končno odklopiš in v luft odpošlješ edino novoletno zaobljubo: da družabna omrežja ne bodo več ventil za tvoje frustracije.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Vse, kar vem o pornografiji, čeprav me niste vprašali

    Arjan Pregl

    Na eni strani cel kup televizijskih oglasov namiguje na spolnost, na drugi FOX NEWS zabriše skorajda abstraktno Picassovo sliko ženskega akta. Na eni strani spletne reklame za erotično perilo, ki se prikazujejo ob časovnicah družabnih medijev, na drugi prepoved prikazovanja bradavic (ženskih, ne moških!) na Twitterju in Facebooku. Na eni strani moralistični pritiski in želja po zakonski ukinitvi že pridobljene reproduktivne svobode žensk, na drugi investiranje premoženja v distributerje erotičnih in pornografskih vsebin …

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Izdelava: Pika vejica