Ljubezen mojega življenja

Ana Schnabl

Moje ljubezensko življenje je polno sinhronicitet. Prisanjala ali na čudežen način pričakovala sem vse ključne ljubezni doslej. Prvo sem napletla pri osemnajstih letih, ko mi je zdravnica zaradi (pre)močnih migren predpisala ketonale. Čeprav sem jih požirala z velikanskim odporom, celo skrbmi – kapsule sem doživljala kot nagibanje v živo blato opiatov –, sem pod njihovim vplivom sanjala najmogočnejše sanje doslej, prepredene s slo in romantiko. Osrednje vezivo med številnimi podobami, atmosferami, namerami ter – resnici na ljubo – moškimi in ženskami je bil preprost motiv: nekdo me je nekam ali čez nekaj odnesel, najsi je to bil razmajan most, ozka mulatjera, zažrta v krušljivo skalo, morda sama nisem zmogla po stopnicah, iz goreče stavbe, morda nisem znala ali hotela zapustiti ladje. Motiva seveda ni posebej težko raztolmačiti, za najstniški angst je šlo, za nepripravljenost postaviti se na svoje noge, prevzeti odgovornost za svoje korake in podobno cvetje. Toda k sreči se motivika ni zataknila v psihologiji, temveč je hitro odskočila naprej, v psihedelijo. V zadnjem tednu terapije s ketonali, na katere sem se odzivala čedalje slabše, me je za šankom kluba K4, za katerim sem se po nekaj požirkih piva že okoli polnoči onesvestila, v objem ujel po sandalovini dišeči moški (vonj je, kar se je vrezalo celo v mrk) in me po stopnicah odnesel v zgornje nadstropje. Bil je marec, zato me je, ovito v odejo, ki jo je našel ali dobil ali ukradel iz nezaklenjene pisarne, že odložil na okensko polico ob odprto okno, mi močil senca in vrat, mi govoril, mi zapel. Ko sem se ovedla in naravnala robove predmetov, da so izstopili iz pisane juhe, sem takoj spet padla v najgloblje, najbolj ranljive oči, kar sem jih dotlej izkusila. Bile so Bojanove, Vukove. Bile so točno tisto, kar je nikdar prikazano, nikdar upodobljeno, pa vendar močno občuteno polzelo med preštevilnimi sanjami tiste težke, težke zime. Vse ostalo je najina (kratka) zgodovina.

Po Bojanu sem si napovedala ali pa mi je nekaj napovedalo – in tu zares nisem eterična, hkrati pa nad čudesom nočem zamahniti z ročico trde teorije – še štiri lepe ljubezni. Zadnji pletež je zasijal nedavno in me, čeprav bi morala biti modela iz-sanj-v-resničnost že privajena, ponesel. V noči s 4. na 5. avgust sem sanjala, da hodim v klanec, v točno določeni kamniški klanec, ob točno določeni uri dneva, ko svetloba skozi drevesa pronica v pršcu, da ničesar zares ne osvetli, ampak največ zamaže. V klanec nisem hodila sama, če bi, bi to verjetno sporočalo kaj trpkega in se ne bi imela s čim ponašati. Ob sebi sem, torej, čutila toplino gibkega telesa in rezonirala njegov glas, pred seboj pa videla črno-belega psa, ki je, podeč se za pticami, igrivo lajal. In me tako zbudil v jutro 5. avgusta, ko sem se prvič po dopustu in n-tič pod prisilo odvlekla delati v bližnji lokal. S tem preprostim postopkom v času najbolj navitih obveznosti ali pa najbolj predanega pisanja ohranjam stik, pa res zgolj stik z ljudmi, bolj v slogu Stvarjenja Adama in ne Emmanuelle. Kot nekakšna Michelangelova domislica slabše kakovosti, torej največ nema in nepremična, sem tisto dopoldne tako sedela na terasi lokala in delala, ko je k sosednji mizi prisedel moški v motoristični jakni. Tri dni kasneje sva s Petrom, tedaj v drugačni opravi, hodila v klanec, v točno določeni kamniški klanec, ob točno določeni uri dneva, ko je gozd videti kot razlita freska. Pred nama, ob nama in za nama je motovilila Lucy, očarljiva psica pasme border collie. Vse ostalo je najina sedanjost.

Seveda sem se v besedilu do tega trenutka že zlagala. V mojem življenju je bilo šest in ne pet lepih ljubezni. Sprenevedam se, saj zamolčana ljubezen, šesta oziroma po vrsti tretja, pravzaprav še ni izzvenela. Ker pravzaprav še ni bila presežena, ne po jakosti, ne po globini in širini, sploh pa ne po trajnosti. Sprenevedam se, ker je ljubljenim nemogoče pojasniti, da jih ne ljubim tako močno, kot še vedno ljubim njega.

Tudi do njega je vodila sinhroniciteta, in sicer sinhroniciteta višjega reda, sestavljena iz več elementov, v času in prostoru razmetana kot, no, kot vesolje. Vzniknila je spomladi leta 2005, ko je prijatelj delal v ljubki ljubljanski knjigarni Behemot na Židovski stezi, nasproti obema izjemno zoprnega bara Bikofe, od koder sva črpala kavo in tematike, ki sva se jim posmehovala. V najino mizantropično govorico se je prikradla beseda »burka«: burka bar, burka ljudje, burkaška scena, burka Ljubljana, burka pretencioznost, burka kreativnih hčera in sinov staršev višjega srednjega razreda, brez resničnega talenta, aveš, a z upravičenjem, vrednim najmanj Celana, Foucaulta ali Yourcenar, ki jih tako ali tako nikdar niso brali. Pri Tonku sem se zadrževala skoraj vsak dan, da sva besedo temeljito, obsedeno praznila pomena – vse dokler se ni na vroč ali, bolje, ocvrt prvi junijski dan znova razširila. V knjigarno je takrat stopil VISOK IN širok dolgolas moški v ponošeni majici neke, menda drugorazredne, ameriške univerze in relaxed fit kavbojkah, ki so jih nehali proizvajati konec devetdesetih, ko je riti in meča populacije in generacije popadel neudobni korenček. Hrbte razpostavljenih knjig je smukal s konico nosu, pa čeprav je nosil očala, ki naj bi mu tovrstno naprezanje olajšala. Tonko je za blagajniškim pultom skomigal z rameni, češ živeli pa videli, mene pa je zanimalo, na katerem hrbtu se bo nos naposled le ustavil. Bili so trije in ko se je nos odločil, jih je iz tesne vrste pograbila dlan-lopar, dlan, s katero bi lahko v celoti prekril moje stegno: Fear of Flying, The Stand in, hja, Celanov Breathturn (v Behemotu so prodajali knjige v tujih izdajah). Lopar je knjige prinesel do Tonka, ki se je pretvarjal, da je sedem minut svojega življenja spoštoval kupčevo integriteto in prav nič džadžal, se sramežljivo zakopal v denarnico in v ameriški angleščini, mehki kot breskvino meso, zamomljal, da se zaveda, da je njegov okus za literaturo dobesedno neskončna burka.

Fak, saj ni res, je zaškripalo v Tonkovem pogledu, v mojem pa, verjetno, kaj pa vem, res se nisem videla, Fak, pa je. S svojega stolčka, zatlačenega v kot s knjigami umetnostne teorije, sem se proti svoji zavesti, a očitno v skladu s svojo jungovsko voljo, pognala, kot bi me zgrabila kolika. Ste res prav zdaj rekli burka, mi je ušlo – in meni dotlej res nikdar ni ušlo nič, s čimer bi se v trgovini, ki je zasebni prostor ali v parku, ki je javni prostor, navezala na Drugega. Tedaj pa mi je srce zaropotalo kot pralni stroj, ki ožema teniske, in preglasilo temeljno zadrego, da sem, kakršna sem, in se moram takšna pokazati neznani osebi. Lopar je najprej pomolčal, izvlekel šop tolarjev, pomešanih z dolarji ter jih pred zariplo začudenim Tonkom razprostrl, kar je bil znak, naj prodajalec pravo valuto in nje količino odbere sam. Ko se je vzravnal, so pred menoj utripale majhne oči, ne posebej lepe oblike, ne posebej lepe barve, ne posebej globoke – globino tako ali tako določata dolžina in gostota trepalnic, če vprašate mene –, niti široke ne, a nežno, previdno, razumevajoče srkajoče, oči, ki bi jih slabi pisci opisali kot oči, ki so videle že res vse. Idiotsko sem se zasmejala, ker se pač idiotsko smejim, moj nasmeh ni očarljiv, saj imam krive zobe in sem z razpotegnjenimi usti videti kot ščinkavec, moški pa je odgovoril in zvenel, kot bi govoril izpod velikega kozarca, doneče momljajoč, momljajoče doneč, če so to smiselne sintagme. Ne jaz in ne on drug na drugega nisva naredila seksi vtisa, sem si mislila in hkrati že ostro čutila, da je pred tistim razmetanim pultom potekala obilnejša transakcija. Nasploh je v življenju veliko situacij, ki jih lahko očrtamo s to besedo, se ti ne zdi? Ščinkavec bi bil razkazal svoj intelekt in začivkal nazaj, a se je masivno orehovo telo že namenilo skozi vrata. Izginilo je na Židovsko ulico. Seveda, kam pa drugam, sem se pridušala, potem ko je moj želodec židano vzvaloval.

Američan v Ljubljani, to že ne more biti dolg obisk, sem sklenila in skušala v naslednjih nekaj dneh sprejeti, da mi ne bo dano zakopati se v tiste OGROMNE prsi. No, pa tudi, če bi mi bilo dano, ne bi zares znala napeljati na telesno bližino. Moja metoda zapeljevanja je vključevala sumničav postroj in rezke poglede, kar so običajno spregledali le najbolj pogumni. Vrnila sem se, torej, k marihuani in knjigam, ki sem jih tisto poletje za kratek čas odpeljala tudi na Korčulo; marihuano smo, če vas zanima, v neprodušnih paketih pretihotapili v kozarčkih pesta, saj veste, zeleno na zeleno. Do začetka avgusta je bila bilanca porabe mehkih drog oh-ho-ho, misel na lopar pa slabljenju svetlobe navkljub ni popustila, še zlasti seksualna misel ne. Do konca avgusta sem bila kamniških dobrav že tako naveličana, da sem si svojega mitsubishija zadnji avgustovski petek dejansko upala odpeljati na avtocesto in do Bohinjskega jezera, a ga naposled nisem, ker mi je prvi joint v dnevu paranojo privil do jakosti 11, to pa je zares visoka jakost. Odpravila sem se v Ljubljano in na tivolskem parkirišču ugotovila, da sploh ne vem, kaj počnem, pa ne samo v prestolnici, temveč v svojem življenju nasploh, da sicer čutim močno potrebo po izrazu, po tem, da bi stopila na vrh gore in zavpila svoj obstoj, da v pleksusu čutim nekaj takšnega, kot je nadarjenost za umetnost, elan za umetnost – in ne, ni bil zgolj narcisizem, verjemite mi, da velike količine marihuane določeno simptomatiko preprosto porežejo –, poklicanost k bogsigavedi kateri stvari, ki ni ujeta v občih mestih, potenciale svoje svobode, da mi za grodnico raste smisel, ki mu bom morala zadostiti, a namesto da bi na prste navijala presežno, se za svojo izjemo potrudila, v naročju dan za dnem štorasto zvijam base, basso continuo, tkem pozabo, ker se Bojim. Bala sem se, da se bom, če bom zaživela svoj smisel, prisiljena predati nečemu, kar mi morda nikdar ne bo ničesar povrnilo, me nikdar pobožalo, lahko, da bi se vzpela na tisto goro, pa me nihče ne bi hotel poslušati in se nazaj v dolino ne bi odvalila kot balvan in glasno treščila med ljudstvo, naravnost med njihove pritlikave blodnje, ampak bi se odkotalila kot kamen, kamenček ter s komaj slišnim pljuskom pristala v reki, rečici, ki bi vas popolnoma obšla. Najbolj od vsega pa sem se pravzaprav bala že stopiti na goro, kajti kdor stopi na goro, se vsem pokaže kot tisti, ki si je drznil stopiti na goro, ki je o samem sebi prepričan, da mu visoki, izjemni položaj pripada in ga zato zasede čisto do roba, kot štorklja, ki se hladnokrvno, na dolgih, elegantnih nožicah zloži v gnezdo. Nukleus moje nevroze se je kot ata z mamo uskladil z mojim doživljanjem umetnosti, umetnost kot omnipotens, in jasno, da sem lahko samo še trpela in se je posedanje v razbeljenem avtu sprevrglo v tesnobni napad klase 1. Če ne bi bila omamljena, bi bilo zasevkov tragedije manj, a nisem čisto prepričana, da ni bilo naravnost krasno, da se je moj duh tistega dne razletel.

Ko sem avto prepotena in zabuhla končno zapustila, je vame dahnila ideja, da me lahko po duševnem rudarjenju najbolj učinkovito pomiri samo voda, čeprav me nikdar dotlej ni. Ali bolje: nikdar si nisem želela njene tolažbe. Namenila sem se proti Špici, kamor prav tako še nisem šla, poznala sem jo zgolj iz ustnega izročila in predvidevala, da sredi popoldneva ne bo polna komunikativnih in pozitivnih ljudi. Hodila sem zanosno, kot ljudje, ki so naredili pravo stvar oziroma, bolj pošteno, ki so se odločili, da se bodo odločili narediti pravo stvar, saj če človek ve, kaj je na tej (pravi) stvari, se mu iznenada ne mudi nikamor več. Že s trnovskega brega sem opazila znano postavo, čeravno je sedela, izdali so ga loparji, ki so v moji fantaziji obiskovali vse neposredno in posredno dostopne dele mojega telesa. Ob pogledu nanj me je prevzela neizmerna radost, zato sem pospešila in se obenem trudila prirediti obrazni izraz, da ne bi sporočal ničesar obsesivnega, ničesar pretirano očaranega in sploh ničesar o tem, da se mi je zgodila nova sinhroniciteta. Saj sem vam rekla: sumničav postroj in rezki pogledi.

Kaj naj o tem srečanju povem? Od zunaj je verjetno bilo videti kot tisti trenutek na kegljišču, ko se krogla zadnjih dveh kegljev sploh ne dotakne, ampak se žalobno in bedno odkotali po žlebu v globino navzdol. Od zunaj je bilo, prepričana sem, videti kot čisti ler. Med mano in njim se je nakopičilo kozarcev, čikov in dogorelih jointov, z materialom sva se postopoma ogradila in s čevlji grebla po pesku, kot bi se hotela zakopati še tja. Niti enkrat se nisva spogledala, kaj šele dotaknila. Od zunaj je verjetno bilo videti kot enkratni dogodek, moški sreča žensko, ženska ne spi z moškim, moški in ženska se razideta. Toda od znotraj … od znotraj se je v tistih šestih urah zgodilo najpomembnejše: prvič v življenju sem jasno začutila, da sem prispela domov. V natanko tisti dom, v katerem samo sebe tavtološko sproščeno prepoznavam kot samo sebe in spotoma postajam boljša verzija svojega lastnega odseva. Bil je prvi, ki je scela, kot bi po opečeni koži polil mleko, pomiril občutek, da pogrešam nekoga, ki ga sploh ne poznam. Ki je nagovoril, kar je moralo biti nagovorjeno. Ki je predrl mojo melanholijo, moje nenehne, iz leta v leto nasilnejše vizije življenja brez ljubezni, občutka pripadnosti, skupnosti, prepoznanja. Odzvanjanja. Forever alone. Ob njem so skrepenele vizije odloženega bivanja, vse, kar sem iz strahu prestavljala v prihodnost, sanjarila za neki drug čas, za neko drugo, bolj izpopolnjeno Ano, česar si sploh nisem drznila vzeti, ker naj to ne bi pripadalo moji trenutni, majhni, nepopolni obliki. Izhlapela je frustracija primanjkljaja, tisti večni, nadležni, včasih žgoči, včasih tišji, a vselej beckettovski to-(življenje)-ni-(čisto)-to, nemir, ki ga ne morejo ublažiti ne tablete, ne mamila, ne rejv, ne seks, ne umetnost, ne študij, ne izobraževanje, ne klepeti, ne pogovori, ne potovanja, ne izleti, ne šport, ne presno prehranjevanje, ne plesno udejstvovanje, ne jebena socialna omrežja, ne jebena plača, ne najdražji prijatelji. Oprostite, najdražji prijatelji, toda temu kot beli omeli invazivnemu nelagodju lahko naredi konec zgolj čutenje, ki mu v pomanjkanju boljših besed rečemo prava ljubezen. That afternoon the jigsaw fell into place.

Moje življenje se v tistih pičlih urah ni sestavilo zgolj en général, ampak tudi specifično. Moj razleteli duh je v njem, moškem s širokimi dlanmi in drvečo, a eterično izreko, našel popolnega sogovornika. Tudi on se je bojeval s tistim, kar je mene kot Sinjebradec od zadaj popadlo v avtomobilu, le da je jakost njegovih popadkov za tisoč decibelov presegala jakost mojih. Da sem mislil, da sem drugačen od drugih, da je umetnost višja od vsega, me je skoraj ubilo. Star da je triinštirideset let in še vedno ni prišel v sedlo problema ustvarjanja: ali človek lahko ustvari kaj velikega, če zase ne meni, da je velik, pa čeravno to meni v tihoti noči in tega ne predela v prapor sporočila za javnost? Ali se človek, ki si pravi ustvarjalec, lahko zadovolji s tem, da ne ustvari ničesar velikega, pač pa samo ustvarja, za peščico ali družico? Ali je o sebi pomembno razmišljati kot o izjemi, ki ima nevsakdanjo nalogo? Je mogoče tudi brez takšnega pritiska ohraniti občutek odgovornosti do umetnosti? Je umetnost zares sfera izjeme? Se ni v ustvarjanju najbolj pomembno zabavati, ne glede na izkupiček, najsi mu rečemo umetnost ali obrt? Ali ni naposled tako, da človek ustvari največja dela šele takrat, ko je do rezultata popolnoma ravnodušen, a veš, trša ko je trebušna prepona, tanjši in bednejši si slišati? Pa potem dalje: Kako pa sploh veš, kaj moraš ustvariti ravno ti, kakšen je tvoj slog, katere so tvoje odlike? Kako veš, da bo kogarkoli na svetu to, kar moraš ustvariti ravno ti, sploh zanimalo? Moraš vedeti, da bo koga zanimalo, še preden se česarkoli lotiš? Njegov meta-balon se je, sklepate lahko, napihoval do zariplih razsežnosti, jaz pa sem ga iz povedi v poved močneje ljubila. Ker mi je dovolil pogledati v svojo ranljivost, v svoje bridke dvome, je mehko olajšal moje. Nenadoma se mi ni več zdelo nujno, da bi se dvomov scela odrešila, dovolj je bilo, da se skupaj – ja, midva, ja, skupaj – naučiva šibiti njihove učinke.

Razšla sva se v slogu, v katerem sva se sešla. Brez telefonskih številk in brez spolnih odnosov, za kar mi je rahlo žal še danes. Med nama je tisti petek steklo veliko duha, a svoje telesnosti nisva uspela oduhoviti; bojim se, pravzaprav, da bi, če bi jo, v ljubezni do njega izgorela, da bi se z njim spojila tako trdno, da se nikdar več ne bi zmogla oddvojiti. Oddvojiti se od drugih, od pritiskov resnične, fiktivne ali fantazmatske okolice pa je zame tedaj bilo ključnega pomena. Dekle s hecnimi lasmi – nosila sem frizuro, kakršno bi nosila princesa Leia, če bi odraščala na Gorenjskem –, zate je najbolj pomembno, da se sprostiš, mi je naročil tudi on in upoštevala sem ga. Čeprav sem tisto jesen hrepenela kot še nikoli poprej, moje hrepenenje se je namreč nanašalo na realno osebo, sem začela pisati. Natančneje: svoja razžarjena čustva sem lahko ublažila le tako, da sem jim po enakem obrazcu, po katerem sem si prisanjala številne ljubezni, prisanjala pripovedi, v katerih so se lahko svobodno razplamtela. Ali udomačila. Obsijana sem bila z njegovo modrostjo. Spoznala sem, da bodo z mojimi vsebinami vselej laže živeli drugi kot pa jaz sama. Ker nisem mogla imeti njega, ker sem bila prepričana, da je državo že zdavnaj zapustil, sem osamljenost premoščala s književnostjo; v književnosti sem pričela iskati uteho ljubezni, tistega prišla-sem-domov, onega tukaj-se-prepoznam. Za seboj je pustil udrtino, ki sem jo nekako morala zapolniti, sicer bi zevala in se poglabljala do bolečine. Veste, izkusila sem Bližino z resnično osebo, a sem vedela, da so moje možnosti, da bi se kaj takega, tako močnega in gostega, ponovilo, izčrpane, vedela sem, da moram model Bližine negovati, graditi, poustvarjati nekje drugje in da moram vse to početi sama. Odtod umetnost, odtod moja nenadna volja pisati. Nisem prepričana, ali književnost sploh lahko nastane kje drugje kot na slédi in iz sledí resničnih ljudi, resničnih dogodkov, krajev in predmetov. Kje drugje kot v hotenju resničnost prepisati tako, da bo zadostila nekemu, mojemu jazu.

Pisala sem večinoma drame, slabe drame, pa vendar – pisala sem. Recimo dramo o mami, ki skupaj z otroki vzame LSD, nato pa obiščejo boga. Dramo o paru, katerega moška polovica je homoseksualna in po internetu išče mlade spolne partnerje, ženska polovica pa masturbira na sosedovo najstniško hči. Sem pač brala Jelinekovo, kaj naj. Večino napisanega sem prikrila, saj tako daleč, da bi se s sadeži svoje domišljije kitila tudi javno, še nisem bila. Pa je napočil februar in cikel sanj, v katerem sem rojevala knjige, kar je seveda hudo poškodovalo moje sanjske reproduktivne organe; kljub temu so bile sanje svetle in obetavne, zaradi njih sem raje spala. Sredi meseca me je na fakulteti čakalo nekaj izpitov in jaz, ki nisem znala študirati, čeprav težav z marihuano nisem imela več, sem večidel brez posebnih priprav poskušala srečo, zanašajoč se na svoje verbalne sposobnosti. Uspeh je bil 70-odstoten, kar ni slabo, kajneda, in 21. februarja 2006 sem se po sivem zunanjem stopnišču fakultete spustila kot relativna zmagovalka v retrospektivi precej obrobne življenjske preizkušnje. Ko sem se na klopci že hotela nagraditi s cigareto, se je moje rame oklenila znana široka dlan, živijo, dekle s še vedno hecnimi lasmi, jaz pa sem se brzostrelno zasukala, se mu dobesedno vrgla v objem, na njegovih prsih zmečkala neprižgano cigareto, da se je tobak usul po najinih jaknah in ga poljubila. Ti si! Prvič sem ga videla nasmejanega in bil je to najtoplejši, odkriti nasmeh, saj veste, nasmeh je najtoplejši, ko se smeji bolečini navkljub, in poljubila sem ga še enkrat. Držal me je z levico, z desnico pa šaril po ogromni potovalki, le zakaj je prišel s potovalko, če ne zato, ker je pa tedaj zares odhajal ter iz nje izvlekel debel črni zvezek s trdimi platnicami formata A4. Iznenada me je dvignil kot otroka, da sem z ritjo čepela na njegovi podlakti in ga tako gledala navzdol, naravnost med trak za lase in očala, kjer so pulzirale trepalnice. Zvezek mi je podal molče, a sem v njegovi roki začutila vznemirjenje. Odprla sem ga na naključni strani. Bil je prazen. Prazen je bil naprej in nazaj in nisem razumela, kako naj si ga razlagam in že bi me obšlo pravcato razočaranje, češ po vsem tem času takšno brezdušno, generično darilo, če ne bi polistala čisto na začetek, kjer je v prisiljeno veliki pisavi tičalo:

 

Ana, v ta zvezek napiši svojo prvo knjigo.
Samo piši in pozabi na ostalo.

Večno tvoj
David F.W.

 

Zalile so me solze. Vse drugo sta moji sedanjost in prihodnost.

 

O avtorju. Ana Schnabl je enkrat nagrajena, dvakrat nominirana, komaj deklarirana pisateljica in urednica. Živi v Kamniku s sibirskim mačkom Lievom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Drugačen konec

    Mateja Arnež

    Če bi vedela, da je viski, ki ti ga je tresočih rok prinesel, zadnji, ki ga boš z njim še kdaj popila v varnem zavetju misli, da je vse v redu, bi ga morda pila počasneje, odpuščala hitreje, ljubila močneje.

  • Kmetje morajo delati

    Nataša Kramberger

    Moj brat in jaz sva bager, moj brat in jaz sva moštveni duh. »Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Moj brat koplje, krampa, tlači. »Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Jaz kopljem, krampam, … →

  • Pust

    Anja Mugerli

    Vsak fant v naši vasi je komaj čakal, da ga sprejmejo v fantovščino. Med odmori so si sošolci pripovedovali najbolj grozne zgodbe o tem, kako poteka sprejem: kako si moraš roke in obraz podrgniti s kravjim drekom ali kako moraš noč prespati v skalnati votlini, ki je bila od vasi oddaljena kakšno uro hoda. Mene ni nič od tega plašilo tako kot dejstvo, da si bom moral na obraz natakniti eno izmed Saševih mask.