Emancipacija slovenske žanrske literature

Miran Hladnik

Ob izrazu žanrska literatura najprej pomislimo na take reči, kot so kriminalka, fantazijska pripoved, biografski roman ipd. Meni, ki se ukvarjam z začetki slovenske književnosti, stopita takoj pred oči konstitutivna žanra slovenske književnosti zgodovinski roman in kmečka povest – vsakega je več sto dolgih besedil. Definicijo žanrske literature prepišimo kar iz gesla na Wikipediji, saj smo imeli prste zraven pri formulaciji. Za izpolnitev študijskih obveznosti je geslo postavila študentka, podpisana kot Jesenka: »Žanrska literatura je ime za pripovedno prozo, napisano po vzorcu (shemi, formuli) za ljubitelje določenega žanra. Žanri so največkrat poimenovani po svoji snovi (zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, fantazijska pripoved …).« Izraz se prilega daljši pripovedni prozi, ki ji danes pravimo roman, pa tudi drugim literarnim zvrstem žanrska klasifikacija ni tuja: govorimo o zgodovinski drami, priložnostni poeziji, koledarski zgodbi itd. 

Prav zelo mednarodno uveljavljen pa pojem žanrske literature ni. Na Wikipediji ga pozna za zdaj le 14 jezikov. Bolj so po svetu o žanrih navajeni razmišljati ob filmu: geslo filmski žanr je v 42 jezikih, a slovenščine ni med njimi. Geslo našteva 84 žanrov, žanrska klasifikacija je običajna tudi v publicistiki, glasbi, likovni umetnosti, računalniških igrah in še kje. 

V slovenščini je sintagma žanrska literatura precej redka, vendar pod vplivom angleškega termina genre fiction njena raba raste. Začelo se je z izrazom »žanrska književnost« leta 1980, a so ga še v istem desetletju prehiteli izrazi »žanrsko pisanje«, »žanrska literatura« in »žanrski roman«. Raje kot o žanrski literaturi se je pisalo o posameznih literarnih žanrih, vendar tudi šele od 1980. let dalje, ko so postali predmet literarnozgodovinske raziskave ženski roman, planinska povest, kmečka povest, humoristična proza. Ni nam treba imeti slabega občutka zaradi poznega rojstnega datuma termina, tudi angleški genre fiction je komaj kaj starejši in v senci izrazov popular fiction in popular literature.

 

Ob besedilnih korpusih, ki so zgled žanrske literature, se poleg konkurenčnega izraza popularna literatura zapisuje še termin trivialna literatura. Na Slovenskem trivialna literatura celo prednjači pred popularno in žanrsko literaturo, verjetno pod vplivom podobne nemške rabe. Čeprav izrazi poimenujejo isto reč (iste avtorje in ista besedila), ne gre za sinonime. Odločitev za enega izmed tekmujočih izrazov razkriva našo perspektivo na predmet. Če uporabimo pojem trivialna literatura, implicitno vrednotimo, izpostavljamo umetniško manjvrednost in jo postavljamo v opozicijo z besedno umetnostjo, če rečemo popularna literatura, izpostavljamo njen množični konzum v opoziciji z elitno literaturo in kadar izberemo izraz žanrska literatura, prizivamo v zavest formalne lastnosti pisanja, njegovo formulaičnost v opoziciji z unikatno, butično, umetniško oziroma avtorsko književnostjo. Z vsemi izrazi so zadrege, kadar jih gledamo v vrednostnih opozicijah, kadar nam avtorsko, kulturno in elitno pomeni dobro, žanrsko, rekreativno in množično pa slabo. Tule imam priložnost ponoviti, da delitev sveta na dobro in slabo ni edina možna delitev in da je produktivnejša tista konceptualizacija sveta, ki vrednostne opozicije nevtralizira in jih podredi idealu pestrosti. Če hočemo o žanrski literaturi kaj tehtnega povedati, se apriornemu vrednotenju izogibajmo.

Definicija žanrske literature je nekam ameriško preprosta, skoraj tavtološka. Dopoveduje nam, da je žanrska literatura tisto, čemur se prilega katero od žanrskih imen, o morebitnem »bistvu« pojma ni nobene besede. V opisu utegnemo pogrešati njeno razmerje do tiste »prave« literature, želeli bi prebrati, da je žanrska literatura hitro prepoznavna, predvidljiva (da vnaprej vemo, kako se bo dogajanje odvijalo in kakšen bo konec), da ustreza nezahtevnim bralcem, da je nekvalitetna, da je plod ideološko manipulativnih ali komercialnih pobud … Saj bi geslo lahko dopolnili z naštetimi lastnostmi, če se ne bi vedno znova izkazalo, da veljajo le v določeni meri ali pa sploh ne in da gre za špekulativne in empirično nepotrjene domneve.

V razredu rad napravim eksperiment z dvema tekstoma 19. stoletja. Vzporedno predstavim žanrsko besedilo, recimo ljubezensko sceno iz ženskega romana Luize Pesjakove, in besedilo kanoniziranega avtorja, recimo ljubezensko sceno iz romana Josipa Stritarja, ne da bi povedal, katero je čigavo. Uganka je težka, ugibanja so praviloma napačna. Najbolj predvidljiva so pravzaprav besedila, ki jih poznamo iz šole, to je literarna klasika, žanrske literature si brez nepredvidljivih presenečenj ne moremo predstavljati, bila bi dolgočasna. Trdim, da opazen del žanrske literature nastaja iz naivno iskrene ustvarjalne volje in brez prikritih manipulativnih interesov. Ali pa vsaj, da žanrska literatura ni nič bolj manipulativna od avtorske literature. 

S stališča bralca in služb, ki živijo od bralca (založnikov, urednikov, knjižničarjev, knjigarnarjev), je stvar preprosta: knjigo morajo, če jo hočejo brez nesporazumov spraviti v prave roke, opremiti s povedno oznako in jo postaviti na ustrezno polico ali v ustrezno kategorijo na spletu: med ljubezensko, vampirsko, popotniško, duhovno … literaturo ali pod kombinirano žanrsko nalepko, npr. med ljubezenske kriminalke, med vampirsko-ljubezenske romane. Zadeve zapletemo literarni poznavalci z nemogočo nalogo izbrati iz brezbrežne ponudbe tisto, kar bo »prestalo časovno preizkušnjo«, literarni sladokusci s potrebo po potrjevanju svoje recepcijske subtilnosti, avtorji, ki prisegajo na hermetično avtorsko pisavo in so ljubosumni na bralski domet žanrske literature in šolniki iz strahu pred izgubo vzgojne oz. kulturno konstitutivne vloge literature. Edino mi nenehno premlevamo o žanrski literaturi in se odločamo, kako naj z njo. Nekateri od nas žanrski literaturi ne priznavajo statusa literarnosti in jo kot pojav popularne kulture odrivajo v obravnavo sociologiji, antropologiji in psihoanalizi. Življenje je prekratko, pravijo, da bi ga posvetili študiju tako nevrednega predmeta. Drugi med nami žalostno ugotavljajo, da žanrski romani ne spadajo ne v publicistiko ne med strokovna besedila, tudi med praktičnosporazumevalna ne, torej nam ne preostane drugega, kot da jim priznamo status umetnostnih besedil, če jim že statusa umetniškosti ne moremo, in da se hočeš nočeš soočimo z njimi. 

Glavnina literarnega berila je žanrske narave. Bralska izkušnja z literaturo je, če izvzamemo obvezno šolsko berilo, izkušnja z žanrsko literaturo. Čisto drugače je z refleksijo o literaturi, ki se dogaja v dnevni kritiki, literarni zgodovini, v šoli, antologijah in enciklopedičnih opisih. Tu so v prednosti umetniško stremljiva besedila avtorskih piscev, šolska in druga klasika. Na tej osnovi se oblikuje predstava o besedni umetnosti kot enovitem pojavu in po tem zgledu bi se želeli zgledovati tudi opisi žanrske literature.

Definicija žanrske literature pa je problematična, saj do 80. let 20. stoletja, ko se je pojem pojavil, ni šlo za enovit koncept. Žanrska literatura je le zbirni izraz za množico žanrov, ki živijo vsak svoje življenje. Razliko med žanrsko in umetniško literaturo ilustrira zagata ob literarnih nagradah: za kriterije umetniškosti se žiranti še nekako dogovorijo, težko pa si je zamisliti eno nagrado za žanrsko literaturo, saj se lahko primerjajo le dela znotraj posameznega žanra, ne morejo pa tekmovati žanri med seboj; smiselne bi bile ločene nagrade za vsak žanr posebej. Z upoštevanjem parcialnih bralskih interesov je žanrska literatura poskrbela za diferenciacijo enovitega pojma besedne umetnosti: ljubitelji gora jemljejo v roke planinsko literaturo, adolescenti vampirsko literaturo, zaključen bralski krog tvorijo občudovalci znanstvene fantastike itd. Diferenciacija je sama po sebi znak razvitosti literarnega sistema.

Ko se na razmerje med žanrsko in avtorsko literaturo ozremo brez navijanja za eno ali drugo, se izkaže, da smo z razlikovanjem med njima pretiravali. Primerljivi sta po nakladah, tudi med avtorji ni mogoče potegniti jasne ločnice, saj znajo avtorski pisci za stavo ali za zaslužek napisati čisto spodoben žanrski tekst. Nemajhen del slovenske literarne klasike je žanrske narave: Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Ivan Pregelj in Vladimir Bartol so pisali zgodovinske romane, Ivan Cankar in Prežihov Voranc sta pisala kmečko povest, Juš Kozak planinsko povest. Eno razlikovalno lastnost pa je vendarle treba izpostaviti. Seznami sodobnih žanrskih novitet presenečajo z večinskim ženskim avtorstvom (pred nekaj leti je bila med najbolj izposojanimi Kathleen E. Woodiwiss, danes Jojo Moyes in Julie Garwood, od domačih so slovele Desa Muck, Aksinja Kermauner, Romana Berni, Darja Hočevar aka Stella Norris, Maša Modic, Tanja Frumen). Ob žalostnem statističnem dejstvu, da je zgodovina književnosti iz samih moških imen, pozornost do žanrske literature pomeni glas za žensko ustvarjalno emancipacijo. 

Žanrska literatura je v večji meri kot avtorska klicala k razvedrilnemu branju (za tolažbo, spodbudo, opoj, pobeg, senzacijo …). Ker je bila literatura privilegirani prostor tako resnobnega početja, kot je rojevanje in kultiviranje nacije, razvedrilnosti ni smela preveč poudarjati. Danes se je vzpostavljanje skupnosti preselilo na področje športa, estrade in politike in to odpira prostor za sprostitev prej zatrtih razvedrilnih funkcij literature in s tem za večje upoštevanje žanrske literature. Pravzaprav ni več tehtnih razlogov, da ne bi med domače literarne klasike uvrstili še avtorico ženskega romana Pavlino Pajkovo s konca 19. stoletja.

Koliko žanrov sestavlja žanrsko literaturo? Angleško govoreči svet pozna (spet se sklicujem na Wikipedijo) 187 fikcijskih žanrov. Slovenski žanrski repertoar, napaberkovan iz raznih virov, obsega nekaj čez sto izrazov. Večinoma gre za ad hoc poimenovanja z majhno frekvenco, večjo terminološko težo ima dober ducat najpogostejših in najvztrajnejših izrazov. Ti so, našteti po zastopanosti, zgodovinski, kriminalni, ljubezenski, biografski, (znanstveno)fantastični, vojni, avtobiografski, humoristični, potopisni, pustolovski, mladinski, psihološki roman, spomini, ženski roman.

Žanrska klasifikacija lajša orientacijo po nepregledni množici del človeške ustvarjalnosti. Ostre meje med avtorsko in žanrsko literaturo ni. Ločena obravnava je nesmiselna tudi zato, ker ne gre za zaključene recepcijske kroge, ampak je kultivirani bralec eno ali drugo jemal v roke glede na svoje trenutne potrebe. Kaj naj počnemo z žanrsko literaturo razen tega, da jo beremo v prostem času? Bi bila potrebna kakšna »nacionalna strategija« v zvezi z žanrsko literaturo? Mislim, da ne. Žanrska literatura za razliko od avtorske ne potrebuje državnih subvencij, sposobna je samostojnega življenja. Priča smo njeni postopni emancipaciji. Kot odgovorni člani skupnosti, ki nam ni vseeno za kulturni obstoj, si ignorance do tega dela literarne produkcije, ki osmišlja življenje skupnosti in jo osrečuje, ne smemo privoščiti. K njenemu kultiviranju bomo prispevali s tem, da je ne bomo izpuščali iz literarnozgodovinskih študij in pregledov ali je sovražno odrivali iz šolskih kurikulov in maturitetnih branj.

O avtorju. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko FF UL, se ukvarja s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze ter s spletnimi oblikami pismenosti. Objavil je knjige o povesti, slovenski kmečki povesti, slovenskem zgodovinskem romanu, trivialni literaturi, jezikovni priročnik za turiste, učbenik strokovnega pisanja, kritično izdajo zbranega dela pesnika Alojza Gradnika. Na internet postavlja slovensko leposlovje, ureja diskusijski forum Slovlit in sodeluje na Wikimedijinih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kolportaža, šrot in plaža

    Aljaž Krivec

    Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam … →

  • O lovljenju Froda

    Tomaž Kozamernik

    Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

  • O žanru po domače

    Aljaž Krivec

    Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.