Facelifting domačega zaliva

Kako sem iskala izgubljeni prostor pod soncem na domačem otoku 

Iva Kosmos

Ogorki v pesku

Poletje je in jaz odraščam na jadranskem otoku. Kopamo se v našem največjem in najlepšem zalivu. Trušč in hrušč. Otroci tečejo naokoli, matere kričijo, ljudje se potikajo po prodnati plaži, sedijo na robu potke, ki pelje ob morju, stisnjeni smo kot sardine v konzervi. Nekaj korakov naprej je pravokoten socialistični hotel, betonska plošča, na katero gosti postavijo brisače, nasad borovcev in stojnica s sladoledom. Otroški spomin pravi, da je največja sreča in razburjenje, ko dobiš denar in stojiš moker od morja v vrsti za kornet, čeprav vem, da se to skoraj nikoli ne zgodi, ker sladoled jemo doma, zato se sprašujem, ali sem spomin dejansko živela ali ga le skonstruirala, poželjivo gledajoč hotelske goste.

Te dni sem pritiskala možganske vijuge, naj mi vržejo še kakšno sliko iz tistih časov. Dobila sem tole: cigaretni ogorki, zariti v pesek. Edina peščena plaža na našem kamnitem otoku je umetno nasuta in polna otrok, ki vadijo plavanje. Spomin na ogorke ni neprijeten. Ogorki so dehidrirani zvitki, prečiščeni s pomočjo vrelega peska in žgočega sonca. Lahko zavohaš ostanke nikotina, kar me ne moti, a jih kljub temu umaknem, preden postavim brisačo. Ogorki, ki plavajo ob morju, so drugačni, razparajo se vzdolž okroglega trupa in odprejo kot knjižica, njihova mehka notranjost pa spominja na sredico belega kruha, ki jo vržeš ribam. Mokre drobtine kruha razpadejo v nič, ko se jih dotakneš s prstom, a mehka notranjost ogorka vedno znova dokaže neverjetno elastičnost in neuničljivost. 

Rožnata vila, v kateri naj bi se bil avstrijski cesar sestajal s svojo ljubico, je moj najljubši spomin. Nahaja se tik ob morju in je zapuščena. Ostanki nekdanjega vrta, agave, oleandri, se držijo pri življenju. Ljudje sedijo na obzidku, le kakšen postavi brisačo ob vhodu v dvorišče, nihče ne gre dlje od tod. Kar je strašno razburljivo – le zakaj? Kaj je notri? Večkrat sem si obljubila, da bom našla pot do vhodnih vrat, a si nisem upala niti do stopnišča. Enkrat sem se približala toliko, da sem pokukala skozi razbita vrata v kletne prostore; bilo je umazano, polno odpadkov, steklenic. Zbežala sem, popolnoma zgrožena nad odsotnostjo kakršnekoli romantične skrivnosti. Po vojni so vilo prodali, uredili, obnovili, olepotičili. Na obzidku je zrasla nova kovinska ograja. Spominjam se svoje užaljenosti, ko sem prvič šla mimo zaprtih vrat. A zdaj pa ne morem več noter? Potem ko sem deset let zvesto dežurala na vrtu?! Pred nekaj dnevi sem na internetu poiskala letnico privatizacije in presenečeno ugotovila, da sem bila takrat stara dvajset let – v svojem spominu sem jezen in užaljen otrok. 

Facelifting zaliva

Zaliv, v katerem sem zbirala razmočene ogorke, je v zadnjih letih popolnoma spremenil videz. Veliko turistično podjetje ga je prevzelo v koncesijo in dvignilo status vseh objektov na pet zvezdic. Namesto razštimanih vil, v katerih so spali sezonski delavci, in hotela s temnordečimi talnimi ploščicami imamo bele, prostorne, elegantne kamnite plaže, skrbno urejene parke, diskretno osvetljene bazene v barvah sončnega zahoda, sprehajališče s talnimi lučmi, ki si je prislužilo nominacijo za ugledno oblikovalsko nagrado. Mizice in ležalniki so postavljene po doslej neznanem pravilu spoštovanja osebnega prostora, slišati je lounge glasbo, videti nekaj vitkih gostov, med katerimi neslišno lebdijo natakarji. Vhod na plažo je prost za hotelske goste, drugi plačujejo, tudi po 1000 kun. Cena tokrat ni postavljena zaradi morebitnega zaslužka ob prihodu domačinov, temveč zato, da bi vas prijazno spodbudila, da se raje premaknete kam drugam. 

Vse je videti mirno, spokojno, vsak kamen na svojem mestu, vsaka vejica obrezana. Četica nevidnih delavcev skrbno ustvarja iluzijo zasebnosti, odmaknjenosti in samote, medtem ko v ozadju tiho brnijo nadzorne kamere. Nered in neskladje tukaj nimata kaj početi. Ko se sprehajam mimo, se mi zdi, kot da moje pohojene teniske mažejo neoporečno bela tla, kot da moja razvlečena oblačila »za na plažo« kvarijo vtis dovršenosti. Čutim pravzaprav, da nisem več del tega prostora, temveč ne preveč zaželeni, izgubljeni gost.

Od masovnega turizma do luksuzne segregacije

»A veš, da v šestdesetih ni bilo navade, da greš na morje«, mi pripoveduje šestdesetletna prijateljica Višnja z Reke. Socialistični veljaki so se odločili, da ima vsak delavec pravico do počitnikovanja na morju, toda ljudem je bila ta nova in vsiljena pravica nejasna. »Kaj boš počel na morju, če lahko doma pokosiš in obdelaš njivo? Zato smo mi, kot družina direktorja socialističnega podjetja, morali na morje, da bi bili drugim vzor,« pravi Višnja. Otoško turistično podjetje, ki je nastalo takoj po ustanovitvi nekdanje države, je prav tako delovalo na podlagi ideje množičnega in vsem dostopnega turizma. Isto podjetje, ki je gostilo delavske družine po nizkih cenah, danes temelji na ideji luksuznega turizma, segregacije družbenih razredov, ograjevanja prostorov in bolj ali manj sofisticiranem izločanju ne-elite. Poleg tega da preurejajo zaliv, gradijo še ogromen teren za golf s pripadajočimi luksuznimi objekti, načrtujejo razširitev letališča, novo marino. V časopisih je moj domači kraj po novem znan kot zavetišče jet seta, letovišče poslancev, nogometašev in internacionalnih pop zvezd. Isto podjetje, dve radikalno različni poziciji. Kako se je ena paradigma tako gladko zamenjala z drugo?

Vsak projekt ima zgodbo o samem sebi, zgodba o razvoju mojega otoka pa je postala – zgodba o ljubezni. Ogromne spremembe so se namreč začele, ko je otoško turistično podjetje kupilo zagrebško podjetje, ki je v lasti ogromne ruske banke. Nad celotnim procesom je, govorijo otočani, bdel neki gospod, siva eminenca, ki je poskrbel, da se je rusko društvo sploh začelo zanimati za otok, nato je povezoval lokalne z mednarodnimi akterji in idejno profiliral nove turistične smernice. Gospod je v ta projekt vložil svoj dober glas, posredniške zveze in ideje, ne da bi za to zahteval kakršnokoli povračilo. Zakaj? Ker nas ljubi. Ker enostavno obožuje otok. Ker tukaj počitnikuje od majhnega, ker se je spoznal z domačimi fanti, si ustvaril drugi dom. In zato, ker smo mu tako zelo pri srcu, je hotel, da se ves ta kapital zlije prav k nam in naredi nekaj dobrega. No, vsaj tako pravijo otočani. Jaz pa se vedno, ko to slišim, sramujem lastnega cinizma, saj sem doslej živela v prepričanju, da ogromna vlaganja potekajo zaradi jasnega poslovnega interesa, možnosti profita in hitrega oplemenitenja vloženega, in ne zaradi ljubezni. 

Višnja z Reke mi je pred nekaj dnevi razlagala, da je njihovo lokalno plažo pod koncesijo vzel neki češki gospod, ki je prekolesaril obalo, leta in leta počitnikoval na tem koncu, se baje … »Že vem – popolnoma zaljubil v kraj in odločil, da ga vzame pod koncesijo iz ljubezni!!« navdušeno dokončam. Višnja se čudi: »Kako si vedela?« 

Avstro-ogrska luksuzna tradicija

Ko govorim o tem, kaj je bilo »prej«, se sama spominjam svojih otroških, socialističnih časov. Toda tudi pred tem je nekaj bilo. »V zalivu je bila v času Avstro-Ogrske najlepša in najbolj urejena plaža! Le oglej si stare fotografije! Potem so v socializmu vse uničili z betonom. Zdaj se pravzaprav vračamo na staro«, me spominja kolegica otočanka, ko se pogovarjava o najbolj vroči temi toga poletja. Na otoku se vse bolj sklicujemo na avstro-ogrsko dediščino elitnega turizma. Pravzaprav gre za čas, ko je edina oblika turizma bila – elitna, saj je samo en družbeni razred poznal koncept počitka in užitka. Na eni strani zelo ozek krog ljudi, ki počitnikujejo, na drugi ogromen bazen delavskega ljudstva, ki streže. Luksuznega turizma si danes seveda ne zamišljamo enako: prihod elite vidimo kot veliko priložnost, da tudi sami postanemo del nje, vsaj v lokalni različici. Sanjamo sanje premožnih, nihče pa ne pomisli na to, da je verjetnost, da bo pristal med strežbo, zaradi logike družbene razporeditve veliko večja od tiste, da pristane med tistimi, ki jim strežejo. 

Poleti sem bila priča prizoru v otoški turistični agenciji, v katero je prišel jezen in nasršen gost. Iskal je mestno avtoriteto, na katero bi lahko stresel negativne vtise o otoku. Mahal je z rokami, dvigoval glas, se razburjal. Besno je omenil ceno prenočišča in ceno piva, ki ga je spil. Nato je zavpil: »Se vi zavedate, kolikšna je povprečna plača v tej državi? Vam je jasno, da mesečno prejmem 4.500 kun? Kako si predstavljate, da naj si s takšnimi plačami privoščimo vaše cene?! Za koga vi sploh delate, komu je vse to ponujeno?« Bil je žalosten prizor, saj užaljeni gost ni dojel, da tisto, kar ponujamo, ni namenjeno njemu, da si ne želimo revnih gostov in da bi, kar se nas tiče, bilo bolje, če bi bil ostal doma. 

Qui bono? 

Sem domačinka, ki ne živi več na otoku,  a se zato zaljubljeno vrača, in kot večina izseljencev najbrž nekje globoko v sebi tiho skriva željo po tem, da bi otok ostal natančno takšen, kot se ga spominja iz časov otroštva. Letos sem se vrnila iz drugačnih razlogov, »odradila sam sezonu« oziroma našla delo v cvetoči turistični industriji. Praktični potrebi po polnjenju hišnega budžeta pa sem dodala še en cilj: namen, da se uprem sirenskemu klicu nostalgije, se znova priključim živi otoški skupnosti in se glede na potrebe te skupnosti racionalno opredelim do  turističnih podvigov, ki radikalno spreminjajo prostor mojega otroštva. Zato sem si poskusila pomagati s klasičnim novinarskim vprašanjem: »Qui bono?« oziroma komu je to v interesu, a nisem dobila jasnega odgovora. Profitiralo bo podjetje, to je jasno. Zasebniki bodo potegnili krajšo saj je tendenca velikega podjetja, da zadrži monopol nad čim širšo verigo turističnih storitev, ki jih ponuja v svoji organizaciji. Po drugi strani: lokalni proračun bo bogatejši – več za šole, zdravstvo, ceste, in podobno. Ljudje se priseljujejo, nove službe se odpirajo. Standard je nizek in še najprej bodo plačani bedno, toda služba je služba, kajne? Kar zadeva ekologijo, bi rekla, da elitni turizem, v primerjavi z množičnim, manj pritiska na okolje. Kar zadeva estetiko, pa najbrž bel braški kamen bolje ugaja očesu kot rdeče talne ploščice iz ere socializma. Da gre seštevek v korist nove turistične koncepcije, potrjuje tudi lanskoletni podatek, da nova vlaganja podpira več kot 60 odstotkov meščanov, le 13 odstotkov pa je proti. 

Kljub navedenemu si pridružujem pravico, da novega zaliva ne maram. Ne le zaradi ranjenega otroškega spomina, temveč zaradi paradigme elitnega turizma, v kateri ni prostora za navadne državljane – razen v vlogi turističnega delavca, seveda. Na »mojih« plažah zame ni več prostora. Moj otok s petimi zvezdicami ne želi revežev. In če ne bi imela na otoku svoje domače postelje, pravzaprav ne bi bila dobrodošla. Tako sem se sprijaznila s tem, da vseh teh krasnih vil in hotelov preprosto ne morem imeti rada. Oni si ne želijo mene, razen v vlogi receptorke ali natakarice, in zato si pridržujem pravico, da tudi jaz ne želim njih. Čeprav dvomim, da jim to karkoli pomeni. 

Srečanje nasprotij in konec nekega obdobja

Na koncu zaliva je najlepša vila, ki se je uvrstila na vrh lestvice najbolj luksuznih prenočišč na Jadranu in po ceni premagala dubrovniške turistične dvorce. Spominja na drago italijansko slaščico, denimo lahko kremo z mandljevim likerjem, položeno v elegantni stekleni kozarec, kot jih vidiš v modnem časopisu z debelim in sijajnim papirjem. To je vila za magično bogate družine, ki jim je na voljo četica ljudi z butlerjem na čelu. Ja, butlerjem – ko ste že mislili, da je visoka družba, kot jo poznamo iz nanizanke Downton Abbey, izumrla. Med izbrano ekipo, ki streže, so se uvrstili najboljši pripadniki lokalne delovne sile: tisti, ki dobro izgledajo, govorijo tuje jezike, so celo kaj študirali. Če govorice držijo, je med njimi tudi kolegica, ki si je kruh prej služila s pisanjem. Domišljam si, da bodo otoške matere morda v prihodnosti govorile otroku: »Če se boš pridno učil in boš najboljši v šoli, boš stregel šejku!«

Takoj za najdražjo vilo na Jadranu pa se nahaja nekaj povsem drugačnega – edini košček zaliva, ki ni renoviran in ima še vedno staro socialistično podobo. Za pokošeno travo okoli vile sledi neurejeno grmičevje in nato igrišče s toboganom, gugalnicami, mini golfom in pingpong mizo, zatem pa že omenjena peščena plaža z ogorki v pesku. Tukaj se kopajo otroci z obilnimi mamicami in babicami in očeti in dedki, ki pridejo na plažo z velikimi plastičnimi vrečkami iz Lidla in ponarejenimi verzijami popularnih crocsov za 50 kun. Kadijo, vreščijo na otroke, se glasno smejejo. Tu so trafika, v kateri kupujejo časopise, cigarete in sladolede, ter kafiča s plastičnimi stoli, promocijskimi sončniki in pepelniki, na katerih z velikimi črkami piše »Ožujsko«. Tukaj se je glasno tulilo v kockastih majicah za nogometno reprezentanco in metalo petarde. Vse to le nekaj metrov od najbolj drage vile na Jadranu. 

Gre za redko in nenavadno srečanje dveh diametralno nasprotnih prostorov. Na eni strani odprt javni prostor, ki je narejen zato, da ljudi združuje, na drugi strani prostor, ki poudarja zasebnost in ločevanje. Z ene strani ideja množičnega turizma po socialistični recepturi, z druge strani elitni turizem, privatizacija, butična ponudba. Že naslednje leto bo nenavadno srečanje radikalnih nasprotij izbrisano. Nad peščeno plažo bodo gradili najsodobnejšo lepotno kliniko na Jadranu, če govorice držijo, celo skupaj z estetsko kirurgijo. Ogorki v pesku bodo izginili. Tako kot ljudje, ki so jih kadili. Preteklost bo izbrisana iz prostora, skupaj z dobrim in slabim, ki ju je prinašala.

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, prvič

    Gregor Podlogar

    Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.

  • Destinacija postelja

    Urša Zabukovec

    Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

  • Kuga sodobnega časa

    Agata Tomažič

    Kaj popotnika vleče od doma in zakaj se vrača? Sodobni turizem je že dolgo oblika kulturne hegemonije, v zadnjem času pa postaja tudi vpisovanje kljukic na tako ali drugače dolgočasne sezname.