Dobri nameni

Tatjana Plevnik

Učili so me, da o mrtvih ne govorimo nič slabega, in tega se držim. 

Da se ne? Od kdaj pa je slabo, če povem kaj po resnici? Vem, da je razlika med tem, kar povemo po resnici ali po resnici z zlobnimi poudarki. Poznam razliko, saj sem odrasla oseba. O mrtvih nikoli ne govorim s slabim namenom. Jaz že ne.

Da to ni res, pravite. Sem mar kdaj o kom govorila z namenom, da bi mu škodila? Povejte mi en sam primer. 

O vas? Ni res. O zdravnikih nikoli ne govorim slabo, res nikoli. Zdravnikom brezpogojno zaupam. Zdravijo me, kadar sem bolna, lajšajo mi bolečine in me tolažijo. 

Da sem pri vas naredila izjemo? Ne verjamem. Ne spomnim se, da bi kdaj rekla karkoli slabega o vas.

Trdite, da sem sinoči znova, kot že tolikokrat doslej, pripovedovala o vas vsem, ki so me bili pripravljeni poslušati. In da tiste prizore vedno opisujem do najmanjših potankosti in z vsemi dražečimi podrobnostmi in tako živo in strašljivo in krvavo, da jih nihče ne bi mogel pozabiti. 

Ne, ne. Opravičujem se, narobe ste me razumeli. Sinoči ni bilo ob meni nikogar, ki bi ga lahko prestrašila, in nikogar nisem hotela prizadeti s svojo pripovedjo. Če seveda mislite na kuhinjsko mizo v starem meščanskem stanovanju prijateljeve babice, na njen okrušen emajliran lavor in na vaše orodje, sesalec in kireto.

Aha, se mi je kar zdelo, da ste mislili na to … No, pa povejte, ali sem se mogoče lagala? Mar ni bilo tako? 

Je? Tako torej. Ne morem pomagati, če se vam je zdelo, da ste bili negativec vi. Stara sem bila sedemnajst let in vaša protibolečinska tabletka ni učinkovala. Verjetno ste mi dali navaden bonbonček. Vem, da ste imeli dobre namene. Vem, da mi niste hote povzročali bolečin. Vem, da me niste silili v to. Vem, da ste storili, kar ste lahko in za kar ste bili plačani. Vem, vem, vse to vem. Toda povejte mi, se vam zdi v redu, da ste mi dan pozneje zbijali vročino z antibiotiki in konjakom? Je bilo to v skladu z vašo zdravniško etiko?

V mojem glasu čutite grenko zamero, pravite, in da sem krivična do vas. Za kakšnega zdravnika pa bi vas ljudje imeli, če bi poznali vaše popoldansko delo enako dobro kot jaz. Kaj bi si mislili vaši otroci in vnuki, če bi jim pisala? Bi še sadili mačehe na vašem grobu? 

Ne, ne, motite se. Vsega tega ne pripovedujem z zlobnim namenom. 

Opravičujem se, res se sliši kot izpoved ranjenega uma, jaz pa nisem takšna. Ne bom več govorila o konjaku, obljubim. In nikdar ne bom nikomur povedala, kako ste s svojim golim dlakavim telesom tolažili mojo bolečino. 

Prav imate, včasih je bilo drugače kot danes. Zdravniki niste imeli na voljo vsega, kar bi pacienti potrebovali. In konjak, zatrjujete, je bil najboljši, kar se jih je takrat dalo dobiti.

O avtorju. Tatjana Plevnik (1951) je diplomirala na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, na oddelku za pedagogiko. Ureja prevode mednarodnih strokovnih publikacij, prevaja iz angleščine v slovenščino, piše strokovne članke, v zadnjih letih pa kratke zgodbe in eseje, ki izhajajo v zbornikih in tiskanih revijah. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.