Ena in ista knjiga

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Družabno nisem zapazila, da bi se, odkar tudi sama pišem, količkaj bolj ali več kakor prej družila s kolegi pisci. Pa ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj počnejo ali kako se lotevajo izzivov, temveč prej zaradi tega, ker večino poznam po imenu in priimku, v najboljšem primeru po kakšnem fotografskem portretu iz občila ali zavihka knjige. Z nekaterimi sem se seznanila na literarnih delavnicah ali na skupnih literarnih večerih, večina pa zame ostaja ime, lik, povezan z delom. Redko se mi je pripetilo, da bi se s kom zadebatirala o tem, kar pišem – še redkeje pa sem sama poizvedela, kaj trenutno ustvarjajo drugi. Nekako poceni bi se mi zdelo povprašati hipne znance, kako kaj najnovejši projekt ali pisateljska blokada. Vselej počakam, da njihovo delo že izide, potem pa se pogosto tudi zgodi, da ga nimam časa prebrati ali pa se mi zdi, da jim ga nimam kaj komentirati, saj pač sami dobro vedo, kaj so zapisali in zakaj. 

Biti del »literarne scene« se mi zdi v Sloveniji prej mit kakor pravilo, saj dvomim, da se celo tisti, ki se redno udeležujejo branj in dogodkov (se jih sploh kdo, redno?) svojih kolegov, po branjih pogovarjajo o zapisanem ali še ne zapisanem. Prvih deset let sem kot prevajalka delala od doma, kar je v dobršni meri prispevalo k moji priklenjenosti na družabna omrežja. Zdaj imam srečo, da sem našla prostor za delo v pisarni, ki si jo delim povečini z oblikovalci, vizualci, skratka ljudmi, ki se niso vajeni utapljati med črkami in vrtati v njihovo ozadje. 

Po svoje imam srečo in je zame razodevajoče, ko kdo v pisarno/studio vnese tiskano knjigo in sem si jo prisiljena ogledati skozi njihove oči – najprej naslovnico, kako je grajena in oblikovana, kakšna je postavitev, kakšen papir, pisava, velikost ipd. Šele ob stiku s takšnim rokovanjem sem doumela, da ljudje v knjigarni ne izbirajo nujno avtorja in vsebine, morda niti ne preberejo zavihkov in kolofona, temveč se s knjižno izdajo rokujejo prek pogleda, naj si bo bežnega ali poglobljenega, in od tega je odvisno, ali bodo pot nadaljevali brez nadaljnjega ali pa se bodo zatopili v vsebino. Zame vsekakor razodevajoče, ker sem pred tem obliko komaj zapazila v svoji trdovratni zaverovanosti v to, da črke kažejo pot. Zunaj knjige leži ves mimovrveči svet in nikakor ni rečeno, da bere kaj več kot naslovnice. 

Ko napišeš knjigo, se ti zdi, da si med strani bolj ali manj svetlečega, bolj ali manj očesu prijetno potiskanega papirja izlil vse, kar imaš. In potem kar misliš, si kar domišljaš, da to pronica v glavo vsakogar, ki se sprehaja po svetu, ker si vsebino pač izlil na plano in ker je pač na voljo. Šele streznitveni pretres, ki slej ko prej napoči, ko doumeš, kako malo ljudi te prebere, tudi če si še tako »bran«, »prodajan«, »uveljavljen«, ti pove, da je s knjigo podobno kot s človekom, mimo katerega se sprehodiš na tržnici. Lahko se mu odsotno nasmehneš, pa to še nič ne pomeni, lahko ga pohodiš, pa se mu ob tem niti ne zazreš v oči, lahko bi ti povedal na tisoče zgodb, pa kdo neki ga ima čas poslušati. Od neštetih dejavnikov je odvisno, ali ga boš odprl in prelistal, nemara celo poglobljeno prebral, ali pa bo ostal na polici, te nemara celo odbil z naslovnico ali naslovom. 

Nekoliko sem zbegana, ko naletim na pamflete o velepomembnosti branja ali o branju za vsako ceno, saj mislim, da je veliko bolje nekaj izbranih spoznati v srž tistega, kar stoji za črkami, kakor pa kar vsepovprek konzumirati leposlovje, naj bo še tako življenjsko. Prepričana sem, da se bolj ali manj vsakomur, ki hlastno bere, kdaj zazdi, da že leta prebira isto knjigo in je takrat, ko (če) naleti na odklon od standardne fabule, prijetno presenečen. Sprašujem se celo, ali pišoči vsi skupaj ne pišemo venomer iste knjige, ne glede na to, koliko raznolikih zgodb razgrnemo ali koliko različnih vidikov poskušamo zastopati. V grenkejših trenutkih se gotovo zgodi, da pisatelj ugotavlja, kako je ampak res že čisto vse napisano, pa še zmeraj neprebrano. Vse je tisti berač na tržnici, ki ga gledamo vsak dan, pa ga ne opazimo zares, ko zdrsnemo mimo. 

Nekdanji mentor rad pove, da imamo pri nas nenormalno veliko ljudi z romanom ali vsaj kuharico v predalu, da je hiperprodukcija realen problem in da selekcija mnogokrat izostane, ko se menimo o tem, kaj vse izide. Tudi meni je, predvsem kot bralki, pa tudi kot pisunki, težko krmariti med »eno in isto knjigo« v neštetih preoblekah. Pri nakupih veliko dam na slog, ki me ob prvem prelistavanju v knjigarni odnese (zato toliko slabše kapiram nesnago plastične folije na knjigah, ki naj bi dokazovala, da ste prejeli intakten produkt!), čeprav nikakor ne trdim, da je zgodba drugotna. Morda tudi pri ljudeh vse preveč stavim na posebnosti v oblačenju ali na prezenco, kdo ve. Predvsem so zame pri knjižnih nakupih velik izziv konceptualne naslovnice sicer imenitnih zbirk, ki ne sporočajo drugega kot vsebino – tipa Moka ali Olje ali Vino na artiklih v bližnji špeceriji. Pri teh se moram res pozanimati o avtorju in delu, kar je bržčas tudi njihov namen, a vseeno mi je marsikdaj v nadlogo.      

Rezultat je takšen, da večkrat nabavim kup knjig in ga nato ne preberem v celoti. Večkrat se mi zazdi, da bi morala brati slovenske kolege, pa ne zdržim do konca, ker mi enostavno ni treba, pa tudi želim si ne. Tudi vprašam se, kako naj bi lestvice naj prodajnih uspešnic ali knjižnična izposoja sporočale, katere knjige ljudje več kot pogledajo in v katere padejo kot v brezno. Po mojih izkušnjah tisti, ki imamo možnost kupovati knjige, pogosto ne preberemo več od polovice nakupljenih. Sama ne vem, od kod mi torej samopašna zamisel o tem, da pa se bo človek ravno pri moji knjigi vprašal, kaj je za pisavo in črkami, kakšen je bil vzgib, poriv za pisanje »še ene ene in iste knjige«, da bo pa ravno pri moji obsedel in pokukal za zastor. 

Nič osebnega ne čutim, kadar se po literarnem večeru pomenkujem s kom, čigar knjige nisem prebrala v celoti, kakor bi jo lahko ali kakor bi celo hotela, zato niti sama nimam pravice terjati zamaknjene pozornosti bralca od prve do zadnje strani. Vendarle je pozornost, ki jo posvetimo človeku/zgodbi/knjigi, odvisna od premnogih dejavnikov, da bi lahko rekli, kaj nas pritegne ali odvrne. Nič tragičnega ni, če srečanje ni več od spogleda, in popolnoma v redu človek ste lahko, če berete izključno časopisne članke ali slikanice ali, jojmene, izključno spletne strani. Sama se branju resda ne bi hotela popolnoma odpovedati, a menim, da je lahko človek, ki redno prebira fižolčke, v marsičem bolj sofisticiran od rednega bralca klasikov. Pravila ni, je pa tragikomično, kako si vsakdo, ki piše, želi, da bi od vseh besedil čast prebiranja ob polni zavesti doletela ravno njega. Nisem prepričana, ali je to, da se ne beremo, kaj boljše od tega, da se beremo površno. Pravzaprav mislim, da že, če samo samega sebe prebereš zares temeljito, ugotoviš, da si napisal »eno in isto knjigo«, naj se po obliki in peripetijah tako ali drugače razlikuje od knjig kolegov. Naposled nam je vsem skupna predvsem volja do pisanja, kljub temu da so vse že napisali drugi.