V1

Tjaša Škorjanc

šelest sveta je šelest nevzdržnosti
povsod je ta velika formula krvi
oljnega tkiva
kot po šelestu grem po tvojem tilniku
mehkem razdolbu žarnic in stebra
kot po rdeči pušči grem po tvojih ustih
sahari, zlomljeni od vetra
in biča vročine
glej, pričenja se zima
iz očesa pada sluz
nekam sedeva in lep človek streže vino v erlenmajerici
taista izpita rdeča luč teče
v samotnih odmevih kavarne
kjer sem sedela že z nekom drugim
v isti sedež je deževala moja koža
kot jetični plastelin
te gledam in nevzdržen si
kot rjava vrv mi zateka srce
kot živo srebro
tvoja lepa lepka slina
ki jo gledam in okušam
vsa zamaknjena sem od bolečine
vsa mehka sem od nevzdržnosti
prežgan skalpel me dreza in loka
ljubim te in ne dosegam
ti zmeraj govoriš s počasnimi zlogi
redkobesednostjo jeznega otroka
v tvoji razbeljeni povrhnjici
se dotikam velikega trdega jajca
žeblja, ličila, leka za nevrozo
v eno samo smer umira svet
v kajenju večera med hojo
peščene izkopanine
vse mesto gradijo, menjajo slike
kot bi s starimi izbrisovali še mene
ta ljubezen je nična.
hrbet mi reže.
v grlenem drogu tvojih črk
glomazni zastoji.
če bi zmogla,
bi
te hranila s telesom
če bi zmogla bi mi bil enak.
glej, na okno so pribili sivo mreno.
in ti
si zdaj še dlje

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rad ima Devendro Banharta in mestne avtobuse. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki