Sobote

Katarina Stopar

Rustikalno popoldne. Sonce posije le za toliko, da te zmede. Dovolj poležavanja, zanič čajev in slabega zraka. Dovolj vsega; neba in ptic in rož, si rečem in hodim do jezera. Pravzaprav si ne rečem ničesar. Vidim megleno, ker nimam leč. Nosim moder pulover, ker sem žalostna. Vame se zaljubi labod; gotovo, ker plava proti meni. Ne mara ribiča. Danes ostajajo le ribiči, nema gladina vode in nečloveško sivo nebo. Jaz z dežnikom, ki je zložljiv in stalno leze narazen; dež, ki ga ne bo. Gledam rože; nepremično strmijo nazaj vame, pa mi ni mar. Še lepe niso. Kaj naj z njimi, ko sem pa sama. Daleč za mano fant in dekle. Traktorist. Vsi se vračamo, toda jaz bežim. Ker je vsa narava obstala, ker so me oklenili oblaki, ker je to jezero v tej dolini strašno, če ni nikogar pred mano. Čutim dež in žalost. Labod.

O avtorju. Katarina Stopar o sebi ne bi kaj rada pisala. Pa vendarle se tam vse začne. Rojena v Ljubljani (1987), je maturirala na Gimnaziji Poljane, trenutno pa zaključuje študij primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine. Pisala sem in bom, pravi. Zdaj pa večinoma le študira, slika, ureja in razpošilja … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zebre

    Katarina Stopar

    Mož vedno nosi sabljo, ženska pa nož. Psi ližejo njihov strup in le s težavo postanejo nestrpni. Vidijo, toda ne slišijo. Zaspijo na tepihu, še … →

  • Sršeni

    Gašper Bivšek

    Sprva so nevidni. Slišiš njihovo prisotnost, kot zvok visokega letala ali v vetru pridušene nenadne jate. Njihov namen je presenečenje – ujeti plen z dvignjenem … →

  • Ples v maskah

    Aljaž Krivec

    Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. … →

Izdelava: Pika vejica