»A ti bi kar takoj ves kapital?«

 Pisanje Zločina in kazni v času neestetske neobičajnosti. Ob jubileju

Urša Zabukovec

Letos praznujemo stopetdeseto obletnico objave prvega romana tako imenovanega peteroknižja Fjodorja Dostojevskega – Zločina in kazni. Tokratni simpozij Mednarodnega društva Dostojevskega (International Dostoevsky Society), ki bo junija v Granadi, bo posvečen prav temu romanu: novim branjem, interdisciplinarnim pristopom, problemom prevoda, aktualnosti tematike. 

Po večletnemu premoru v ukvarjanju z Dostojevskim se človek težko spravi k ponovnemu prebiranju in premišljevanju njegovih tekstov. Še posebej zato, ker ni pozabil, kako dobri so ti teksti, kako so ga nekoč misli, podobe in intuicije teh romanov zgrabile, udarile z njim ob tla, nato še ob steno, enkrat, dvakrat, neštetokrat. Še predobro se spomni, da ni mogel ne brati teh tekstov, saj so govorili o njem, o bistvu vseh njegovih problemov (ki je pravzaprav en sam), a da je bil po branju in pisanju o njih preprosto fizično in psihično izčrpan. In ker se človek stara, čedalje bolj ljubosumno varčuje s svojo energijo; ve, da se branje Dostojevskega, čeprav nudi neskončno duhovnih užitkov, na fizični ravni še kako lahko konča z blažjim kolapsom.

Prvo presenečenje ob ponovnem branju Zločina in kazni je bilo to, da sem bila pozorna na povsem druge stvari kot prej. Na stvari, ki so se mi nekoč zdele obrobne, nekakšen literarni balast oziroma, v najboljšem primeru, avtorjev dolg konkretnemu prostoru in času. Seveda, idejna celovitost, »sporočilo«, če se lahko ljubiteljsko izrazim, je zame še vedno enako. Zdi se mi le, hm, nekoliko shematično. Ali pa preveč domače,  preveč moje. Kakorkoli že, ne bi rekla, da sem knjigo »na novo odkrila«, sem se pa neskončno zabavala ob nekaterih dimenzijah (idejah, mislih, podobah, sekvencah itd.), ki se mi zdijo neverjetno aktualne.

Ob tem mi je prišel na misel moj poljski pogovor z ruskim kolegom, ki me je med pisanjem doktorata večkrat vprašal, ali se »tam, v 19. stoletju, ne dolgočasim« in ali se mi Dostojevski danes ne zdi neaktualen. Kot primer je navedel prav jubilejni roman: danes je nemogoče napisati roman o Raskolnikovu, to je o človeku, ki leži na postelji v svoji sobi oziroma stanovanjcu, za katerega že mesece ne plačuje najemnine, ter filozofsko razpreda o napoleonih in ušeh, o ljudeh in nadljudeh, o grehu in slabi vesti, o človekovi naravi in pogumu, da (si) vzame tisto, za kar meni, da mu pripada. Danes človeka, ki ne plača najemnine (ali obroka kredita), brez obotavljanja vržejo na cesto, kjer visoko filozofijo kaj hitro zamenja klavrn boj za preživetje. 

Spomnim se, da se je bilo na Poljskem, kjer sem takrat živela, podnajemnikov kar težko znebiti, sploh če je bila to družina z otrokom ali noseča ženska. Kako je zdaj, kakšnih sedem let po najinem pogovoru, ne vem. V Španiji je zadeva precej bolj neizprosna: metanje ljudi – nosečih in nenosečih, z otroki in brez njih – na cesto, ker niso sposobni odplačevati kreditov, je (bila) vsakdanja praksa. Ljudi, ki so čez noč izgubili vse, je ogromno, bank, ki imajo v lasti nešteto praznih stanovanj, ki žalostno propadajo, prav tako. Veliko je (bilo) jeze in solz, nekaj tudi pravnih tožarjenj, skoraj nič pa filozofije à la Raskolnikov.

 

Napoleoni in uši naših dni

A teorija Raskolnilova je še kako aktualna. Naj na začetku omenim, da so junakove ideje variacija teorije Maxa Stirnerja, ki jo je ta razvil v znani knjigi Edini in njegova lastnina (1845). Materialnih dokazov, da je Dostojevski to knjigo bral, ni, a knjiga je bila tedaj izjemno popularna, Stirnerjeve ideje pa v zraku – nemogoče, da jih Dostojevski, občutljiv na družbeno dogajanje svojega časa, ne bi ujel. Torej, junak ljudi deli na dve kategoriji, na »običajne« in »neobičajne«. Velika večina nas je »običajnih«: živeti moramo v poslušnosti, izpolnjevanju zakonov in dolžnosti, sicer smo kaznovani, medtem ko »neobičajni« zakone lahko prestopijo. Zakaj? Preprosto zato, ker so »neobičajni«. So posebni, ker jim lastna zavest dovoljuje prestopiti zakon. Dovoljuje jim, da gredo v imenu svoje ideje prek trupel. Nekaznovani. Ne s strani vesti, ne s strani zakona. Kot primer idealnega »neobičajnega« človeka Raskolnikov navaja Napoleona. Zločinec, ki je prelil ogromno krvi, a ni imel problemov z vestjo; bil je velik človek, nadarjen, sposoben izreči novo besedo, pa čeprav je to izrekanje pomenilo tudi prelivanje krvi. A njegova dejanja so kljub svoji zločinskosti veličastna, estetska

Raskolnikov v svoji kamrici razmišlja, v katero kategorijo sodi – med naopoleone ali uši. Da bi preveril, vzame sekiro in ubije staro oderuhinjo ter njeno nosečo sestro: kaj pomeni eno slabo dejanje (umor), če pa lahko z denarjem, ki ga bom dobil (in ki ga je oderuhinja pobrala drugim revežem), naredim veliko dobrega? »Moral sem ugotoviti: ali sem uš, tako kot vsi, ali pa sem vendarle človek? Ali sem sposoben prestopiti [mejo moralnega zakona] ali ne? Si upam seči in si vzeti ali ne?« opisuje svojo dilemo Sonji.

Večji del romana je pravzaprav opis psihološkega procesa zločina oziroma zločinca, ki je po umoru ugotovil, da ni »napoleon«, ampak navadna »uš«, ki je samo ubila, ni pa bila sposobna prestopiti (moralnega zakona): »[P]restopil pa nisem, ampak sem ostal na tej strani [dobrega in zla]. Edino ubiti sem znal. Ne, pravzaprav niti tega nisem znal …« Zakaj niti tega ni znal? Ker si njegovo dejanje zaradi svoje neestetskosti ne zasluži, da bi mu rekli zločin. Bi Napoleon ubil starko? Bi lezel pod njeno posteljo in brskal po njenih stvareh? Ne bi, ker bi mu to preprečevala estetika. Junak po vsem tem sebe poimenuje »estetska uš«. Po dolgih notranjih bojih se sam naznani. Kot to nekoliko vzvišeno opiše Dostojevski: »Božja resnica, zemeljski zakon sta zmagala, in zločinec se je primoran sam naznaniti. […] Občutje ločenosti, odrezanosti od človeštva, ki ga je prevzelo takoj po umoru, ga je izmučilo. Zakon resnice in človeška narava sta zmagala … Zločinec se je odločil, da bo prevzel nase trpljenje in se spokoril za svoj greh …« Usoda Raskolnikova pa ni samo slavospev »človeški naravi«, ampak je tudi nekakšna protiutež oziroma romaneskni odgovor na pozicije in stališča drugih junakov, pristašev »novih teorij«. Sem sodi, med drugim, zagledanost v znanost in napredek ter prakticiranje tako imenovanega »razumnega egoizma«. Lebezjatnikov tako pojasnjuje, »da je sočutje danes celo znanost prepovedala in da to že velja v Angliji, kjer imajo politično ekonomijo«. 

Če nekoliko binarno posplošim, lahko rečem takole: na eni strani imamo »običajne« ljudi, uši, ki niso sposobne umora po vesti, ostajajo, pa če to hočejo ali ne, na tej strani dobrega in zla, ker so – vsaj tako je menil avtor romana – v sebi ohranile nezabrisano Božjo podobo oziroma stik s »človeško naravo«. Na drugi pa imamo »neobičajne« ljudi, napoleone, ki so sposobni prestopati meje najrazličnejših zakonov, predvsem pa moralnega. A Dostojevski ne bi bil Dostojevski, če ne bi nakazal možnosti zlorabe »neobičajnosti«, njene degradacije – v mislih imam pravkar omenjene nove teorije o razumnem egoizmu, politični ekonomiji, laissez-faire filozofiji in podobnih pojavih. In ravno tu, mislim, se skrivajo možnosti za pisanje današnjega Zločina in kazni.

Kako je videti Raskolnikova delitev danes? Predvsem tako, da je veliko, veliko več »neobičajnih« ljudi. Mednje sodi ogromna večina sodobnega »razvitega« sveta. Napoleon je prelival kri in prestopal moralni zakon, Raskolnikov je zgolj prelival kri, sodobna ekonomska in politična elita pa sicer puške ali sekire verjetno nikoli ni držala v rokah, je pa zato sposobna prestopati vse moralne zakone – in s tem prelivati kri ljudi, predvsem tistih, ki živijo v tako imenovanem »nerazvitem« svetu. Problem je namreč ta, da je danes etiko nadomestilo pravo, vest je zamenjala pravna presoja. Zločinu ne rečemo več zločin, ampak »kratenje človekovih pravic«, ki pa navadno poteka pod okriljem zakonov (ki smo si jih postavili sami). Naša ekonomska in politična elita je po rezultatih svojih »poslovanj« in politik hujša od vseh nekdanjih napoleonov in sedanjih teroristov skupaj. A boleča poanta je v tem, da ne gre samo za elite. Gre tudi za povsem neelitno vsakdanje življenje, za ljudi, ki ob vesti, prizoru, dokumentarcu itd. o vojnah na Bližnjem Vzhodu, o lakoti in suši in smrtih v Afriki in drugje rečejo: »Ja, grozno, a kaj imam jaz s tistim tam dol?« Današnji »jaz« namreč ne želi ničesar drugega kot dostojno (?) bivanje, visok standard, dobro plačano službo, stanovanje in vikend, avto ali dva, zanimive (čezoceanske) počitnice, skratka – tisto, kar mu nudijo poceni nafta in surovine, ki jih s poblaznelo hitrostjo črpamo na tuji zemlji. Večinski del populacije sodobnega bogatega severa s(m)o zavestni ali nezavedni, anonimni »neobičajni« ljudje, napoleoni, ki brez sekire v rokah prestopamo moralne zakone. V skladu z znano izjavo, da se (Amerika) ne bo odpovedala svojemu življenjskemu slogu/standardu, smo si mi vsak dan, prosto po Stirnerju, kot edini jemali tisto, za kar smo menili (ali pa so nas v to prepričali), da nam pač pripada. Nekateri to še vedno počnejo/počnemo, če ne drugače, pa po panamsko.

 

In romani, ki jih (še) ni …

Romanov o krizi je napisanih že kar nekaj. Tudi pri nas je eden od njih lani dobil Kresnika. Ponekod po Evropi založniki baje ob tej temi že zdolgočaseno vzdihujejo: dajte nam kaj bolj eksotičnega. Zakaj so romani o krizi dolgočasni, neeksotični? Kar se mene tiče, zato, ker niso romani o zločinu in kazni. In če se zdaj vrnem k izhodiščnemu vprašanju: je tak roman danes sploh mogoč?

Čar – in klasičnost – Dostojevskega je v tem, da je pisal večravenske, večplastne romane. To so kriminalke in pravoslavni manifesti obenem. Na zunanji ravni je vse zelo preprosto: umor je zločin, kazen pa katorga, kjer se pripoved tudi konča. A čim se premaknemo v notranjost, v sfero duha, se zadeve zapletejo. Zločin je Raskolnikov zagrešil s tem, ko se ni upiral grešnim mislim (teorije o »neobičajnih ljudeh«, o umoru po vesti, »novih besedah« itd.), kazen, ki sledi temu zločinu, pa je dejanski pristanek na te misli: zasužnjenost volje, ki pripelje do umora na fizični ravni. Naslov romana bi se, kot je nekje zapisal že Tomo Virk, lahko glasil tudi Zločin je kazen. Naznanitev in katorga s te perspektive nista del kazni, temveč junakove duhovne ozdravitve.

Zunanjo plast dogajanja bi v današnjem Zločinu in kazni lahko predstavljala dvojica naš življenjski slog/standard (zločin) – begunci, ki se jih otepamo na mejah (kazen). To je seveda grobo posplošena, pa tudi samo ena od mogočih tem. A tudi brezhibna romaneskna obdelava te teme je premalo – premalo eksotična. Manjka podtalni nivo, opis zločina in kazni na duhovni ravni. Ampak ali je tak opis v našem, programsko nemetafizičnem času sploh mogoč (duhovna raven obstaja vedno in povsod, ne glede na »programe«)? Kako lahko pisatelj v času vsesplošne »neobičajnosti« prepozna oziroma predvsem želi prepoznavati brbotanje globočin, nevidne zločine duha in usodne kazni »človeške narave«? Pa tudi če jih prepoznava – jih želi opisati, ko pa je, vsaj na videz, jasno, kaj je prodajljivo in kaj (baje) ne?

Želim se otresti prepričanja, da je danes slabše kot pred sto petdesetimi leti. »Na svetu nikoli ni bilo kaj prida lepo,« pravi moj prijatelj. Verjetno ima prav: spomin izbriše vse slabo, to, kar preberemo v knjigah o časih, ki jih nismo živeli, pa ni tako hudo kot tragedije, ki nas osebno prešijejo. Prav zato se mi tudi zdi, da ima vsako obdobje svoj – napisan ali nenapisan – Zločin in kazen. Današnji čas je očitno čas nenapisanih romanov. Morda nam prav zato toliko pomenijo – takšni in drugačni – jubileji.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši izmed vseh možnih svetov

    Tina Bilban

    Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Plevel, pepel in kače

    Urša Zabukovec

    Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

Izdelava: Pika vejica