Fragmenti

Luka Benedičič

FRAGMENTI

 

I.

Da so solze lepše od obraza. Da se obraz nikoli ne spremeni. Samo duša se
postara, kot srce otroka. Da ni vaje, s katero bi vzljubili telo.
Samo telo je, ki vzljubi prevale.

 

II.

Vse je premazano z žalostjo. V vsaki žalosti nekaj tlí.

 

III.

Karkoli rečem, je pesek v praznino
Le tvoje solzne oči ostajajo odprte
In zrejo vame, tako globoko
Kot da sem dovolj
Kot da je bilo vse, kar sem kdaj storil, dovolj

 

IV.

Malo je stvari, ki ne veníjo
Tvoje tiho srce

 

V.

Razbarvano obličje nekoga
Kamenje, ki se drobi s telesa in se kotali po dnevih
Med žvenketi usod, ki so vse tudi moje
Kot so šibre in med, obrazi in himne
Ta čudežni svet
Ki se trga v meni

 

VI.

Naučil sem se stvar ali dve o angelih. Ena. Nimajo vsi angeli kril.
Dve. Oni so sneg na vrelo lice.

 

VII.

Izgubiti sebe je: ne sedeti s svojo bolečino

 

VIII.

To je mezcal mladosti: nikoli gledati nazaj, dokler je še čas pred tabo.
Ne ustaviti se, razen
za ljubezen in kruh.

 

IX.

In spomni se alkemijske skrivnosti: Nisi to, kar ljubiš. Si to, kar ljubi.

 

 

 

KAMAMBER NA KOŠČKU KRUHA

 

Vse moje pesmi so o nebesih in tistih, ki so tam.

Nobena moja pesem ni o meni,

škržatu v kozarcu misli.

Ne govorim o sebi, ker me vedno nekaj prehiteva

iz strani.

Ljubezni se vrtijo samo še na starih ploščah.

Z zobotrebci vrta vame večnost,

čez gozdove šumi vame. Ničesar ne skrivam.

Mojo pot pozna bolje od mene. Nič boljši nisem

od tistih pred mano.

Moral bi odnehati, kreniti s poti in postati travnik

in divje rože na njem.

Lahko me pohodiš. Lahko me pobruhaš,

slabost od tobaka.

Ne skrbi. Moja resničnost ni globlja od tvoje. Topí

se kot sir.

Svetloba upada v trebuhe, ki nimajo kaj z njo

početi.

Tigrovo gnezdo, sezidano v skalo.

Poglej, v tej pesmi ni časa zame.

S kladivom si lomijo ustnice. Mečejo kruh levom.

Apostoli nekoga, ki še ni prišel.

Tiho:

prižge se zvezda.

Molitev se enako sliši, če je kdo v templju

ali pa je tempelj prazen.

Drugost nima oblike, a ima obličje. Vse bolj se

jasní.

Postajam most. Povežem roki v obroč.

Tako krhek je svet, ki ga varujem.

Včasih komaj verjamem, da je še

tu.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica