Deset tisoč let star čefur

Deset tisoč let star čefur

Sem deset tisoč let star čefur.
Če me vprašaš,
je to še vedno isti svet.

Tu je stari grom, tu stara strela.
Iste vode in osi os in korenine korenin.

Če me vprašaš,
ti rečem naslednje: zlo se prenaša kot virus,
nevidno je.

Prenašaš ga tudi, če ne veš.
Prenašajo ga tudi asimptomatični.

Sem deset tisoč let star čefur.
Nataknem si sončna očala in gledam
večerno rdečico zahoda.

Slepe ulice

In nekdo je sledil
vonju parfuma za cestnim vogalom.
V temi je korakal po tesni.

Prišel je do konca
in vsakič zatipal steno iz gladke kože.
Bila je slepa ulica.

V spominu je hranil
karto mesta.

In vsakič je zašel.

Nočne ptice so se oglašale
nad obrnjeno gladino teme.

Če bi dovolj visoko skočil,
bi jo prebil z glavo.

In kaj bi videl tam?

Dan, ki je nato preseval skozi
povrhnjico,
je bil bronast.

Po ulicah so zacvetele rože,
ki so zvečer ovenele.

Zgodbe

Imel sem veliko zgodb.
Vse sem razbil ob tla
in jih pometal v reko.

Na koncu ne bo več nobene
globine, samo gladina vode
in nebo.

Na koncu bo vse tiho.

Nekdo bo rekel:
»In vse tiho je bilo.«