Društvo prepozno rojenih

Agata Tomažič

Blodila sem po gozdu in oči so mi, kot najbrž vsakomur, ki se na gozdno stezo le redko odpravi tekat, na moč prizadevno iskale karkoli, zaradi česar bi se morala tisti hip malo ustaviti. Plakat, pritrjen na bližnje drevo, je bil točno taka spodbuda za lahen, kratek počitek. A kar naj bi me ustavilo za hip, se je sprevrglo v nekaj dolgih minut, namenjenih preverjanju, ali sem prav prebrala, kar je na njem pisalo: razglas je vabil na piknik »prezgodaj rojenih otrok«. Dobro, nedonošenčki res niso nekaj, čemur bi se spodobilo na ves glas smejati, ampak ideja o društvu prezgodaj rojenih otrok je moje misli speljala v smer čisto drugačnega razglabljanja: zakaj ne bi ustanovili društva prepozno rojenih? 

Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo. Lastninjenje podjetij po Markoviću, nakupi stanovanj na zalogo po Jazbinšku, mnogi so za las zamudili stabilna delovna mesta za nedoločen čas. Le kako si ob takšni bilanci človek ne bi želel, da bi bil rojen vsaj par let, vsaj kakšno desetletje ali dve preje?!

Najpozneje tu je treba razjasniti, da me ne daje nikakršna jugonostalgija. Že sama nostalgija je hecno in popolnoma neracionalno čustvo – dokaz je, da se po minulih časih včasih toži celo tistim, ki jih sploh niso skusili na lastni koži. Kar jih nikakor ne odvrne od tega, da se ne bi predajali nekakšni nostalgiji iz druge roke. Besedna zveza je tvorjena po analogiji s secondhand embarrassment in moje občutenje do takšnih ljudi tudi kotira nekako tako visoko – ni, da bi se jih ravno sramovala, prav posebej umni se mi pa nikoli niso zdeli. Obžalovati, da ne živimo več v SFRJ, je lahko čisto zabavno, saj odpira celo pahljačo tem za neobvezna kramljanja ob vstopu v zvezo pionirjev, o razburljivih pol tihotapskih pol nakupovalnih izletih v inozemstvo, o počitnikovanju v prikolicah, ki so bile last podjetja, v katerem je delal ta ali oni starš, navsezadnje pa tudi o JLA in mitski retardiranosti tamkajšnjih častnikov … Ne more pa to biti neko premišljeno stališče ali celo točka političnega programa, saj kot tako nakazuje na popolno nepoznavanje geopolitike, zgodovine in celo psiholoških mehanizmov spominjanja, ki ponavadi na situ velijo obdržati samo, kar je bilo lepega, dobrega in spodbudnega.

Edina reč, ki je povezana s polpreteklo jugoslovansko zgodovino in za katero mi je iskreno žal, da je minila, bolje rečeno, da je nisem doživela, ko je bila še v razcvetu (kajti v osemdesetih je že venela), je gibanje neuvrščenih.   

Ideja tlakovati tim. tretjo pot med pohlepom kapitalističnega bloka in terorjem najbolj zadrtih komunističnih držav ter v boljše življenje popeljati na milijone zatiranih je sama po sebi plemenita, a bi dala roko v ogenj, da izvedba in opredmetenje koncepta nekako nikoli nista bili v prvem planu sodelujočih na brezštevilnih vrhunskih srečanjih neuvrščenih. Čemu bi tjakaj sicer brez slehernega pomisleka vabili tudi plejado živopisanih afriških samodržcev, katerih edina agenda je bila dobro poskrbeti zase in za svoje bližnje, za blagostanje podanikov pa jim je bilo včasih še za spoznanje manj kot kolonialistom, izpod katerih jarma so jih menda osvobodili … A kaj bi to, gibanje je hitro pridobilo ugled in imelo tudi uspešno strategijo, ki je prepričala oba bloka, posledice pa so bile v celoti pozitivne in so imele veliko ničel.  

Poleg tega so imeli neuvrščeni za nas še neko drugo, scela obetavno razsežnost: politična grupacija, ki je povezovala evropsko Jugoslavijo z na prvi pogled tako nepovezljivim državami, kot so afriške, azijske in južnoameriške, za nas ni le predstavljala okna v tisti zares zares širni svet, temveč je naši nekdanji skupni državi (in njenim državljanom) dajala tudi prepotrebno samozavest. Le kje se zavedanje o tem, da prihajaš iz civilizirane državne tvorbe, kjer so vse ceste za silo asfaltirane ter električna in plinska napeljava sežeta res v skorajda največje zakotje, okrepi bolj kot v okoljih, kjer vsega tega ni? Le kako bi ne verjeli, da smo res napredni, razviti in gospodarsko močni, če ne bi vsega tega razvoja in napredka izvažali v kraje sveta, kamor onadva domnevno še nista segla – v države, s katerimi nas je povezovalo gibanje neuvrščenih? Najbrž je odveč poudarjati, da so tudi odnosi med neuvrščeni, kljub vsej plemenitosti, vtkani v idejo gibanja, kmalu degenerirali v kolonialna razmerja, kjer je nekdo bolj napreden kot drugi in jim svoja spoznanja in recepte za boljše življenje prodaja po primerni ceni. In le kdaj nacionalna samozavest ne zraste, če ne ob vesteh o novih in novih zaplatah zemlje, kamor nam je uspelo izvoziti naše tovarne in poslovno znanje? Ali ob dejstvu, da smo bili kot napredni in uspešni prepoznani tudi od drugih?

Generacije Jugoslovanov, ki so odhajale na začasno delo v Libijo, Irak, Kenijo in mnoge druge, politično nekorektno rečeno »nerazvite« države, niso bile obravnavane kot čete nekakšnih janičarjev, ki se udinjajo kapitalizmu in tamkaj prosijo vbogajme. O, ne, bili so kratko in malo zastavonoše našega dobro domišljenega politično-gospodarskega sistema, ki pa so za svoje predano malone misijonarsko delo domov prinašale kar zajetne ovojnice z denarjem. Poudariti velja, da sploh ni šlo za ceneno fizično delovno silo – in hkrati ne za beg možganov, kar doživljamo danes. Koliko hiš po Sloveniji je bilo zgrajenih s financami, ki so jih na gradbišču kakšnega naselja v dotlej neobljudenih predelih prislužile slovenske roke (ali pamet). Včasih je kdo od tam v glavi prinesel tudi kakšno knjigo, Maja Novak recimo Karfanaum ali As killed

Odpraviti se v tujino z zavedanjem, da boš tam delal z rojaki iz širše domovine in da bo zaslužek vsaj deloma šel v domačo državno blagajno, je bilo vsekakor bolj imenitno kot pa moledovati za fičnike pod popolnimi tujci. Pa tudi Afrika nam je bila takrat, skratka, veliko bliže kot zdaj. Kar je povezano tudi z dejstvom, da so si jugoslovanski mediji, vsaj tisti, ki so dali kaj nase, hitro omislili dopisništva na tej celini (priznam, da najbolj obžalujem, da mi, ker sem se rodila prepozno, ni bilo dano izkusiti službovanja v eni takih izpostav, o katerih sem starejše kolege vedno rada poslušala pripovedovati najbolj neverjetne in čudovite prigode …), od koder so poročali, obveščali, ozaveščali in predvsem skrbeli, da Afrika v očeh njihovih bralcev, gledalcev in poslušalcev ni bila le amorfna »črna celina« – brezno, v katero je večina afriških držav žal zgrmela danes.

Še eno neprecenljivo dobrobit je treba pripisati našemu članstvu v gibanju neuvrščenih: razpiralo je obzorja tudi tistim Jugoslovanom, ki se niso premaknili z domačih ognjišč. Pisani svet je prišel k njim, in sicer v obliki študentov, ki so poslušali predavanja po jugoslovanskih, predvsem tehničnih in naravoslovnih fakultetah, obenem pa so bili ambasadorji svojih držav, nevede in nehote tudi svojih ras. Cele generacije temnopoltih mladeničev (morda je bilo kdaj vmes tudi kakšno dekle, ampak to ni tema te kolumne …), ki so se, iztrgani iz domačega toplega podnebja v neprijazni celinski zimi zavijali v debele bunde, kape in šale, so poskrbeli, da so se na njihovih plečih lomili predsodki staroselskega prebivalstva. Hrabro so prenašali nedolžna, a kljub vsemu trapasta vprašanja iz otroških ust, češ, zakaj se pa ta gospod ni že tako dolgo časa umil. Po njihovi zaslugi se je tudi v našem podalpskem zakotju ukorenililo zavedanje, da tam nekje daleč, kjer, prosto po Rimljanih, rjovijo levi, živijo ljudje, ki so pravzaprav čisto enaki kot mi, le da so druge barve.

Slovenija je bila članica neuvrščenih do razpada Jugoslavije, po osamosvojitvi pa članstva ni obnavljala. Prav tako je z gnusom zavrgla vse napeljane zveze in povezave, ki bi slovenska podjetja mogle pripeljati do novih trgov (oziroma bi nekatere s kaj malo muje lahko obdržali). Malce več kot četrt stoletja po tem je bilo v enem od novih medijev, ki je »prvi v službi resnice«, zaslediti takle naslov: »Se že prosto sprehajajo! Policija v nedeljo pri Mednem ustavila štiri temnopolte moške.« Brez naše neuvrščene izkušnje bi neimenovani avtor tega spletnega članka bržčas brez oklevanja pripisal še kaj v slogu, da črnci itak sodijo v kletke – kjer jih je bilo mogoče občudovati še na zadnji svetovni razstavi v Belgiji leta 1958, kjer so to ljubkovalno poimenovali »človeški živalski vrt«. Tako pa se je zadovoljil z namigovanji, da gre verjetno za begunce, pardon, nezakonite migrante. Morda pa sploh ni smiselno objokovati prepoznega rojstva. Morda smo, ne da bi se tega zavedali, počasi res oddrseli v čase daleč pred našim rojstvom, v čase pred ustanovitvijo gibanja neuvrščenih, v čase, ko je bil naš svet res le zaplata Evrope ali, še huje, samo naša mala deželica, vse naokrog pa so rjoveli levi. 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikolaj in malčki v sodu

    Pia Prezelj

    »Da te ne bodo parkeljni« je bilo njeno najpogostejše opozorilo, tudi kadar je bil junij in smo v bazenu hotela Bernardin lovili glivične okužbe.

  • Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

    Andrej Hočevar

    Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Izdelava: Pika vejica