Kri iz ust

Tomaž Grušovnik

Z roko seže za omaro, tipa za stikalom. Ko ga najde, prižge. Plin v neonski sijalki vztrepeta, mlečna svetloba se v kolobarjih pretaka vzdolž steklene cevi, kmalu se umiri in zapolni ves terarij. Pipi in Melkijad nehata prekopavati žagovino in prestrašeno švigneta v notranjost lobanje, luskava repa izgineta pod senčnico (os temporale). »Dobra imitacija,« rečem, ko Pipi ali Melkijad – tako sta si podobna, da ju je težko ločiti – potisne svoj vohljajoči rožnat smrček skozi luknjico pod nosnico (os nasale). »Plastične miniature piratskih ladij ali gradov Ludvika Bavarskega na dnu akvarija so res bedne, ta smrtna glava pa ni niti malo kičasta.« Odvrne, da ni imitacija.

Zazrem se vanj in potem spet v terarij. Ena od belih mišk je zdaj skočila na čelnico (os frontale), se usedla na desni nadočesni lok (arcus superciliaris), dvignila sprednji del telesa, pokrčila tačke in iztegnila vohljajoči nosek, izmenično se nagiba levo, desno, da spreminja perspektivo in da naju lahko bolj natančno oceni – verjetno jo zanima predvsem vsebina najinih rok in odgovor na vprašanje, ali prinašajo kaj sveže hrane. Pomislim, da je stari lastnik tega mišjega labirinta moral biti moški, ker sta arkadi tako poudarjeni, da lahko Pipi in Melkijad na njih zlahka sedita. 

Poskusim se spomniti, kolikokrat sem že v živo videl pravo človeško lobanjo. Prvič na Prvi gimnaziji Maribor, kjer smo imeli pravega kostkota za naravoslovni pouk. Drugič v Šolskem centru Ptuj, kjer so imeli sredi avle zastekljen antični grob z nekdanjim prebivalcem Poetovia. Tretjič v Indiji, ko sva s kolegico zašla na enega izmed ghatov, kjer so kurili mrtve ljudi. Spomnim se tistega vročega avgustovskega dopoldneva, ko sva se spuščala proti Gangesu in naletela na skladovnice drv, pri čemer sem se sam naivno spraševal, zakaj kopičijo toliko goriva, če je vendarle poletje … »Bedak,« si skoraj slišno priznam. Na obali Gangesa je stal majhen tempelj, posvečen Šivi, kamor sva se vzpela, nakar se nama je razprl pogled na zakurjene grmade. Iz najbližje se je dim kadil naravnost v naju in medtem ko naju je objemal, so truplo čedalje bolj načenjali zublji. V nekem trenutku se je koža na glavi vdala, ognjena avreola je použila čelo in razgalila belo os frontale. Četrtič je šlo za nagačene ljudi večinoma azijskega porekla, ki sem jih v vitrini v New Yorku videl v sklopu razstave Body Worlds. Spomnim se neke izjave, da lahko s tem, ko se daš nagačiti, dosežeš »nesmrtnost«. Recimo, da po smrti kot eksponat v vitrini z napisom Homo sapiens v prirodoslovnem muzeju predstavljaš svojo vrsto in se tako vpišeš v večnost, ker te sam akt razstavitve kot »primerka« povzdigne v pojem (»človek«). 

Podobno se je Bentham dal nagačiti (njegovo preparirano telo hranijo v Univerzitetnem kolidžu v Londonu, glavo, ki so jo, potem ko so jo v sklopu neke potegavščine ukradli študentje, odkupili za deset funtov, pa v arheološkem depoju), ker je bil prepričan, da bo njegovo nagačeno telo po njegovi smrti najbolj zvesti predstavnik – avtoikona – njega samega na utilitarističnih konferencah. Prej kot na doseganje večnosti me ta poteza spominja na neusmiljeno potrjevanje tragične komičnosti končnosti. Petič sem prave lobanje videl na Cresu, kjer so v Osorju francoski arheologi izkopavali dvorišče nekdanjega benediktinskega samostana in si pri čiščenju okostnjakov pomagali kar z gospodinjskim sesalnikom. Neham šteti: teh lobanj očitno ni tako malo in skoraj gotovo sem kakšno izpustil, tako da je seznam neveljaven.

Vprašam ga, kje jo je dobil. – »Mah, tam, saj veš … v gozdu, zraven ceste. Tam jih je polno, verjetno še od vojne. Malo skopleš, ne dosti, okoli pol metra, še majn, pa jih je not celi kup. Eno sn vzel in jo zakopal v mravljišče za par dni za fsak slučaj, če bi se je ki še kaj držalo, da mravle popucajo, potem pa jo prineso domov, spihal, malo pobruso, prelakiral in to je to. Fajn mi je, kak se vidijo fsi detajli in to. Recimo tu gori na vrhu, tote vijugice in to. Miši jo majo kar rade, nonstop se lovijo po njej. Pipi, recimo, gre skozi desno lukno not, Melki za njim, potem se notri zamenjata in vun prvi skoči Melki. Faci.«

10:24:40

Kontrola letenja: V Korsažu je megla, vidljivost štiristo metrov.

10:24:49

Kapitan: Temperaturo in zračni tlak, prosim.

044 [ime drugega letala]: Lepo vas pozdravljamo. Veste kaj, odkrito povedano je tu doli jeba. Vidljivost je okoli štiristo metrov in tu, kjer smo mi, so baze [oblakov] pod petdeset metrov, goste. 

Kontrola letenja: Temperatura [nerazumljivo], zračni tlak sedem-petinštirideset. Sedem-štiri-pet, pogojev za pristanek ni.

Kapitan: Hvala, če je mogoče, bomo poskusili s priletom, če pa ne, če je vreme slabo, bomo krožili.

Kopilot: Ste že pristali?

044: Ja, uspelo nam je zadnjo minuto. Ampak, odkrito povedano, gotovo lahko poskusite. Imajo dva sistema za instrumentalno pristajanje, pripravili so vrata, tako da lahko poskusite, ampak … če vam ne uspe v drugo, vam svetujem, da poskusite recimo z Moskvo ali kje drugje.

10:25:55

Kopilot: Po njihovem je vidljivost okoli štiristo, na petdeset metrov baze.

Neidentificirani potnik [verjetno direktor Kazana]: Koliko? Štiristo metrov vidljivosti, na petdeset metrov baze [nerazumljivo].

Kopilot: Ne, pripravili so jih. Rekel je tudi, da je megla [nerazumljivo].

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo]

Kapitan: Gospod direktor, megla je … V tem trenutku, v trenutnih razmerah nam ne bo uspelo pristati. Poskusili bomo s priletom, naredili en poskus, ampak najverjetneje ne bo nič iz tega. Če se zgodi, da [nerazumljivo], kaj naj naredimo? Za to nimamo dovolj goriva [nerazumljivo].

Neidentificirani potnik: No, potem pa imamo problem …

Kapitan: Lahko se pomudimo okoli pol ure in potem odletimo do rezerve.

Neidentificirani potnik: Kakšne rezerve?

Kapitan: Minsk ali Vitebsk.

Na naslovu Columbia dr. SE v Albuquerqueju sem zvečer večkrat ležal v postelji in poslušal pokanje v daljavi, prepričan, da po sili razmer z razdalje prisostvujem rojstnodnevnim zabavam v puščavi. Šele čez nekaj mesecev sem uspel preluknjane prometne znake vzdolž regionalne ceste povezati z večernim »veseljačenjem« in dojeti, da ne slišim »petard«. Podobno je neka ženska, ki je bila priča terorističnemu napadu v Parizu, novinarjem povedala, da je sprva mislila, da gre za proslavljanje zmage na nogometnem stadionu, da navijači mečejo glasne petarde. In isto je neka druga oseba povedala ob nekem drugem terorističnem napadu: najprej je pomislila na nedolžno pirotehniko, priložnostni ognjemet, šele potem se je izkazalo, da gre za strelno orožje z živimi naboji, ki je začelo kositi med naključnimi sprehajalci. Podobno sem zdaj v terariju spontano najprej videl »imitacijo« smrtne glave. Samodejno sem skočil k prijazni razlagi sveta.

Mogoče zato, ker izhajam iz relativno urejene družine iz relativno urejene soseske, kjer ni veliko priložnosti za neposredni stik s surovim nasiljem, tako da posledično ob zaznavi dražljajev ne začnem najprej razmišljati o tem, kako jih preživeti. Dražljaji iz takega okolja so v veliki meri benigno dolgočasni in po navadi se jih sploh ne opazi, tisti en procent nenavadnih, neobičajnih dražljajev pa je prej kot kaj drugega zanimivost, razburljiva vijugica na ravni črti vsakdana. 

Mogoče pa zato, ker ljudje preprosto neradi pomislimo na slabe stvari. Resnici navkljub hočemo verjeti v lep, dober in pravičen svet. Psihologi to miselno navado imenujejo »predpostavka pravičnega sveta«, sam bi jo povezal s hoteno nevednostjo. Gre za tisti pojav, ko denimo po krivem obsojeni in zaprti kaznjenec v preiskovalnem zaporu prosi varnostnika, naj mu priskrbi kos papirja in pisalo, da bo Stalinu napisal pismo, v katerem mu bo povedal, kaj se zares dogaja v njegovih ječah in kakšne so tukajšnje razmere, upajoč na rešitev. Optimizem je tovarniška nastavitev človeka, četudi na čisto nezavedni ravni kot miselna pristranskost. Spomin osrečuje človeka, ker je vedno pripravljen pozabiti slabo in si zapomniti dobro, kot pravi Varlam ŠalamovKolimskih zgodbah. Kirurg Kubancev se je zato natančno spomnil imen in priimkov vseh sodelavcev, vseh romantičnih vez, ki so se pletle med jetniki in jetnicami, vseh činov načelnikov itd., ni pa se spomnil prvih poškodovancev in njihovih odurnih ozeblin – tri tisoč zapornikov iz parnika KIM, ki so jih zaradi upora med plovbo pri minus štirideset zalili z vodo.

10:27:45

Kapitan: Vprašaj Arturja, ali so oblaki gosti.

Kopilot: Ne vem, ali bodo tam, da … ali so še zmeraj tam. V redu, bom prenesel. Artur, ste tam?

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo]

044: Tukaj Remek.

Kopilot: A, Remek, vprašaj Arturja, ali … ali pa mogoče ti veš, ali so ti oblaki gosti?

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo].

Kopilot: Koliko?

Kapitan: devet-devet, stop.

Kopilot: devet-devet.

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo].

044: Okoli štiristo do petsto metrov.

Navigator: Ohranjamo smer?

Kapitan: Ne.

Navigator: Okoli štiristo do petsto metrov.

Kopilot: Ampak ali je to debelina?

Neidentificirani potnik: Vidljivost.

044: Ste tam?

Kopilot: Ampak ali je debelina oblakov štiristo do petsto metrov??

044: Kolikor se spomnim, smo na petsto metrih bili še zmeraj nad oblaki.

Kopilot: Aja … na petsto nad oblaki … Dobro, hvala.

044: Aja, še ena stvar … Sistemi za instrumentalno pristajanje so okoli dvesto metrov od roba piste.

Kopilot: Hvala. Sistemi za instrumentalno pristajanje so tam. Dvesto metrov od roba piste.

Kapitan: Vprašaj, ali so Rusi že pristali.

Kopilot: So Rusi že pristali?

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo]

044: Dvakrat so naredili prilet, potem pa mislim, da so odleteli nekam drugam.

Kopilot: Okej, razumem, hvala. [Kapitanu:] Si slišal?

Kapitan: Krasno.

Pod lobanjskim svodom je pogum zdaj očitno našel tudi drugo miš, ki prileze izpod ličnice (os zygomaticum) in postopoma nadaljuje s prejšnjimi opravki. Naprej koplje po žagovini, potem poskuša z rožnatimi tačkami splezati po stekleni steni terarija, premisli si in vohlja okoli lobanje, ki se polakirana blešči na neonski svetlobi. Ta dva tipa – Skeletor in Pipi (ali pa Melkijad, še vedno ju ne ločujem) – sta si v sorodu bolj, kot bi si mogoče mislila. Na drevesu življenja so, poleg očitnih opic, glodavci zraven zajcev, letečih lemurjev in tupaj človeku najbližji sorodniki, bližji od krav, kitov ali pujsov. Ko povlečem taburet k terariju, se usedem pred nevidno steno in opazujem miški, se mi to zdi očitno: okrepljene tace, sedenje na ritki in proste sprednje okončine, ki tipajo po steklu in kopljejo naokrog, celo podaljšani sprednji sekalci. Zdaj eden od malih najde koruzno zrno: prime ga z obema ročicama, se umakne malo vstran, ga hitro vrti in obdeluje s prednjimi zobki. Seveda pa pred zavistjo kolega nima kam zares pobegniti. Sledi spopad, ki poteka izmenično na planem in v lobanji, prekine ga deus ex machina, ki s terarijskega neba nasuje sveže zrnje. »Dajta mir, no! Tu mata še.«

Miški se nehata prepirati in pograbita vsaka svoje zrno. Ko ju opazujem, kako glodata, začnem nezavedno grizljati ustnico. Iz fotelja me opomni, da mi iz ust teče kri. Mesta se dotaknem z roko in res: na prstih ostane sled goste rdeče telesne tekočine. Prinese mi papirnati robček, pritisnem ga na ugriznino. Na novo sem si odprl rano, ki sem si jo zadal pred nekaj dnevi ponoči. Ustnico sem si pregriznil, ko sem hotel v spanju ubesediti stisko ob doživljanju trpljenja taboriščnikov, potem ko sem bral Štajnerjevih Sedem tisoč dni v Sibiriji. Kljub trudu, da bi izrekel kaj artikuliranega, so iz mene prihajali kvečjemu medmeti – mhmm bhuu baa mhm –, na koncu pa sem se že tako naprezal, da sem si desna stranska sekalca zasadil v meso. Kri sem seveda videl šele zjutraj, ko sem se pogledal v ogledalo, opazil sem jo še ob postiljanju postelje, ko sem naletel na madež na vzglavniku.

Ko zdaj premišljujem o tej lobanji pred mano, kŕvi, ki mi teče iz ust in hoteni nevednosti, se mi zdi, da sem s to gesto – pregriznjeno ustnico – pravzaprav zadel v polno, čeprav se mi je tisto noč zdelo, kot da ne morem in ne morem izraziti tega, kar hočem: resnice. Nemara je namreč ravno nemoč izražanja največ, kar je tu sploh mogoče izraziti. Zlom pripovedi. Težava travmatične zgodbe je namreč že v paradoksu, povezanem s pristranskostjo spomina: če je res, kot pravi Šalamov, da spomin pozablja vse, kar je slabo, in če je travma res vsa slaba, kako je potem mogoče o njej pripovedovati? Kot pravi Chris Power v članku v The Guardianu, je pristop Šalamova zgolj navidezno dokumentaren: več zgodb ko prebereš, bolj in bolj se realnost odmika v neki čuden splet medsebojno prepletenih naracij, besed in simbolov, pri čemer čas obvisi v mrzlem, meglenem taboriščnem zraku, njegova linearnost pa je povožena skupaj z njegovo usmerjenostjo. Dokumentarni pristop tako dejansko ne bi bil na mestu in bi celo predstavljal potvorbo realnosti, ki je izmaličena do te mere, da se je ne dá niti zapomniti za poznejše poročanje niti dojeti v njeni razkrajajoči se pričujočnosti. Problem neustreznega pisanja in izražanja nasploh je tu zato veliko bolj zlovešč kot denimo kakšna netalentiranost pisca ali – bog ne daj – odsotnost navdiha … Prej gre za zlom logike, kot v kakšni wittgensteinovski igrici, kjer moraš v tenisu zmagati s tremi goli prednosti. Ustrezen odgovor na tako zahtevo je lahko le počen lopar.

10:30:10

Kapitan: Korsaž, tukaj Poljski ena-nič-ena [ime letala], držimo tisoč petsto.

Kontrola letenja: Hm … Poljski ena-nič-ena, glede na tlak sedem-štiri-pet se spustite na petsto.

Kapitan: Glede na tlak sedem-štiri-pet spuščam na petsto.

10:30:32

Neidentificirani potnik: Ta trenutek še ni odločitve s strani predsednika, kaj naj naredimo.

10:32:58

Kapitan: Začenjamo s priletom. V primeru spodletelega prileta se bomo vzpeli na avtopilotu.

10:34:45

Elektronski zvok

Neidentificirani potnik: Šest.

Kontrola letenja: [nerazumljivo] petsto sprejem?

Kapitan: Spustili smo se na petsto metrov.

Kontrola letenja: Petsto metrov, ste že kdaj pristali na vojaškem letališču?

Kapitan: Zakrilca petnajst.

Neidentificirani potnik: [nerazumljivo]

Kapitan: Ja, seveda.

Kontrola letenja: Luči na levi, na desni, na začetku piste.

Kapitan: Razumem.

Član kabinskega osebja: Kapitan, krov pripravljen za pristanek.

Kapitan: Hvala.

10:37:01

044: Arek, vidljivost je zdaj dvesto.

Kapitan: Zakrilca.

Nedentificirani potnik: [nerazumljivo].

Kapitan: Hvala.

»Kaj si se tak zagledal f terarij? Ker dobro zgleda, ne? Saj jaz se tut dostikrat kar fsedem pred šipo pa odzumiram, fčasih clo zakinkam. Samo zaj te bom počasi zmoto, veš, ker je Boston ziher ži lačn …« Odgovorim, da ni problema, da komot, lahko takoj »zaj«.

Pogleda v terarij, se nasmehne in nagovori eno od mišk: »Pridi, Melki, cajt je, da rečema: ›Papa, Pipi!‹« Božja roka tokrat odstre pokrov terarija in z naglim gibom ujame Melkijada za rep. Miška v navpični legi plava po zraku, od časa do časa zmrzne, vmes se zvija kot mehek, topel svedrček, ko jo prenaša po sobi. Odpre pokrov drugega terarija in spusti Melkijada na zatemnjena tla. Melkijad teka po vlažnih, šotnih tleh, vmes se zaustavlja in vohlja lubje, polula plezalko. Udav z veje prazno zre v prostor.   

10:39:50

Elektronski zvok

10:40:04

Alarm: TLA, TLA!

Kontrola letenja: Štiri in na smeri.

10:40:32

Alarm: TLA, TLA!

Navigator: Dvesto.

Kapitan: Vklopljen.

Navigator: Sto petdeset.

Kontrola letenja: Dva in na smeri, na sistemu za instrumentalno pristajanje.

Alarm: TLA, TLA! 

Neidentificirani potnik: Sto metrov.

Navigator: Sto.

Alarm: DVIGNI, DVIGNI! DVIGNI, DVIGNI! TLA, TLA!

Navigator: Sto.

Kopilot: Znotraj normale.

Navigator: Devetdeset.

Alarm: DVIGNI, DVIGNI!

Navigator: Osemdeset.

Kopilot: Zaokroži.

Elektronski zvok.

Alarm: DVIGNI, DVIGNI!

Navigator: Šestdeset.

Navigator: Petdeset.

Kontrola letenja: Obzorje ena-nič-ena.

Navigator: Štirideset.

Alarm: DVIGNI, DVIGNI!

Navigator: Trideset.

Kontrola letenja: Obzorje, nadzor višine.

Navigator: Dvajset.

Elektronski zvoki.

Alarm: DVIGNI, DVIGNI! DVIGNI, DVIGNI!

Zvok lomljenja dreves.

Kopilot: Je*emti!

Alarm: DVIGNI, DVIGNI!

Kontrola letenja: Prekinite pristanek in poskusite znova!

Neidentificirani potnik: kričanje Je*emti!

KONEC POSNETKA

Prevod angleškega prepisa zvočnega posnetka iz črne skrinjice letala poljskih zračnih sil Tupolev Tu-154, ki je strmoglavilo 10. aprila 2010 v Smolensku, Rusiji (dostop 22. 9. 2018, iz ang. prevedel T.G.). Umrlo je vseh 96 potnikov in članov posadke, vključno z najvidnejšimi predstavniki poljskega političnega in vojaškega življenja, ki so se želeli pokloniti žrtvam ob sedemdeseti obletnici Katinskega masakra. Poleg posnetka je dostopno tudi  končno poročilo o nesreči (dostop 1. 10. 2018).

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Umetnost v času laži

    Jana Putrle Srdić

    Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.