Zlate rože

Gregor Podlogar

Zlate rože

 

Namesto tal
nebo z oblaki.
Ves čas obkroženi
z valovi glasov.
Svetloba je večna
samo v spominu.
Sedimo za mizo
modrega poldneva.
Dotikamo se
z mehkimi besedami.
Čas, porazdeljen
po belih skodelicah,
ne pripada nikomur.
Tisto tam niso vrabci,
tisto so pozabljeni stavki.
Vsakdanji pogovori
kot dober mariači.
Ker glasba ni v notah,
pot ni v nogah.
In vedno smo verjeli
le v lepo vreme.
Zlate rože.
Bolj skrivnostne
kot zgodnja pomlad.
Ljubezen se plazi
v nas skozi
ozelenela drevesa.

 

 

 

 

Reke

 

Siloviti, nenadni
sunki v arhitekturi
notranjega sveta.
Za hip zasvetimo.
Pa spet izginemo
v vsakdanjem.
Kot vse ostalo.
Rastline. Živali.
Modro nebo.
Tiho tečejo reke.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Meta Blagšič

    tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

  • Destrukcije

    Vid Karlovšek

    glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

Izdelava: Pika vejica