Moč navade (na prestonski obvoznici)

Robin Parmar

Moje misli, alohtone,
napljavljene s tokom vsakdana,
zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita,
sprane vsakršne izvirnosti,
se združujejo v običajne oblike.
V okljukih se ob pločevinkah piva, preobraženi
plastiki, steklu, zmehčanem v ušesne dragulje,
nalagajo alogenični delci.

Odvržene nakupovalne vrečke, ujete
v prometne vrtince, nacefrane
ležijo na bankinah:
plavje.
Vsako želatinasto spočetje
zjedri vse prejšnje
v neke znane usedline.
Teža privzetih navad.

To novo meso, utripajoče pod vzbujeno fluorescenco,
se kaže v bledikavih odtenkih.
Pegava žrtev neizogibnih nesreč in nezgod,
določena za okamnitev.
Zamuljen se dušim v dizelskih hlapih,
ki puhtijo iz plesnivega pločnika.
Zajet sem in priklenjen na mesto,
obkrožen s tokom avtoceste.

Prevedel Andrej Hočevar

O avtorju. Robin Parmar je intermedijski umetnik, ki se ukvarja z elektroakustično glasbo, zvočnimi inštalacijami, eksperimentalnim pisanjem, fotografijo in filmom. Kot gost je bil povabljen na različne festivale, med njimi na Hammer & Tongue International Slam Competition (Oxford, VB, 2005), Brighton Poetry & Book Festival (VB, 2005), Die Gegenwart Von Jean Baudrillard … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • *

    Franca Mancinelli

    telo, žlica v snu, zajema noč. Dvigujejo se roji, potopljeni v prsih, razpirajo peruti. Koliko živali se preseljuje v nas, potuje skozi srce, zastane v … →