Sanjska knjiga IV

Uroš Zupan

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos
napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal
v branje kot prvemu bralcu. Bil sem
počaščen. Počutil sem se vzvišeno.
Začel sem glasno prepevati. Besedilo je natisnil
in ga položil v kovinski kovček, oblečen
v mehko usnje, ki se je zaklepal s šifrirano
ključavnico. Pred tem je vsako stran
posebej parafiral. Ročko kovčka si je na
zapestje pripel z lisicami, ki so mu jih poslali
iz založbe Suhrkamp in jih je njihov kurir
v prejšnjem stoletju uporabljal, ko je
tovoril rokopise Petra Handkeja iz Pariza
v Nemčijo, da jih tam pretipkajo.
Dejanje je sodilo k nujnim varnostnim
ukrepom, kajti podzemska linija Murgle–Črnuče
je v zadnjem mesecu slovela po ropih
kovinskih kovčkov, oblečenih v mehko usnje,
ki se zaklepajo s šifriranimi ključavnicami
in v svoji oblazinjeni notranjosti hranijo
rokopise romanov. Jose Ortega y Gasset in
Walter Benjamin, ki sta pridigala o smrti
romana, sta v grobovih glasno ropotala s kostmi.
Časopisi so poročali, da se s poezijo, eseji,
kratkimi zgodbami, dramami in opernimi
libreti kaj takšnega nikoli ne dogaja.
Ko se je pojavil na vratih, sem še vedno
prepeval, vendar malo tiše, še vedno
pa sem se počutil skrajno vzvišeno,
a bil sem tudi negotov. Skoraj prestrašen.
Videl sem že preveč nesrečnih prestopov
iz Kluba kritikov, katerega člani niso bili dovolj
vztrajni, da bi se povzpeli v višje sfere Kluba
znanstvenikov in se porazgubili po provincialnih
univerzah, temveč so si hoteli nesmrtnost
zagotoviti po bližnjici; s članstvom v Obrtnem
združenju neposrednih proizvajalcev.
Odprl sem vrata. Bil sem tako močno počaščen,
da sem mu dovolil, da je obut stopil skozi predsobo
v kuhinjo in potem še dalje in še naprej skozi
sobane, obložene z ogledali in jelenjimi
rogovji in slikami skupine IRWIN, v oddaljeno,
skoraj meniško celico, v kateri sta bila samo
lesena miza in stol. Tu si je v rokav obrisal čelo
in si snel lisice, odprl kovček in mi predal
pazljivo zložene in podpisane liste papirja.
Položil sem jih na mizo in ga po dolgi
poti pospremil nazaj do dvigala.
Ob slovesu sva se objela, kot da gre
eden od naju na fronto. Kakor da greva
na fronto oba, a vsak na drugo stran.
Po dolgi poti sem se vrnil do celice.
Sedel na lesen stol, za leseno mizo,
preložil papirje in začel pozorno brati:
»Bil je sedmi dan, odkar je K. spil zadnji
kozarec absinta. Njegove roke so
ponovno našle sozvočje z zrakom in
nemir, ki se mu je kot lepljiv polip zagozdil
v notranjosti, je začel odstopati
mesto blagi vzhičenosti. Vedel je,
da se bo lahko vrnil na delo, da bo
na zadnji nočni predstavi lahko potegnil
iz klobuka strašnega Kitajca,
brez da bi se mu pod nosom nabrale
drobne kapljice znoja …«

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.