Dubrovnik, enkrat v prejšnjem stoletju

Spet se spuščam skozi vrata od Pil, skozi
parabole poletja. Sveti Vlaho nad mojo glavo
nemo zre proti jugu. Nepremičen, vklesan v kamen.
Moral bi me varovati, kot varuje mesto.
Zadnji čolni se vračajo z Lokruma.
Pristanišče vrvi od korakov in glasov.
Lastovke ob tej uri priletijo nazaj med obzidje.
Spletajo kito iz notnega črtovja zraka.

Petnajst let že nisem stopil v mesto.
Razpadle so države in prihajali zavojevalci.
Korakale so vojske. Menjale so se straže.
Na oddaljeni zvezdi je Gundulić z nevidnim
črnilom pisal novi ep. Medtem pa je njegov
kip na trgu prešteval dežne kaplje in izstrelke.

Sedem je – sporočajo kladiva, ki udarjajo ob hladno kovino.
Stradun prelit s poznim zlatom. Skaline prazne.
V Gružu se oglaša ladijska sirena.
Elafiti lebdijo na krhkem vodnem steklu.
Frančiškanski samostan je poln duhov.
Umrli menihi pobirajo odpadle pomaranče.
Slike starih mojstrov oddajajo neslišno glasbo.
V lekarni so po stoletjih zvarili čarobni napoj.
Karkoli pride, bo blagoslovljeno.
Noč: blag in ogromen prostor.
Jutro: blag in ogromen prostor.
Neprestano usihanje in vračanje moči.

Ližeš sladoled in me držiš pod roko.
V tem mestu si višja in bolj sloka,
bolj obdelana od vetra in še od opoldneva
pregreta s soncem. Lase in kožo imaš začinjene
z nočnim zrakom in burinom. Neslišno,
brez teže se pomikava po sijočem tlaku.
Nobenega drugega sveta ni. Nobenega
drugega časa. Vojne so končane.
Morje hodi za nama in se potiho smeji.

(1999–2016)