(Izgubljene) vrednote

Nika Švab

… in kladivo. Na rdeči podlagi rumen simbol politične ureditve, ki bo vedno polemična. Ne, to bo v zavesti večine ljudi polovica simbola komunizma, in ne orodje za kmetovanje. Čeprav … v bistvu v obeh primerih asociira na obdobje med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Dejstvo pa je, da je to pripomoček za delo. Mogoče je kdaj v kakšnem primeru bilo tudi orožje – v Lady se da prav gotovo prebrati tragičen primer o ženi, ki je iz ljubosumja z ostrim rezilom tega zaokroženega orodja ubila sestro ali moža.

Kakorkoli, to zdaj leži na moji mizi. Ne vem, kaj naj z njim. Sploh ne vem, kaj dela tam, ne kako se je znašel na moji kuhinjski mizi. Mogoče mi ga je nastavil oče, ko je pospravljal klet. Bi naj bil to prikrit namig glede moje neurejene trave ob škarpi? Ali je to še eden izmed njegovih opomnikov na vrednote, ki sta mi jih z mamo privzgojila? Vem, da sem v zadnjem letu sprejela odločitve, ki so bolj neokapitalistične in nanje nisem ponosna. Toda nekako moram preživeti, kupiti hrano, plačati položnice. Mogoče sem pa v tej želji po uspehu izgubila samo sebe in pozabila na svoje vrednote? Mogoče se s tem ›treba je preživeti, služba je služba, denar ni vse, ampak od sreče in dobre volje so preživeli le redki‹ le tolažim, ker v bistvu vem, da mi tega ne bi bilo treba? O tem sem že veliko razmišljala, ampak si res ne znam odgovoriti … brez otrok sva, v bistvu ne potrebujeva dveh nadpovprečnih plač. Vsaj mislim, da ne. Pa saj je to zgolj začasna zaposlitev, upam, da bom po izteku pogodbe še imela dovolj človečnosti, da je ne bom hotela podaljšati. Res pogrešam pisanje in takrat bom imela čas in voljo za to. Joj, ne vem! Mogoče pa je to opomin na partizanske pesmi, ki sem jih imela tako rada in bi naj to bila inspiracija za pesniško zbirko? Potem bi mi prav tako lahko nastavil balo rdečega blaga in šivanko, da bi ›šivála zvezdo, rdečo kot kri‹. Ah, lepa pesem. Se že veselim tradicionalnega drugomajskega piknika in berila partizanskih pesmi, ki jih potem prepevamo. So mogoče socialistične vrednote nekaj, kar prerasteš? Si aktivist lahko le v študentskih letih, ko nimaš ničesar izgubiti in imaš neko finančno varnost? Ali pa sem res oportunistka in je ta ›finančna varnost‹ le izredno priročen izgovor za grabežljivost? Ne. Ne bom si očitala visoke plače. Sama ne morem spremeniti ničesar. Saj redno hodim na volitve IN referendume, VEDNO volim po svoji vesti in še vedno nisem tako nizko padla, da bi volila Janšo ali klerikalce.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.

O avtorju. Rodila sem se en mesec po začetku slovenske osamosvojitvene vojne. Maturirala sem na Prvi gimnaziji v Mariboru in sedaj končujem dodiplomski študij primerjalne književnosti. Sem v kompliciranem razmerju s teatrom, pišem Robne zapise in dramaturške razčlembe, želim pa si napisati še filmsko kritiko ali dve.  V mojem delu so opazna … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica