Vse, kar sem si želela

Jedrt Lapuh Maležič

We’re Sergeant Pepper’s Lonely Hearts Club Band,
We hope you will enjoy the show.
We’re Sergeant Pepper’s Lonely Hearts Club Band,
Sit back and let the evening go.
 
– The Beatles

Ker se mi ne ljubi zares ukvarjat z ljudmi, zadnje čase spletkarim. V službi izkoristim luknje, da osamljenim tipom prek neta nalagam izmišljene, a recimo, da verjetne srce parajoče štorije o sebi, pa vsakič jih ujagam in se vsaj dam dol, če me že ne počastijo na polno, z večerjico, filmom, kaj jaz vem, čim še, kar se jim zdi zapeljivo. Eden mi je podaril stol, jebi ga. Moje štrene sežejo do Ptuja, in tako dobro mi gre, da samo še pazim, da ne bi kdaj koga nategnila z isto finto kot prejšnjega v dobri veri, da je prvič. Ker razne pričice se pri nas razvejo kot gozdni požar v avgustu, potem si pa izobčen in goni se. Zgonila bi se že, rade volje, samo pričicam bi se rajši izognila. 

Pobiram jih na staromodnih portalih, kjer so lahke tarče, potem pa se srečamo in imamo vsi kaj od tega. Samo še to mi fali, da me v službi kdo dobi na napačnem sajtu, heh, ne rabim stresa. Od lepo vzgojenih dečkov starega kova, ki iščejo dame, dobim, kar rabim, v zameno pa dam presunljivo osebno zgodbo, kaj pa češ, to se nuca, da malo pozabijo nase in so za hip heroji, ki iščejo gral in pobijajo zmaje. Enemu sem naložila, da sem domina, spet drugemu, da sem sirota, pa oba sta se močno potrudila za mojo dobrobit. Saj ne, da bi ju po eni noči še naprej zajedala, ne, to bi mi bilo pod častjo, pa še navežejo se, ampak za tisti večer mi je čisto sedlo. 

Moj tip nikakor ni športnik, stasit in poskočen kerlc, ki marljivo teklja naokrog v opranih supergah in po zdravih receptih instant priročnikov, se baše s sintetičnimi proteini, pije sirotko pa mežika punčkam, ki sprehajajo prečesane pse po PST-ju. Takim se ognem. Moj tip je tisti, iz čigar profila je mogoče izrecno razbrati: žgoljav sem in kadim, šport je smrt, svoboda pivu. Če je zraven en mičkeno kosmat, me niti ne moti, samo da ni kakšen dežurni stručko za vsesplošno pozitivo in reciklažo budizma, tisto me požene srat, preveč pa so se razpasli tudi tatuji sufijskih pesnikov in kitajskih pismenk. Sploh pri slednjih sem načeloma skrajno previdna. Nikoli ne veš, kaj so jim nakracali na fizis.  

Ampak danes me spodnaša, danes sem naletela na modela iz športne redakcije cajtnga, ki ga pravzaprav kar redno čitam, in tipa nekako skoraj spoštujem, ni videti kot osamelec. Da se razumemo, pisanje o športu nikakor ne pomeni ukvarjanja s športom na fizični ravni, kakršno bi si človek predstavljal. Po fotki s profila nisem mogla vedeti, da je čeden, postaven. Že na prvi pogled razgledana oseba, za katero ni videt, da bi prenašala kaj dosti na hitro sklamfanega bulšita. Opis na spletu se je zdel brezhiben, ljubitelj alkohola, knjig in občasno okultizma, pod veroizpoved si je napisal ›agnostični anarhist‹. Ne vem točno, zakaj sem si ga v živo predstavljala z zanikrno brado, fotka je bila zatemnjena, na večernem zmenku pa se je izkazal za plešca brez odvečnih obraznih kocin. Morala sem se potruditi. Z zgodbo. Škoda, ker ga nisem raje našla na fukfehtarskem portalu, da bi bila stvar jasna. Ker tole danes pač pomeni, da je vse odvisno od zgodbe. Moje zgodbe. Če nisi prepričljiva, ne boš dobila na prvem zmenku, tako to gre. Priklicala sem svoj skrajno navdahnjeni element blietzkriega, da bi ubrala taktiko presenečenja, izvlekla čreva na plot in se zatem prepustila razvajanju. Doma sem pospravila in postlala, komot se premakneva tja, ko bo zmanjkalo pira. 

»Škoda, res škoda zame, ker mi ne more priti. Zadnje čase kot da sem od pasu navzdol klinično mrtva, zamrznjena od antidepresivov, zato iščem samo nekoga, ki bi segel proti meni v pogovoru [to sem res rekla]. Vseeno mi je, a ga ima al ga nima, dokler me zna pobožat v domišljiji, a veš, v glavi [bojim se, da sem tudi to res rekla]. Niti se mi ne ljubi razkrivati kot lezbijka, ker to zadevo samo še zaplete,« sem mu nabijala, vse na plano, adute iz rokava, moja edina uteha pa je bila v tem, da sem si vse izmišljevala sproti. Do solz sem se trudila zadržati smeh, do solz, ki so mi prišle v tragičnem položaju še kako prav, zato sem se delala, da kašljam, ko sem tlačila smeh vase.  

Seveda je ugriznil. Ohromljen je farbal, medtem ko sem nadaljevala zgodbo in napletala nove, vse bolj baročne kitke, dokler mi ni počasi začelo zmanjkovati štofa in sem morala monolog skleniti s parajočim priznanjem: »Komot bi uživala v besednih bitkah z nekom, ki me sploh ne gleda kot spolno bitje, ampak kaj, ko mi nekako paše tudi pecarjenje, ki pride na začetku.« Samo upala sem, da ne bo kljub vsemu prehudo kretensko in da mi bo še zmeraj šel na limanice. Cilj je bil jasen. Zmesti ga do te mere, da mi bo položen v dlan, me dodobra spedenal na moji pospravljeni postelji, ker si me ne bo upal poslati same domov, potem pa bom vsega skupaj nič kriva »depresivna lezbijka«, za katero ne bo mogel pričakovati, da se mu bo še kdaj oglasila, on pa bo junaški osvajalec. Nasedel bo, roko v ogenj, ga kar voham, tukaj nič ne pomaga, če si brihta, vsi smo ljudje. Vse že videno, vse že slišano, ampak neverjetno, kako zelo deluje. Za mojo kariero spletične je namišljena frigidnost s pridihom lezbištva dotlej naredila čudeže. 

Tako sem torej stavila na še eno preverjeno karto in rekla: »Nisi ne prvi ne zadnji, ki bi odklonil izziv. Malokdo premore dovolj samozavesti, da bi se vnaprej odpovedal telesnosti,« in to je bilo to. Povedala sem svoje, napovedala trulo pagat ultimo. Vsakič vžge, pa niti ne vem, zakaj, niti me ne zanima. Še malo, pa bi vsak drugi rekel, da lahko tudi samo spiva, ali pa da bo samo on meni pomagal uživati, da vidi, če res ne gre, ali pa da si je zmeraj želel spati z lezbijko ali kar koli dovolj abotnega, da pokaže zanimanje. 

Ampak nekje se mi je zataknilo. Ta dripec me je gledal in se mi naravnost rogal. Počasi me je pograbil strah, da mu je nekdo že povedal za mojo ukano. Nekdo, ki me predobro pozna. Mogoče imava skupnega znanca. Mogoče ve, kaj sem nakladala drugim. Mogoče se me od kod spomni! O, sranje. Mogoče že vse ve o mojih štorijah. Jasno mi je postalo, da mi zdaj preostaja še eno in edino, kar nikdar ne odpove: molčati. Po možnosti prisluhniti.

Prijel me je za roko in zdelo se je, da naseda. Miš v pasti – ali bo vendarle danes moj dan? Mojo dlan si je ponesel k ustom in jo še kar nesluzasto poljubil. Kavalir? Kaj pa vem, najrazličnejše krinke nosijo. Dvomljivec? Enako žal velja tudi zanje. Nikar ne odpiraj ust, si dopovedujem, samo molči in počakaj, da se izda. Ko bo kaj rekel, boš vsaj vedela, pri čem si in ali je tvoja fasada porušena. 

Nagnil je pivo. Nagnila sem ga še jaz. V moji glavi je zavladal tihi dvoboj med tišino, mojo in njegovo. Ni mi treba prenašati posmeha, sem premišljevala. Nato so se njegove ustnice v počasnem posnetku razprle. »Kaj kej bereš?« je vprašal. Banalno vprašanje za viharno dilemo moje morda že razodete krinke. »Anatomijo gnusa,« sem izstrelila, ker se mi je hipoma zagabilo, v kaj sem zagazila.  

Privihal je levi kotiček zgornje ustnice in še zmeraj kot v počasnem posnetku zabil dleto v mojo fasado. »In, kdaj si se nazadnje počutila posiljeno?« 

Preden bi utegnila kakor koli spletkarsko premisliti, sem se že počutila … no, posiljeno. Takrat sem se zapletla. »Ne vidim, zakaj bi ravno tebe to lahko brigalo, sploh pa ne, zakaj bi ti morala pojasnjevati svoje najranljivejše točke. Niti lastni sestri ne zaupam dovolj, da bi ji razkladala o svojih občutkih … posiljenosti! A zdaj bom pa te osebne stvari šla govorit tebi, a daj no, model, zbudi se.« Za hip sem ga zbegala, preden je on mene zbegal še huje, veliko huje. Brezhibno umirjeno je rekel: »Mislil sem pač, kdaj ti je bilo nazadnje kaj gnusno. Saj veš, v povezavi s knjigo, ki jo bereš.«

Še kar sem srepela vanj. »Z Anatomijo gnusa, saj se o tem pogovarjava?« je rekel in me še enkrat poljubil na hrbtno stran dlani, ki ni zapustila njegove. Sklonila sem glavo in mu rekla, da se zdajle gnusim sama sebi. Kapitulirala sem. Če se ne bom kmalu pobrala in če ne bo z mano vstal tudi moj analitični um, od fasade ne bo ostalo nič. Fasada služi obrambi, porušimo pa jo tako, da se izkažemo za ranljive, to je osnovna zakonitost. Rekla sem, da zdaj sem pa zajebala. Ni vprašal, zakaj, kar mi je bilo pri njem najbolj všeč, še bolj od razdlačenega obraza. »Kaj, a pol mi nočeš povedat?« Seveda mu nisem hotela povedat, seveda bi se samo malo kresnila in mi je bilo vse ostalo več kot odveč. Ves moj uvod je zgolj opravičeval dejstvo, da se mi mu ga ne da pofafat ali se kako drugače potrudit zanj. 

»A veš, kaj jaz mislim.« Nisem vedela. Minila pa me je tudi želja po odpiranju goflje in glumi in sploh čemer koli, kar bi mu dajalo vedeti, kdo sem in kaj me pesti. »Da se v Anatomiji gnusa, sploh v tistem delu, kjer razlaga o telesnih izločkih svete Katarine, če se spomniš,« je pomignil proti meni, češ, gotovo da bi morala vedeti, na kaj cilja, »čisto preveč poudarja gnus, ki niti ni povezan z moralo, ampak je zmeraj izraz fizičnega odpora.« Bi bil to mogoče isti odpor, kot ga jaz čutim zdajle do govorečega bitja, ki mi nima kaj ponuditi, še zmeraj pa drži v roki mojo dlan in me gleda, kot da bi si že kdaj zrla v oči?

Končno se mi dvigne blokada. »Lej,« rečem. »Če se mene vpraša, si nimava kaj dati.« 

»Rekla si, da se rada pogovarjaš. Še več, da iščeš tipa, s katerim bi se pogovarjala. No, jaz sem ta tip. Jaz sem tvoj človek,« je samozavestno pribil in še muzal se je zraven. Kdo bo koga, a? Dobro ve, vsaj mislim, da ve, da nisem mislila celo noč časkati, ampak sem ga na netu pobrala zato, ker ga objektiviziram. Počutila sem se malo kot prasica, malo kot žrtev. Komu se pa da vso noč spoznavati popolnega neznanca, če od tega ne odnese niti enega samega orgazma, kaj šele navdiha. 

Nekje sem enkrat slišala modro zgodbo o tipu, ki si je izmislil svoj življenjepis do poslednje podrobnosti, nato pa ga prebral in se zjokal, kajti to je bil prav res njegov življenjepis. Ne premorem poguma, da bi guglala ženske, ki bi se v nekakšnem bizarnem spletu vesoljskega naključja predstavile kot: Živjo, jaz sem ta pa ta, imam luliko in se identificiram kot lezbijka, pa iščem zdaj eno zaklozetirano trapo, da bi jo malo osvajala pa na koncu malo zadovoljila, ona pa me potem nikoli več ne bi hotela videti, ker bi jo bilo preveč strah, da bi kdo izvedel. Takih – zame primernih – enostavno ni. 

»Mogoče sem se ti malo zlagala,« rečem tipu, ki sem ga več kot očitno močno podcenila. Zavzdihnem, saj fasade itak nimam več, za ponovno gradnjo česa takšnega sem namreč čisto preslabotna.

Zasmeji se. »Saj ni panike, ampak v katerem delu točno si mi lagala?« Na to nimam pojma, kako naj se odzovem, kje naj sploh začnem. Lagala sem že, ko sem navezala stik z njim. Pač ne rečeš dober dan, če veš, da ni dober. Bilo mi je brezdanje dolgčas in čeprav sem imela občutek, da pobiram osamljena srčeca in za večno mladost pijem njihovo žalostno kri, sem v resnici sama kričala od stiske, moja tako imenovana gluma pa je bila prozorna, da je v resnici izdajala vse, vso to bedo ofucanega Lonely Hearts Club Banda. Edino, kar je bilo hujše od tega, da se znajdeš v klubu osamelcev, je bilo, da postaneš njihov plen. Ni bilo videti, da bi čednega plešca moje obupavanje odvrnilo in mahoma sem stuhtala, da celo poskuša znova navezati iskreni, človeški stik z mano, lažnivko. »Kdo sploh zares si?« me vpraša in me gleda skrbno, no, nekako lepo. 

Skomignem in ker nimam niti najmanjše želje po tem, da bi se mu zaupala, rečem: »Jst sem en tak Sergeant Pepper.« Skomignem, ker sem vse povedala. Ne mislim sarkastično, čisto res se tako počutim. Če pozna komad, mu bo jasno. Če ga ne, to niti ni moj problem. Zdaj opazim, da je z mano začel ravnati kot z majhno punčko. Izpustil je mojo dlan in nič zapeljivega več ni bilo v  njegovem pogledu, ko me je čez mizo prijel za ramo in vprašal: »A bi rada šla domov?« Doma imam postlano posteljo, kondome in prištimane svečke po vsej garsonjeri. Pa nič ne bodo zalegle. Kako zelo kul tip, pa še ta mi ne zadogaja. 

Pokimala sem. Da, domov. Kjer ni nikogar. Predvsem tja, kjer ni nikogar. Dolgo sem čakala, da lahko neham štrenariti, in zdaj, ko so me takole razkrinkali, čutim olajšanje. 

Sedeva v avtomobil, njegov, in po molka polni vožnji me odloži pred temačnim vhodom v garsonjero v Podutiku, na zadnji strani družinske hiše, iz katere pogosto slišim krike, ko lastnik tepe ženo, jaz pa se samo pokrijem čez glavo, da bi lahko spala in bila naslednji dan sveža za nov zmenek s kakšnim neznancem, ki mi bo šel na limanice.

Nocoj se ne bom več pokrila čez glavo, če bom slučajno spet slišala krike, sklenem. Če bo gospa v hiši potrebovala pomoč, bom poklicala policijo. Glavo lahko pod blazino tiščim kadar koli, ona pa se batin ne more ubraniti vsak dan.  

Preden se z golobradcem posloviva, mi slovesno izroči darilo, ki ga je prinesel na najin prvi zmenek. CD sester Coco Rosie. Rečem: »Kdo pa je to?« Ne poznam še njune muzike in slika na naslovnici zgoščenke je enigmatična. 

On reče: »Ah, ene lezbe. Všeč ti bo.« Ko speljuje, gledam za njim in opazim, da v hiši, kjer se načeloma vsako noč odvija tepež, čez dan pa so rolete spuščene, ne gori nobena luč. Mislim, da bom nocoj čisto mirno zaspala, kot da bi se ornk dala dol, še bolje kot to. Prebrala sem svoj popolnoma izmišljeni življenjepis in se zjokala, kajti bil je, do pičice in brezhibno, moj življenjepis.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.